Andrzej Sapkowski: Zadnja želja in Meč usode

Založba: Mladinska knjiga
Leto izida: 2022
Prevod: Klemen Pisk

Andrzej Sapkowski je o veščecu Geraltu napisal šest romanov in dve zbirki kratkih zgodb. Svojega belolasega protagonista je prvič spravil na papir v poljski literarni reviji za fantazijsko literaturo in znanstveno fantastiko Fantastyka, danes pa ga večina pozna zaradi Netflixove reinterpretacije ter izredno uspešne in nagrajene serije video iger. Svoje prve kratke zgodbe je Sapkowski najprej objavil leta 1990 v zbirki Wiedźmin (Veščec), iste zgodbe pa je nato leta 1993 izdal pod novim naslovom Zadnja želja. Leto prej je izšla tudi druga zbirka kratkih zgodb o istem protagonistu, ki je v slovenskem prevodu Klemna Piska naslovljena Meč usode. 

Za obe zbirki so značilni sklici na pravljice Hansa Christiana Andersena in bratov Grimm, pri čemer pravljičnost zamenja neizprosen realizem, kar pričara mračno vzdušje, obenem pa poudarja misel, da v človeški družbi ni vse tako preprosto in črno-belo, kakor je v pravljicah. Ta postopek se mi zdi za pisanje znotraj fantazijskega žanra izredno ploden in učinkovit, saj si fantazijska literatura pogosto sposoja razne pravljične elemente (o rojstvu fantazijskega žanra iz pravljic je v študiji Fantazijska književnost pisal tudi Jakob J. Kenda), hkrati pa se od pravljic tudi načrtno in idejno vodeno oddaljuje. Enačenje fantazijskih zgodb z besedili, iz katerih te zgodbe jemljejo navdih, je ena glavnih zmot, ki lahko vodi v vrednotenje vsega žanrskega kot trivialnega in neizvirnega. Največje fantazijske literarne umetnine črpajo svojo snov iz junaških pesnitev, pa tudi pravljic, obenem pa jih komentirajo in do njih vzpostavijo nekakšno distanco – čaroben, a preprost format junaške pesnitve ali pravljice izkoristijo, da bi povedale nekaj kompleksnega o človeku in družbi. To storijo tako, da izkoristijo kolektivno zavest o junaških pesnitvah in pravljicah, ki oblikuje pričakovanja. Ta pričakovanja pa nato ovržejo, da bi podale neko novo sporočilo ali spodbudile razmislek v želeno smer.

Številne so zgodbe in pesnitve o vrlih junakih, ki se spopadejo s takšnimi in drugačnimi pošastmi in jih tudi porazijo. Tako na primer v Atuanski Grobnici avtorice Ursule K. Le Guin predpostavimo, da pojem »zmagovalec zmajev« pomeni »tisti, ki je zmaja porazil,« in smo nato presenečeni, ko izvemo pravi pomen tega pojma, ki je »tisti, ki je z zmajem govoril in preživel«. In ko se zavemo, da je bila beseda »zmaj« prvotno oznaka za vse zlo, ki preži na človeka, ta pomen doseže le še večjo razsežnost. Nekaj podobnega lahko zasledimo v prvi zgodbi Meča usode, »Meja mogočega«. To ni zgodba o vitezu na belem konju, ki porazi hudobnega zmaja. To je zgodba o človeškem pohlepu, ki se ne zmeni za nobeno drugo živo bitje, še posebej pa, če je bitje videti kot ogromen krilati plazilec in če zgodbe obljubljajo goro zlata. Vitezi se v tej zgodbi izkažejo za slavohlepne in sovražne, zmaj pa za častnega in plemenitega. Zmajev in vitezov, plemičev, začaranih v zveri, in morskih deklic, zaljubljenih v plemiče, avtor ne uporabi, ne da bi se prej vprašal, kakšna pričakovanja bodo ti vzbudili in kako lahko ta pričakovanja ovrže, da bi bralcu podal neko sporočilo. To je vsekakor kvaliteten umetniški postopek, ki je značilen za obe zbirki kratkih zgodb, pa tudi za avtorjevo pisanje o veščecu nasploh.

