Aljaž Primožič: »Pišeš, kot se ti zdi, da moraš pisati, da bi dosegel cilj, ki si ga zadaš z ustvarjanjem. Tako preprosto je.«

Aljaž Primožič (2001) je predstavnik najmlajše ustvarjalne generacije. Pesnik in dramatik, sicer študent rusistike in filozofije, svoja dela redno objavlja v različnih literarnih revijah in na kulturnih portalih, kakršna sta LUD Literatura in Vrabec Anarhist. Za svoje dosedanje ustvarjanje je prejel že nekaj uglednih priznanj in nagrad, med drugimi Župančičevo frulico (2019) ter malo Veroniko (2020). Svoje delo je predstavljal tudi v Delovi rubriki Mlado pero, njegova poezija pa je bila prevedena že v nekaj tujih jezikov. Letos bo svoj pesniški prvenec Čisto potiho, ki je izšel v zbirki Prišleki pri založbi LUD Literatura, predstavljal tudi na celjskem festivalu poezije Izrekanja. 

Glede na začetek pesniške zbirke Čisto potiho, ki jo odpira citat iz avtorskega gledališkega projekta Vestern / Not dead enough gledališča Glej, lahko sklepamo, da se tvoje zanimanje za besedno umetnost razteza od pesniškega vse do gledališkega izraza. Na kakšen način te pri pesniškem ustvarjanju nagovarjajo ali usmerjajo druge literarne oblike, kakršni sta proza ali drama?

Pravzaprav zelo malo. Sam že od začetka precej strogo ločujem ustvarjalna procesa pisanja dramatike in poezije. Že na zgodnji stopnji pisanja sem imel na obeh področjih mentorje, ki imajo precej različne poetike: pri poeziji je bil tisti, ki me je usmerjal, Kristian Koželj, pri dramatiki pa sta mi bila v pomoč dvojec Katarina Morano in Žiga Divjak. Eno redkih podobnosti med njihovimi načini ustvarjanja vidim v zanimanju za navidez nepomembne podrobnosti vsakdanjega življenja. Mislim, da se različnost teh procesov jasno vidi tudi pri prebiranju moje poezije in dramskih tekstov. Proza je edina od teh treh zvrsti, s katero se vsaj zaenkrat še ne ukvarjam, tudi berem je precej malo. Na Čisto potiho je veliko bolj kot branje dramatike ali proze vplivalo branje sodobne, predvsem slovenske poezije. Nedvomno velik pečat pa je pustila tudi glasba, ki sem jo poslušal ob pisanju knjige. S tem mislim predvsem na albuma Pure Heroine (Lorde) in High as Hope (Florence and the Machine), pogosto pa sem se vračal tudi k albumu 4 dua zalagasper. 

Uvodni citat pravi: »Ker ko si tako zelo želiš, da bi bil srečen, včasih v srce sprejmeš eno malo laž …«, pri branju tvoje poezije pa je nasprotno od laži prav občutek prisotnosti bivanjske resnice tisti, ki bralca spodbuja k prebiranju novih verzov. V kolikšni meri mora v poeziji po tvojem mnenju resničnost lirskih subjektov odsevati iskrenost pesnikovega doživljanja sveta? 

Mislim, da tu ni pravil. Pišeš, kot se ti zdi, da moraš pisati, da bi dosegel cilj, ki si ga zadaš z ustvarjanjem. Tako preprosto je. 

V prvem delu zbirke natančno spominjanje dogodkov, oseb in celo okusov ter vonjev iz otroštva bralca uvede v branje, med katerim se tudi pri njem porodi kakšen dolgo izgubljeni, morda nehotni spomin. Že naslov razdelka »vsak dan smo malo večji« z uporabo prve osebe množine aludira na povezanost bralcev in lirskega subjekta. Bi lahko dejal, da gre pri tvoji poeziji za sporočilo o nekakšni medgeneracijski podobnosti, ki si jo kot skupnost delimo?

Pri pisanju sploh nisem razmišljal o tem. Skoraj cel uvodni cikel je nastal v času prvega lockdowna, ko sem bil ujet v nek res čuden vakuum: z eno nogo sem bil v nizkem štartu za odhod od doma, selitev v Ljubljano in prehod v študijsko življenje, z drugo pa sem bil prisiljen ostati doma, v otroški sobi z vsemi spomini, ki so bili pri ustavitvi javnega življenja še toliko intenzivnejši. Od tu izvirajo motivi pokojne babice, otroške igre, odraščanja in želje ter sočasnega strahu pred občutkom, da življenje teče naprej. Me pa veseli, da so se v pesmih našle različne generacije. Očitno nam je ta občutek skupen. 

S svojimi besedili preko intimnih izpovedi lirskih subjektov gradiš tudi idejo spopadanja z vsakodnevnimi strahovi in izgubami. Ena od osrednjih tematik tvoje poezije je tudi tema minljivosti in različnih pozab. Med drugim tako v eni od pesmi zapišeš: »in vsak dan pokličem najboljšega prijatelja / da mi pove ali me ima / še vedno rad / ali je že našel koga boljšega od mene«. Kakšno mesto ima tovrstno razgaljanje pogosto podzavestnih strahov pri tvojem ustvarjanju? Ali meniš, da poezija v določeni meri opravlja tudi terapevtsko funkcijo?

