Aleš Jelenko: Infiltrirana stvarnost

Odprl je okno na avtomobilu, da mi je svež veter napolnil nosnice. Drugačen je kot včeraj in predvčerajšnjim in pred-predvčerajšnjim in pred-pred-pred-vče …

Tokrat po sivih stezah vijuga v povsem drugo smer: Dovolj ima ponavljanj. Več let se ponavlja in iz dneva v dan lupi čebulo. Že dolgo ima občutek, da mi nič ne manjka, a se krepko moti. Tega se sedaj zaveda.

Zjutraj je vso čebulo stlačil v vrečo in jo zalučal čez okno. Nase je vrgel usnjeno jakno, se usedel v avto in odpeljal.

In … sedaj je tukaj; hladni sunki zraka mu božajo obraz, sam pa se sprašuje o včeraj prebranih besedah Sigmunda Freuda (»vojne ni mogoče izkoreniniti«).

Med potjo se ustavi v trgovini, kjer nabavi nekaj nujnih življenjskih potrebščin: kruh, vodo, mleko, spodnje hlače, šampon, gel za tuširanje, pločevinke s polnjeno papriko in pretirano količino paštet. Vse to bom potreboval. Pri blagajni vzame kartonsko škatlo, vanjo zmeče nakupljene izdelke, vse skupaj pa položi v prtljažnik. Dejstva, da sem komaj zaprl vrata prtljažnika, ne bo razglašal naokoli; stroj na štirih kolesih pač ni bil pretirano velik.

Med nadaljnjo vožnjo v nasprotno smer drvi večkilometrska kolona vozil. Prevzame ga občutek, da grem zgolj jaz v to smer. Ne ve, zakaj.

Pred nekaj dnevi mu je tast pod nos pomolil časopis. Vanj je buljil z odprtimi očmi in čakal na … nekaj – komentar, mnenje … Ni ga dobil. Zgolj nepremično sem zrl v odebeljen naslov in črno-bele fotografije, ki so zavzemale celotno stran. Ničesar nisem izustil, saj bi v nasprotnem primeru izpadel za (še večjega) čudaka. Alternativa in pacifizem se nikoli nista razumela s klasičnimi družbenimi normami. Verjetno obstaja razlog, da je temu tako.

Obcestna rumena tabla s črnim napisom naznanja, da je končna destinacija dosežena. Kovinsko ropotalo zapelje na peščeno parkirišče in izstopi. Iz zadnjega dela avtomobila  pograbim škatlo z živili ter se naprej odpravim peš.

Trava je pohojena. Naokoli ležijo plastenke. Zeleno-beli plastični WC-ji pa kazijo okolico. Ko  zakorakam v šotor in polno škatlo položim na mizo, do njega priteče deklica črnih dolgih las ter ga objame. Z roko jo pobožam po laseh, njena usta pa se razpotegnejo v širok nasmeh. Za njo priteče mama in se opravičuje za hčerkino predrznost. Odgovori, da mi je bilo zelo lepo. Postave v belih oblekah pa so v tem času iz škatle pobrale nakupljene izdelke.

Ko stopi iz šotora, ga preseneti močan dež. Pa še precej hladno je. Deklica s črnimi lasmi teka po travniku in ga vabi k igri. Iz sebe  vržem  jakno in se kljub dežnim kapljam poženem v dir.

In tako sta se smejala in tekala. In tekala in smejala. Neutrudno jo je lovil po razmočeni zemlji, dokler se niso nevidni kremplji zarili v njegovo kožo in me povsem ustavili. Ostra žica mu je preklala žile, iz katerih so kapljale nazadnjaške besede.

Majhna črnolaska je stekla skozi. Še vedno se mu je nasmihala in čakala, da jo ujame. Jaz pa se nisem in nisem mogel premakniti …