Da besedila povezuje nekaj več kot le ideje in teme, s katerimi se avtor sooča tudi v vseh svojih drugih delih, je nekaj, kar mora imeti v mislih vsak pesnik ali pisatelj, ki več svojih besedil združi v eno knjigo in pod enim imenom. Verjetno je prav iz tega razloga Andrzej Sapkowski v Zadnji želji uvedel okvirno zgodbo. Geralt je v zdravilišču in se skozi pogovore z drugimi literarnimi osebami vrača v spomine na svoje pretekle prigode, v glavnem pa nezgode. Zgodbe same na sebi niso slabe, so zaokrožene literarne celote in kot take tudi dobro učinkujejo. Ko pa si jih ogledamo kot zbirko, se zdijo dokaj naključno zbrane vkup, povezane le s skupnim protagonistom in temami, ki niso značilne le za to posamezno zbirko, pač pa tudi za Meč usode in preostale avtorjeve romane. Posledično okvirna zgodba zgodbe v zbirki poveže le navidezno, v samem bistvu pa je odvečna, saj se zdi, da je njena edina funkcija utrditi neko vez, ki je nikoli ni bilo. Kot celovita zbirka mnogo bolje učinkuje Meč usode, ki ni le nabor različnih naključnih spominov protagonista, pač pa ima samosvojo rdečo nit, ki se kaže v pojmu usoda. Ta beseda se pojavi že v naslovu zbirke in pozneje v vsaki od zgodb, a kljub temu avtor nikoli ne ponudi jasnega odgovora, kaj usoda je in ali je sploh resnična, kakor je v zgodbah o veščecu značilno tudi za mejo med dobrim in zlom. Geralt idejo usode zavrača kot nesmisel (tako vsaj rad pravi), obenem pa se vedno znova znajde v situacijah, ki namigujejo na to, da usoda vendarle je resnična. Ob branju moramo tako sami sklepati, ali gre v teh situacijah za naključje, usodo ali kakšno drugo silo. 

Če že govorim o zbirki zgodb kot zaokroženi literarni celoti, se moram za trenutek ustaviti tudi ob obeh naslovih zbirk. Tako Zadnja želja kot Meč usode sta hkrati naslova zbirke in kratke zgodbe, vendar pa slednji kot naslov zbirke učinkuje mnogo bolje. Pomensko odseva tako idejo dotične kratke zgodbe kot tudi vseh zgodb v zbirki, ki jih povezuje skupni pojem usode. V nasprotju s tem pa Zadnja želja deluje kot izredno dober naslov kratke zgodbe, ne pa tudi kot skupna oznaka za vse zgodbe v zbirki, saj z njimi nima skupne pomenske točke. Obe zbirki pa sta s podnaslovom Veščec uspešni v ovračanju bralčevih pričakovanj.  Že po prvih nekaj straneh izvemo, da veščec pomeni »lovec na pošasti«, zato upravičeno pričakujemo zgodbe, polne spopadov z raznimi nestvori, vznemirljivo akcijo in vsem drugim, kar si človek pač predstavlja, ko sliši besedno zvezo »lov na pošasti«. V resnici to od veščeca pričakujejo tudi ljudje avtorjevega sekundarnega fantazijskega sveta – plačujejo mu za opravljena dela in za pobijanje pošasti. Geralt pa se v nasprotju s pričakovanji tako literarnih oseb kot bralca pogosto postavi celo v pozicijo zaščitnika pošasti. Vedno znova se namreč izkaže, da pošast ni tako zelo pošastna, kot se je sprva zdelo, in da so za njeno pošastno vedenje krivi ljudje, ki so posegli v njeno življenjsko okolje iz sebičnih namenov.

