Aleš Šteger: Neverend

Vojna, ki nam je, ko se ne dogaja, nenehno za petami ali nas, bolje rečeno, čaka pred vrati, je glavna tema obsežnega romana Aleša Štegra Neverend. V vlogi glavne protagonistke je pisateljica, ki se sooča z umetniško, življenjsko in državno krizo. Gre za žensko, ki se ji, v hudih časih brez rednega prihodka, ponudi služba profesorice kreativnega pisanja v zaporu na Dobu.

Roman je sestava pisateljičinih dnevniških zapisov, vložnih kratkih zgodb s strani zapornikov o vojni, pisateljičinih sanj in filozofskih razmišljanj ter pisateljičinega romana v nastajanju. Šteger je podobno kot tukaj z vložnimi zgodbami storil v svojem romanesknem prvencu Včasih je januar sredi poletja iz leta 1999, kjer namesto zgodb v romanu, morda bolje rečeno potopisu, ki je prav tako poln esejističnih razmišljanj, stojijo pesmi. Tudi roman Odpusti iz leta 2014 bi lahko povezali z romanom Neverend. Tu bi lahko primerjali bolj mešanje fikcije in realnosti ter uveljavljanje avtorjevega lastnega izraza.

Avtorjev kritični odnos do države in sistemov (do predhodnih in današnjih) bralca hitro postavi v položaj, da mora do romana razviti odnos. Kot namigne Šteger s svojim delom, je vojna namreč nekaj, kar se dogaja med državami, v državah, v družinah, v nas. Roman je torej družbenokritičen in hkrati poetičen. Poetičnost romana se kaže v pisateljičinih razmišljanjih in dnevniških zapisih o svetu, družbi, sebi in okolici: »Kljub smrti se mi v prizoru razpre neka nenavadna, izjemna lepota. Nekaj neulovljivega je na tej mrtvi živali, nekaj, kar ima neposredno zvezo z mojim pisanjem, s tem, kar neuspešno poskušam, zmeraj znova, že celo poletje, celo življenje, morda. Biti in ne biti obenem. Pred mano leži vse, kar sem v svojih tekstih želela, le da onkraj besed, par sto gramov kosti, mesa, krvi in perja, za povrh brezglavega, brezosebnega, čisto telo.«

Jezik je na eni strani preprost, na drugi poetičen in težji. Ob napetih situacijah je opaziti veliko ponavljanja besed, stavki pa so ob dramatičnih prizorih tudi krajši, na nekaterih delih, predvsem v sanjah in nekaterih filozofskih razmišljanjih, imamo opravka s težjimi, daljšimi stavki. To preigravanje, mešanje krajših, nezahtevnih in daljših, zahtevnejših stavkov, ima izredno dober vpliv na bralca.

Na začetku romana stoji vodilo iz Boccacciovega Dekamerona, ki prebudi dozdevanje, da bo šlo v romanu za neko strašno situacijo, ki bo vladala na ulicah, tako kot v Dekameronu vlada kuga. In tako kot se v Dekameronu v cerkvi zbere deset ljudi, ki si v strašnih časih pripovedujejo zgodbe, se v Neverendu znajdejo trije zaporniki, ki v strašnih časih pripovedujejo zgodbe profesorici. Poleg medbesedilne navezave na Boccaccia se že takoj na začetku romana srečamo z likom, ki se imenuje Kafka. V romanu gre namreč za izrazito kafkovski način pisanja – fikcijsko in groteskno popotovanje in nato prebujenje je v romanu zelo pogosta praksa. Kot je pisatelj povedal v nekem intervjuju, sam ne priznava razlike med fikcijo in realnostjo. Zanj sta obe enakovredna in med seboj podpirajoča se vira.

Glavna tema je torej nedvomno vojna. Na tej točki so zelo pomembne vložne zgodbe, ki se vojne tematike lotevajo iz ogromno različnih perspektiv. Avtor je tukaj resnično širokogleden v svojem pisanju. Enkrat govori o resničnem vojnem stanju, drugič o legendi o dečku, ki je med vojno ujel zadnji izdih svoje matere in si nato z njeno šivanko zavezal usta, tretjič o pevki, ob katere pesmih lahko ljudje vsaj za trenutek pozabijo na vojno. Zgodbe so resnična osvežitev romana, med listanjem po dnevniških zapisih pisateljice si želiš, da bo čim prej pogledala na računalnik in dobila izdelke iz kreativnih delavnic.

Vojna se pripravlja tudi v resničnosti pisateljičinega življenja. Pisateljica ostaja pasiven,  kafkovski lik, ki podleže tegobam in je napolnjen z modernim občutenjem sveta, ki je nasičeno z občutkom nemoči in izgubljenostjo modernega človeka. Večkrat ji predlagajo naj pusti vse za seboj in gre, saj je še mlada, a ona vztraja v vsej svoji bolečini in nemoči.

Pomembni temi v romanu sta tudi krivda in smrt, ki nenehno spremljata pisateljičino življenje, delno tudi namerno. Pisateljica očitno uživa v smrti, saj si v stanovanje nosi mrtve živali in opazuje njihov razkroj.

Ena izmed glavnih tem je razmišljanje o pisateljskem poklicu. Glavna protagonistka se ukvarja z vprašanjem pisateljevanja, kam jo to pelje, ali je dovolj dobra v tem, kako se počuti ob pisanju, kakšne knjige se prodajajo. V času, ko začne voditi literarne delavnice, se sooča z umetniško krizo in veliko razmišlja o svojem pisanju in na splošno o besedah. To metafikcijskost bi lahko primerjali z zapiski pisatelja v knjigi Davorina Lenka Telesa v temi. Tudi v tem romanu je glavni protagonist pisatelj, ki ga zanimajo vprašanja v zvezi z literaturo in poskusi pisanja.

Roman Neverend je torej vizija o nečem, kar bi se lahko zgodilo v današnjih časih oziroma se ponekod tudi dogaja. Vse skupaj uničuje doba kapitalizma, edino, kar je pomembno, je to, da ljudje zapravijo čim več denarja. Bližajoča se vojna, ki jo bomo tudi tokrat zakrivili sami, je po namigih pisatelja tako rekoč pred vrati. Nezadovoljstvo človeštva lahko izzove razne revolucije in nad nami vedno bdi sistem, ki želi te revolucije zatreti. Na drugi strani pa smo verjetno, tako kot pisateljica, ki nastopa v romanu, tudi ljudje preveč pasivni in izgubljeni, da bi se sistemu lahko sploh postavljali po robu. A vendar nam kljub vsemu v življenju vedno ostajajo vojne, ki jih moramo premagati sami, in te vojne so po navadi najstrašnejše za nas. Roman je na tej točki poleg svoje družbenokritičnosti usmerjen tudi h kritiki posameznika in nas lahko spodbudi k temu, da premagamo svoje nočne more in se soočimo s svojimi strahovi in krivdo, ki jo nosimo, poleg vseh teh psiholoških motivov pa je tudi velik doprinos k slovenski literaturi na splošno.