Andrzej Sosnowski: Oceani

»LXI: od kritika«

Zbirka Klasična šerpa v svoji 46. ediciji prinaša presek opusa pesnika in pisatelja Andrzeja Sosnowskega. »Presek« in prevod je delo Primoža Čučnika, ki je, kot izvemo iz njegove spremne notice, zaslužen za praktično vsakršen vnos tega pri nas malo znanega poljskega postmodernista med slovenske bralske kroge. Sosnowski zares torej ne predstavlja ničesar novega (konec koncev je bil tudi eden izmed gostov na Dnevih poezije in vina leta 2012), je pa za knjižne police, če rečemo tako, nova njegova celostna, skoraj antologijska podoba, ki je v knjigi z naslovom Oceani predstavljena tako skozi pesnikovo kot tudi prozaistovo pero.

Knjiga je razdeljena na dva dela; v prvem delu smo soočeni s poezijo, ki je prevedena po knjigi Dožetki (zbrane pesmi 1987–2003). Predstavljeno je pesnikovo zgodnje in nekako srednje obdobje. Njegov prevladujoči moment je postmodernizem, tako po vplivu (konec koncev je prevajalec nekaterih ključnih ameriških pesnikov 20. stoletja, nekaterim med njimi je postmodernizem zelo blizu, npr. Johnu Ashberyju) kot po njegovi lastni pesniški poti.

Pomenska mreža, ki jo gradi Sosnowski, sicer ni tako zelo težavna za razumevanje. Gre za nekakšen Postmodernizem 101, uvodni tečaj ali predavanje, izpostavljene »začetne« točke pa se pokažejo v poskusu vzpostavitve intertekstualnosti, ven bijajočih popkulturnih referenc, ki imajo več z življenjem samim kot pa visoka kultura, jasno, ne manjka niti ironična (ne)distanca. Skratka, poskus zaobjeti vse, ampak v nizkih prestavah. Za vsebino lahko rečemo, da sledi idejnim predpostavkam: anything goes, kakopak.

A po svoje je to velikokrat lahko težava s samim postmodernizmom. Da se na prvi pogled, na prvo, drugo, tretje branje, da se na površini vse zdi razumljivo, enostavno. A če se bralec poskusi spustiti pod površino, lahko postane utrujajoče. Motati se skozi in preko in čez pomenske mreže. Postmodernizem Sosnowskega ni odbijajoč, temveč bi prej lahko rekli, da je prijazen. Bralcu skozi pesmi znova in znova pripravlja lep sprejem, lepo ga vpelje, da mu možnost, da se udobno namesti. Le če bo bralec želel, bosta šla skupaj, pesnik in bralec, pod površino in se tam zadržala. »Ostali bomo ‘vse do bolečine’,« pravi v zadnjem verzu ene izmed svojih nenaslovljenih pesmi. Menjavanje med površino in globino, ki je v rokah bralca, kot tudi potrdi v pesmi Pesem za bralca (»[…] Imej zadnjo besedo.«), je specifika, ki dela branje Sosnowskega vznemirljivo. Sosnowski že vzpostavlja lastno pomensko mrežo, vendar omogoči bralcu, da si ta na nek način ustvari lastno mrežo, bodisi na površini bodisi v globini. A v zamotan, težek, »izpet« postmodernizem takšen obrat vnese prijetno svežino.

K čemur pa se Sosnowski v svojem pisanju poezije zmeraj vrača, je premišljevanje o poeziji in o vsem, kar bi s tem lahko imelo veze: jezik, bralec, konec koncev tudi avtor sam. Tako v pesmi Kaj je poezija pravi: »Zagotovo ni strategija preživetja / niti način življenja. […].« V neki drugi pesmi, morda ključni ali pa eni najbolj izpostavljenih v njegovem pesniškem ustvarjanju, podvomi v zapisano, v svojo pisavo, v sebe kot pišočega: »Ampak ali nisem tudi sam le senca in to, kar je napisano, / komajda načenja neznano, […]«. Gre za naslovno pesem Oceani, ki vsebinsko zadane, zareže v drobovje, kar mora, kot pravijo, vsaka dobra literatura, a hkrati je enako močna njena forma. Gre za 12 kitic, vsaka s po dvanajstimi verzi, z zanimivo rotacijsko tehniko t. i. za-ključnih besed. Na koncu je trinajsta, sklepna kitica celotne pesmi. Vse skupaj močno spominja na trubadursko pesniško obliko, imenovano sekstina, le da Sosnowski združi dve sekstini. S tem tudi sledi duhu postmodernizma: lahko rečemo, da Sosnowskemu ne gre pretirano za inovacijo, temveč prej za klasični postmodernistični postopek (če kaj takega obstaja), tj. za renovacijo kot obnovo literarne zapuščine.

V drugi polovici knjige je Sosnowski reprezentiran z izborom iz svoje knjige prozno-poetičnih zapisov-zgodb, naslovljene Nouvelles impressions d’Amerique (prvič objavljena leta 1994). Gre za variacije na delčke pesnitve Nouvelles impressions d’Afrique Raymonda Roussela, ki je bila takrat opremljena z ilustracijami risarja in slikarja Henrija A. Zoja. Sosnowski v svojem delu uporabi tako rekoč iste ilustracije, kot tudi navodila, ki jih je Roussel pripravil za omenjenega risarja, le da jih Sosnowski postavi za naslove »vtisov«. Skozi te zapise ob spremljavi likovnega medija (risb) je bralec soočen s pravim, ortodoksnim postmodernizmom (če kaj takega obstaja). Tu so meje bolj zabrisane kot v poeziji Sosnowskega. S tem mislim, da je precej lahko spregledati (v obeh pomenih besede spregledati) citat ali kako drugo vrsto intertekstualnosti. Tu gre Sosnowski s postmodernizmom do konca.

»‘Ajde, se vidimo’, itn,« zapiše Sosnowski v enem izmed zapisov (LX. po vrsti), edinem brez ilustracije. Naslovljen je Od avtorja. Kaj pa ta zapis? Je morda LXI.? Morda. Na sledi postmodernizma kot se z njim spopada Sosnowski. Ajde, se vidimo, itn.