Ana Svetel: Marmor
Založba: Beletrina Leto izida: 2022
»Krog že dolgo ve, / da se ne bo nikoli docela spoznal, / zato molči« beremo v pesmi Krog iz nove zbirke Ane Svetel, pesnice, pisateljice in mlade raziskovalke na ljubljanski Filozofski fakulteti. Ker pesnica ni krog, ne molči – pred nami je zbirka Marmor, ki je letos izšla pri založbi Beletrina, lična tako po zunanjem videzu kot vsebini znotraj platnic.
Pesnica se je literarnemu prostoru prvič predstavila leta 2015 s pesniško zbirko Lepo in prav, ki je izšla pri založbi LUD Literatura in je bila nominirana za najboljši prvenec. Značilne poteze prvenke so preprost, zelo stvaren slog, ki ga bogatijo domiselne metafore, občutek nežnosti in miline, ne glede na situacijo, v kateri se znajde lirski subjekt, ter vsakdanja vsebina, s katero se lahko poistovetimo, a hkrati prav v njej tiči največji manko prvenca. Nizanje konkretnih opisov prostorov, trenutkov, doživljanj in stisk mlade študentke zapade v prepočasen ritem in preveč »blog-like« stil, s čimer izgubi bralčevo pozornost kljub prijetnosti mnogih pesmi ter posrečenosti marsikaterih igrivih metafor. Čeprav pripadam delu populacije, v katerega svet se prek poezije potapljamo, se me zbirka kot celota ni dotaknila, kot bi se me verjetno lahko, če bi bile podobe močnejše, slog bolj izčiščen in izbor pesmi skrbnejši.
Prvenec omenjam in o njem izrekam kratko sodbo, saj Marmor v marsičem nadaljuje tovrstno poetiko vsakdana – kakor je pesnica povedala za intervju na portalu Airbeletrina: »[V]saj v nekaterih pesmih sem skušala v izrazu nadgraditi pesniške pokrajine prvenca.« Vsekakor obdrži občutek za vsakdanje nadrobnosti, tematske in motivne sklope ter domiselno-igrive metafore. Najboljši primer slednje se mi zdi pesem Rožiči, v kateri naniza podobe rožičev, fižola in ričeta za izvirno ponazoritev ljubezni: »Ker če bi fižol bil podoba ljubezni, / bi se ljubili kot ričet, / nasitno in za vse.« Družbena kritičnost v nobeni izmed zbirk ne postane pikra ali brezizhodna – kot je rečeno v pesmi Krog: »krog ni cinik«. Do neke mere je duhovito samoironična. Podobno kot v prvencu govori o silnicah kariere, selitev in o občutku pomanjkanja nadzora nad lastnim življenjem – najizraziteje v pesmi Jaz sem podnajemnica. Ohrani tudi nežnost izraza, ki se kaže v brezkompromisnem optimizmu in volji do življenja kljub pomislekom, preprekam, negotovosti, zavedanju lastne minljivosti in krhkosti, ki se razkrivajo v globini večine pesmi nove zbirke. To je mogoče povezati tudi z uvodnim motom iz Pisma Hebrejcem: »Kogar namreč Gospod ljubi, tega vzgaja.« Če iz zapisa izluščimo človeški nauk, se kaj hitro približamo tonu, ki preveva poezijo Ane Svetel – da je življenje polno preizkušenj, ugank, nepravičnosti in tegob, a je kljub vsemu lépo.
Morda je smiselno primerjati uvodni pesmi obeh zbirk, saj mislim, da pokažeta temeljno metamorfozo pesniškega izraza. Že na prvi pogled je uvodna pesem v Marmorju krajša, bolj zgoščena od pesmi v Lepo in prav, ki se spogleduje z obliko pesmi v prozi. Perspektiva žabe, uvodna pesem prvenke, postavlja mnogo vprašanj o toku življenja, o smiselnosti našega vsakdanjega in kariernega početja ter se zaključi z verzom: »Da smo že od začetka samo možnost.« Medtem ko Perspektiva žabe narekuje dvom in negotovost, se nenaslovljena uvodnica Marmorja deklarativno začne z verzoma: »Odprta so vrata / skozi življenje«. Ne morem reči, da dvom in negotovost popolnoma izgineta iz nove zbirke, sta pa veliko bolj reflektirana in osmišljena. Tudi raba retoričnih vprašanj ostaja, a ta zaradi manjše zgoščenosti in bolj premišljene umestitve v besedila zarežejo globlje, denimo v pesmi Diktafon: »kako bom sploh karkoli našla / med vsem tem minevanjem?«. Zdi se, kot da lirski subjekt ne zahteva več odgovorov, ki jih je iskal tisti iz prve zbirke. V Marmorju ugotovi, kakor pravi zaključni verz cikla Kaj pomeni razumeti?, da »[t]ukaj ni česa razumeti«.
