Aleš Jelenko: Ex tenebris lux

***

Zaniham nad lasten obstoj, ob-
stoj,
stoj! – morajo te vstopiti,
se stopiti v tok
neke zgodovine:

           ni nas;
smo ednina (v zavesti),
vpeti v izginjanje, minevanje,
v nenehnem odklonu
v barvah množine.

In voda čuti usedline, pohabljenost,
izven mene, morda
izven mene;

nepravilna dlan hlasta za zrakom,
ki je večji,
je jezik večji?
Odsev, odblesk polzečih črk
na modri površini iskanja,
           ki me delijo,
           ki me polnijo,
tvori (ne)gotovo govorico:

visoko na vrvi
                       se najdem.
Visoko!

***

Se izključujeva? Ne
vedno, nevedno,

zato: nahranjava –
se –
ohranjava; hrana
je vaja za rane.

           Takrat izpuhtim vase.
           Neizrečen fragment
           sem.
           (Si neizrečen fragment?)

»Und du bist mein Blut!«
Vbod!
Vbod!
Vbod!

Tečem skozi.
Tečeš skozi.
Zakaj sva

           siva?

Ah, ti,
še vedno
me pišeš.