Andrej Blatnik: Ugrizi
Založba: LUD Literatura
Leto izida: 2018
V zbirki Ugrizi se avtor tematsko oddalji od zanj značilnih kratkih zgodb o intimnem odnosu med dvema osebama, ki pa je skrajno kompleksen, odtujen. V teh zgodbah je glavno stičišče, kjer bi se lahko ti osebi srečali, pogovor, a sta ga nezmožna opraviti zaradi ogromne vrzeli med njima.
Tukaj je zgodba drugačna – ta intimna nezmožnost postane javna in se znajde v svetu misli in sanj. Odnose v partnerski zvezi zamenjajo razmišljanja o naših kolektivnih nalogah, razmišljanja o svetu. Kar ostaja, je Blatnikovo mojstrstvo v skrčeni formi, kjer je pravzaprav doma in kar je Tomo Virk označil za kratko kratko zgodbo. V na videz lahkotnih besedah in kratkih stavkih pa se skrivajo globlja vprašanja posameznika in družbe. V teh ujetih trenutkih Blatnik popisuje tudi najgrše človekove lastnosti. Nazoren primer je zgodba Grižljaji, ki bi bila stežka še boljše človekovo ogledalo. V zgodbi, ki je zapisana v prvi osebi množine, torej cilja direktno na »nas«, hodimo v lokal, kjer se mastimo z obilnimi obroki, vmes pa premišljujemo o takšnih in drugačnih zloveščih zgodbah, ki krožijo okoli o tujcu, lastniku tega lokala. Zgodba se stopnjuje in doživi svoj vrhunec v naših vprašanjih, kaj vse je mogoče, da bi ta moški storil. Je res, da je razsekal ženo in zadavil otroka, je mogoče, da je sodeloval v krvavih orgijah in podobno? Zgodba se zaključi takole: »Pa kaj, pomišljamo gostje in vihtimo svoj pribor, tudi če je vse res, to je zdaj nekje daleč in nima nič opraviti z nami, ki smo tu, naj človek živi to svoje novo življenje v miru, dokler je hrana dobra, ne bomo se mešali vanj, jesti je treba, in če že jemo, naj bo slastno, kar je bilo, je bilo, tudi če je vse to res, kar se govori.«
Brez olepšav smo potisnjeni pred kruto resnico o sebi. Zgodbe, ki kažejo na človeško ignoranco, v smislu, če se obrnem stran – se to ne dogaja, se v zbirki vrstijo ena za drugo. Ena izmed glavnih tem, ki se prav tako občuti v praktično vseh zgodbah, je človeška negotovost. Situacije so opisane tako, da imamo občutek, da opazujemo posamezne filmske kadre, katerim sledi akcija in senzacionalni »tarantinovski« momenti, ko se nekdo čisto po neumnosti ustreli v glavo.
Poseben čar nosijo tudi tiste najkrajše, zgodbe sestavljene iz ene povedi, kot je zgodba Spregledano, ki zveni takole: »Z zaprtimi očmi sem te videl bolje.« Včasih si ne moremo kaj, da se ne bi vprašali, ali je sploh mogoče s tako malo besedami povedati tako veliko.
Edino, kar bi bilo mogoče očitati zbirki, so mestoma neuspeli poskusi rimajočih se stavkov, ki izzvenijo povsem nesmiselno, razen če imamo v mislih, da je bila z njimi omehčana kruta realnost.
Avtor je v zbirki mestoma duhovit in ironičen, po drugi strani pa nekdo, ki se do bistva človeka ne dokoplje le z majhnimi grižljaji, ampak v nas močno zagrize, vendar le v primeru, če smo resnično mi tisti, ki grizljamo v zgodbi Grižljaji. Besedila preko delcev življenja in bežnih trenutkov opozarjajo na kaos okoli nas. Na vojno stanje, kjer se lahko v trenutku iz plenilca spremenimo v žrtev.