Prehajanje in iskanje stičišča med zunanjim in notranjim je v Marmorju še veliko močnejše – lirski subjekt se giba med notranjim in zunanjim svetom, ki ga vsak na svoj način določata. Fizično, oprijemljivo se kot nosilec svoje predmetne biti še bolj osamosvoji (najbolj konkretno v pesmih Saksofon, Škarje, Koromač in v pesmih o geometrijskih likih), nemalokrat pa se zdi, da nosi tudi neko globljo resnico, ki jo subjekt v njem poskuša ugledati. Kljub nekaterim naslovom, ki se bolj neposredno naslanjajo na svetopisemsko izročilo (Psalm, J. S. Bach: Matejev pasijon), je največ transčloveškosti, nekakšne transcendence, čutiti v pesmi Vešča: »Sipek, siv prah na njenih krilih / ni s tega sveta.« Lirski subjekt je v prvi vrsti opazovalec lastnega življenja ter življenja drugih živih bitij in neživih stvari, ki ga zaznamuje ne-trajanje kot edina konstanta. V tem oziru je zanimiv tudi naslov zbirke – marmor na videz deluje mehko, elegantno, dragoceno, trajno, hkrati pa zaradi naravnih mineralov potrebuje vzdrževanje, da ohrani svoj čar. Ali v tej podobi vidimo metaforo za življenje in odnose ali ne, je stvar interpretacije, vsekakor pa se pesnica na omenjeni material osredotoči v pesmi, naslovljeni Marmor, ki sopostavlja kamnino in dotik – trdno in nežno, ki se druži v marmornatih kipih.
V vseh teh spoznanjih pa ni zaznati trpkosti – subjektka ostaja šaljiva, rada relativizira lastno bolečino in umeščenost v dani trenutek. Poleg tega se ji za razliko od subjektke prejšnje zbirke nikamor ne mudi, ne gleda daleč v prihodnost, kot je to počela v uvodnici prvenke. V pesmi Dokler traja zapiše: »Proti ničemur ne tečem, ničemur se ne približujem, / le gledišče se rahlo nagiba, zdaj sem, zdaj tja / […] / dokler traja, moram biti tu« ali v pesmi Krog, ki se krči: »[I]n ti bi hodil, hodil dlje, hodil, kjer še nisi hodil, / ne v upanju, da se nekaj spremeni, / le v nuji, da se prostor ne zmanjša.« Svet si osmišlja tudi prek glasbe, kakor je počela že v prvencu. Omenjeni so baročni skladatelj François Couperin, Franz Schubert (»Razumem / včasih ničesar, / razen Schubertovih plasti / in še par takih fint / z neba«), J. S. Bach in Beethoven, slednji v pesmi Ko igraš, posvečeni Gernotu. To ni edino mesto, kjer je moč čutiti stapljanje lirskega subjekta in empirične avtorice. Pesmi so mestoma posvečene ali pa neposredno kažejo na bližnje (Babica, dedek v pesmi Točke in Pesmi za Valentinovo) in tudi oddaljene ali oddaljujoče se osebe – predvsem v pesmih, ki raziskujejo odnose v kontekstu zbliževanja, oddaljevanja in pozabljanja (na primer Lubenica, Foton, Ženske, Osmica).
Formalno nismo priča nikakršnemu pesniškemu eksperimentu – poezija svoj čar nosi v sporočilnosti in delikatnosti podob (ter humorju, kjer je ta prisoten). Pesmi so pisane v prostem verzu, imajo soliden notranji ritem in logiko. Najbolje učinkujejo krajše pesmi, v katerih pesnici uspe s fragmenti misli in vtisov povedati ogromno, vsebujejo pa tudi domiselne besedne igre in samoironične vzložke – takšni so na primer cikli Pesemski okruški, Kaj pomeni razumeti in Trodejanke. Morda je prav to premik, ki je bil za pesničino poetiko ključen – pesmi v prvencu so namreč z izjemo cikla Lastniki živali vse daljše od desetih verzov in posledično delujejo bolj prozaično.
Marmor nadaljuje svetlo poetiko tihe vztrajnosti, miline in vitalizma, ki jo je pesnica (manj spretno) začrtala že v svojem prvencu. V izčiščenem slogu, ki v ravno pravšnji meri posega po prvinah predmetnega sveta, da ne postane prenasičen ali zgolj deskriptiven, in z razširjenim repertoarjem izraznih sredstev uspe upovedovati razpoke med notranjim in zunanjim svetom posameznika, med povsem tuzemskim in nečim, kar nas presega. Zbirka deluje skoraj zračno, lebdeče. Zbuja posebno občutljivost in pozornost, hkrati pa podaja občutek mimobežnosti, kot da so tovrstni prizori vseprisotni in univerzalni – le pesmi (ali drugemu ustvarjalnemu izrazu) je treba dati prostor, da v njih zadiha. Poezija, ki jo polni veselje do življenja, radovednost, ne pa žalost in kričeča družbena kritika, je dandanes bolj izjema kot pravilo, zato je v trenutni béri slovenskih pesniških zbirk vsekakor nekaj posebnega. Mislim, da prav vsi sem in tja potrebujemo nekaj ali nekoga, ki nas opomni, »da so vrata skozi življenje / lahko samo / odprta«. In Ana Svetel to vsekakor nudi s tankočutno poezijo, h kateri se lahko vračamo in ji namenjamo čas, ki si ga zasluži.
______________________________________________
Lektorirala: Tjaša Mislej