Življenjsko pristnost in človeškost Sapkowski vseskozi vzpostavlja skozi vzorec, ki sem ga do zdaj že večkrat omenil: kontrast med izrečenim in resnico, med tistim, kar ljudje sprejemajo kot resnico, in pravo resnico, kot se kaže v svetu. V zgodbi »Manjše zlo« Geralt na primer naznani: »če moram izbrati med enim in drugim zlom, raje sploh ne izberem,« nato pa v zgodbi stori ravno to. Tako se odloči, ker ve, da bi sicer pomrlo mnogo nedolžnih ljudi. Ljudem v zgodbi je po večini vseeno za življenja drugih, držijo se svojih prepričanj, želje po maščevanju in samoohranitvi; Geralt, ki naj bi bil kot veščec po splošnem prepričanju hladen in brezčuten morilec, pa je pogosto edini, ki mu je mar. Ali se ne dogaja podobno tudi v življenju? Kako pogosto sem doživel, da mi je nekdo dejal nekaj, mislil pa je nekaj povsem drugega. Ljudje zelo pogosto lažemo tudi samim sebi, radi bi verjeli, da govorimo resnico, in zato se nam ne zdi, da lažemo. V žanru, ki skuša neverjetno, čarobno in fantastično predstaviti kot resnično, pa se mi zdi še toliko bolj potrebno, da je vse domišljijsko zakoreninjeno v stvarnem. Literatura namreč, kot je že Aristotel zapisal v Poetiki, ne prikazuje tega, kar se je v resnici zgodilo, pač pa tisto, kar bi se lahko zgodilo – to pa lahko avtor (žanrski ali ne) doseže le, če zmore v svojem pisanju namigniti na človeško naravo v vsej njeni kompleksnosti. Da je Sapkowskemu to vsekakor uspelo, lahko zasledimo v vsaki od njegovih kratkih zgodb, kar pa tudi dokazuje njihovo kvaliteto kot žanrsko delo in kot literarno delo nasploh. 

Kot slabšo plat njegovega pisanja, ali če sem bolj natančen, njegovega sekundarnega sveta, bi izpostavil različna ljudstva, ki v tem svetu domujejo. Avtor namreč v svojih zgodbah poleg človeka upodablja škrate, viline in maliče (polovnjake). Gre za ljudstva, ki jih je v fantazijski žanr vpeljal J. R. R. Tolkien, in čeprav so jih mnogi avtorji (vključno s Sapkowskim) v svojih zgodbah prepesnili in postavili v nekoliko drugačne okoliščine, večinoma ostajajo v svojem bistvu enaki tistim, ki jih lahko zasledimo že v Gospodarju prstanov ali Hobitu. Vilinci imajo koničasta ušesa, so dobri lokostrelci in so povezani z naravo, škrati pa so čokati, nosijo mogočne brade in so veliki kovači. Sapkowski ta velika in ponosna ljudstva sicer postavi v podrejen položaj človeku in jih tako prikaže v nekoliko drugačni luči, kar pa še ne izniči njihove obrabljenosti. Sekundarnemu svetu Andzreja Sapkowskega, ki je unikaten zaradi vključevanja slovanskega izročila (štrige, brukse in druga slovanska mitološka bitja, opisana zvesto ljudskemu izročilu, pa tudi svetišča, običaji in imena, kakršna so poznali stari Slovani) in zanimivih idejno-tematskih izhodišč, ki presegajo okvire žanrskega pisanja, vendar izvirnost žal nekoliko umanjka v rabi žanrskih elementov, ki smo jih v fantazijskih zgodbah videli že neštetokrat poprej.

Kdor ima rad fantazijsko literaturo in jo je prebral veliko, bo ob branju kratkih zgodb o veščecu našel nekaj domačega in hkrati nekoliko drugačnega. Svet je namreč poln vilinov, škratov in polovnjakov, hkrati pa tudi slovanskih pošasti ter drugih elementov ljudskih običajev in vraževerja. Protagonist Geralt je kompleksen in večplasten – v vsaki zgodbi skuša ravnati pošteno, čeprav živi v svetu, polnem krivic, v katerem je meja med dobrim in zlom, med upravičenim in neupravičenim zabrisana. Tudi bralec, ki fantazijske literature sicer ne bere, bi lahko cenil mračne in realistične prepesnitve elementov znanih pravljic, vendar pa sta zbirki Zadnja želja in Meč usode izrazito bolj žanrski kot na primer dela Ursule K. Le Guin in Petra S. Beagla, ki bi jih v branje predlagal tudi tistim najbolj zadržanim do fantazijske literature. In čeprav istega ne bi mogel reči za zgodbe o veščecu, to še nikakor ne pomeni, da so slabe, ampak zgolj to, da so zakoreninjene v tradicijo fantazijskega literarnega žanra, znotraj katerega pa vsekakor izstopajo kot večplastne in kompleksne v obravnavanju tem, kot so dobro in zlo, človeška narava ter usoda. 

Objavo je omogočila Javna agencija za knjigo RS.