Poskušam se držati pravila, da moraš kot ustvarjalec zelo hitro vzpostaviti distanco med lastnim življenjem in delom, ki ga ustvarjaš. Seveda to ni edina pot – umetnost nedvomno dopušča premike te meje distance –, je pa po mojem mnenju vsak premik v pretirano osebno pisanje zelo tvegan in pogosto precej boleč, saj bralcu zelo hitro na široko odpreš vrata v lastno intimo. Še ena nevarnost, na katero trčiš, če ustvarjaš preveč osebno, je to, da zelo hitro pišeš o stvareh, ki so preveč »tvoje«. Zdi se mi, da bralca pač ne zanima, kaj se ti v tistem trenutku dogaja v življenju. On živi svoje in se s preveč osebnim avtorjevim doživljanjem včasih zelo težko poistoveti. Za opravljanje terapevtske funkcije bi tako prej predlagal pisanje dnevnika kot pesmi, ki bi jih kot ustvarjalec rad nekoč objavil. Nasprotno pa mislim, da lahko terapevtsko deluje že samo branje poezije. 

V delu zbirke z naslovom »brati pesnike«, kjer so naslovi posameznih pesmi le imena, zapisana z malo začetnico, beremo nekakšne neposredne nagovore, zapisane v drugi osebi ednine. Kaj v tvoji poeziji predstavlja tovrstna literarna dialoškost?

Če bi grdo in površno posplošil, bi lahko rekel, da celotna zbirka govori o odraščanju. Iz tega vidika se omenjeni cikel zagotovo nanaša na pesniško razvijanje in oblikovanje lastne besede, skratka bi lahko govorili o odraščanju v pesnika. Na tej poti je branje poezije drugih avtorjev ključnega pomena. 

In kot se v razdelku »brati pesnike« v obliki enostranskega dialoga porajajo misli o pesniških vtisih, se v razdelku »ruske bajke o jagi babi« kaže bogato in široko poznavanje ruske kulture in zgodovine, pri čemer so številni motivi pojasnjeni tudi v opombah. Vemo, da si študent rusistike in filozofije. V kolikšni meri je tvoje formalno izobraževanje tudi vir ustvarjalnega navdiha?

Najlažje pišeš o stvareh, o katerih razmišljaš in se z njimi (profesionalno ali povsem ljubiteljsko) ukvarjaš. Dejstvo pa je, da je z izjemo polovice »ruskega cikla« prvenec v grobem nastal pred vstopom na fakulteto, tako da nekega drugega vpliva študijske izbire na pesmi ni, pa še to povezavo bi lahko iskali predvsem v moji ljubezni do ruske kulture, ki jo negujem že od prej in jo je v meni vzbudila predvsem moja srednješolska profesorica ruščine. Na tem mestu se zdi pomembno izpostaviti tudi to, da je zbirka s tem ciklom izšla dober mesec po začetku vojne v Ukrajini, ko smo na žalost priča tudi grobemu zatiranju vsega, kar je rusko, pa čeprav nima prav nobene ključne povezave z nasilno situacijo, v kateri se je znašlo vhodnoslovansko področje. 

Številni kritiki in člani žirij so mnenja, da gre pri tvoji poeziji za izdelan in zrel umetniški izraz, čeprav pripadaš najmlajši generaciji slovenskih pesnikov. V času svojega ustvarjanja si prejel že kar nekaj nagrad, letos pa je izšel prvenec, s katerim se boš kot gost predstavljal tudi na festivalu Izrekanja. Kako ocenjuješ trenutni položaj in možnosti predstavljanja mladih pesnikov glede na lastne izkušnje?

Vsakič, ko se mi že zazdi, da se vse skupaj vsaj malo zrahlja in olajša mladim ustvarjalcem, da pridemo do prostora – na tem mestu je vsekakor vredno izpostaviti časopis Delo, ki je v zadnjih dveh letih naredil ogromen korak za prepoznavnost mladih piscev in kritikov –, se spet zaletim v grobo skalovje slovenskega Parnasa. Na žalost sem v mesecih po izidu zbirke slišal kar nekaj komentarjev s strani izkušenih in nagrajenih pesnikov v smislu: »po katerih vezah si pa ti prišel do knjige«. Takšnega odnosa do mladih, ki smo na začetku te poti, resnično ne razumem. Bojim se, da vsa ta scena pri nas še ni na ravni, ki bi mladim ustvarjalcem omogočala, kar potrebujejo. Je pa svetlih izjem še vedno dovolj, da uspeš najti mesto, kjer lahko v miru ustvarjaš, in spodbudo, da se še naprej razvijaš. 

V prejšnjih intervjujih si kot svoje pesniške vzore med drugimi naštel Charlesa Bukowskega, Veroniko Dintinjana, Sonjo Yelich, Ciarana O’Driscolla ter glasbeno ustvarjanje umetnic Lorde in Florence Welch. Bi nam za konec lahko zaupal, kaj te najbolj navdihuje v zadnjih dneh ali mesecih? Katere teme te najbolj navdihujejo, vznemirjajo ali spodbujajo k ustvarjanju? Skratka, kakšne poezije se lahko veselimo v prihodnje?

Če bi kdo sodil po knjigah na moji nočni omarici ali zgodovini brskanja na računalniku, bi verjetno mislil, da bo naslednja knjiga turistični vodnik. Če bodo razmere dopuščale, jeseni načrtujem nekaj dni na severu Evrope ter malo bolj strokovno odpravo v Egipt, saj se v okviru študija filozofije zanimam za zgodnjekrščanske askete v egiptovskih puščavah. O pisanju še ne razmišljam intenzivno – po končanem ustvarjalnem procesu se mi zdi ključnega pomena počitek, osebno potrebujem tudi nekakšen odmik od vsega, kar bi lahko dišalo po poeziji. 

______________________________________________

Lektorirala: Tajda Liplin Šerbetar