Aleš Debeljak: Tukaj, zate, tam: pesmi in eseji

Knjiga Tukaj, zate, tam: pesmi in eseji, objavljena v prestižni zbirki Kondor (zv. 358), skoraj dve leti po Debeljakovi smrti prinaša izbor njegove poezije in esejistike, to je tistega, kar v njegovem razkošnem avtorskem opusu še posebej izstopa, kot v notici ob izidu zapiše urednik knjige Andrej Ilc. Formalno je knjiga razdeljena na štiri dele: prvi prinaša izbor iz Debeljakovih devetih pesniških zbirk, drugi del je namenjen esejistiki in v branje ponuja sedem esejev. V tretjem delu lahko beremo spremni besedi Uroša Zupana in Urbana Vovka, ki sta zaslužna za izbor (Zupan je izbral poezijo, Vovk eseje), četrti del pa obsega skoraj sto stransko – in zavidanja vredno – bibliografijo (vse od leta 1978 pa do junija 2017, ko je bil popis zaključen), ki jo je sestavil Martin Grum. Platnica je opremljena z izvrstno ilustracijo Mateja Stupice – v nas zre Debeljakov delni portret, ki se mu pri bradi spreminja v mesto.

Čeprav je bil Debeljak v prvi vrsti pesnik, potem pa tudi esejist, je v prostoru javnosti (še zmeraj) poznan po svoji prodornosti in angažiranem mnenju. Tega dejstva, torej Debeljakove prepoznavnosti onkraj literarnih krogov, so se očitno zavedali tudi snovalci knjige. Namreč, če Kondorjeve knjige navadno izidejo z naklado okoli 500 ali 600 izvodov, je dejstvo, da je ta knjiga izšla v 1000 izvodih, nadvse pomenljivo.

Glede na to, da gre za prestižno zbirko, ki slovenskim bralcem že vrsto let (v letu 2016 je zbirka praznovala 60. letnico obstoja) prinaša izbrano domačo in tujo klasiko, torej najboljša domača in tuja dela, takšna gesta jasno najavlja, da si je Debeljak končno (še formalno) priboril mesto klasika. Tisto, kar velja za klasično, naj bi poznala večina in tako ne potrebuje posebne predstavitve širšemu krogu bralcev. In recimo, da v določenih krogih klasika nima le statusa tistega, kar poznaš ali si slišal za to, ampak kot tisto, kar si že prebral, če pa nisi, pa še boš. Nadalje, ne glede na to, ali nam je prebrano všeč ali ne, izhajam iz prepričanja, da se nam sojenje o kvaliteti tega ali onega klasičnega dela izmika. Predvsem, ker je bil test kvalitete že prestan. Sprejem Debeljaka med klasike z izdajo njegove prve samostojne antologije napeljuje torej na to, da je vsebina njegovih knjig dobra, kvalitetna.

Toda: »[…] antologija pomeni ne le cvetober, ampak tudi kompromis,« zapiše prav Debeljak v eni izmed svojih zgodnjih kolumn, ki jih je v drugi polovici osemdesetih sprva objavljal v Uri kulturne anatomije revije Teleks, kasneje pa jih je zbrane objavil tudi v svoji prvi esejistični knjigi Melanholične figure (1988). Antologija načeloma stremi k temu, da poskuša zajeti čim več, tako vsebino, po kateri je avtor poznan, kot tudi tisto, po čemer ni oziroma tisto, kar poznajo le najbolj zvesti bralci. Bralcu je s takšnim izborom prikazan vsebinsko relevanten vpogled v avtorjevo ustvarjanje, kar seveda pomeni, da znotraj kvalitetnega čtiva ni (in ne more biti) prisotno le tisto najboljše od najboljšega.

In vendar se zdi, da je pričujoč izbor ravno z neupoštevanjem zgoraj omenjenega nenapisanega vodila malce zašel v stransko ulico. Kot pove Zupan v intervjuju, je težišče njegovega izbora na prvih treh Debeljakovih knjigah, to so Imena smrti (1985), Slovar tišine (1987) in Minute strahu (1990). Težišče je tu, ker se te tri knjige Zupanu zdijo najboljše. Ker so, kot zapiše v svojem eseju, imele največji vpliv na njega samega. Hkrati pa ni zmotno, če mislimo, da so to tudi knjige, po katerih je Debeljak najbolj poznan, tako znotraj literarnih krogov kot izven, saj so ga ravno te proslavile kot čudežnega dečka, kot fantoma poezije v osemdesetih letih. Ali še enkrat z Urošem Zupanom: »Nemogoče je bilo biti Aleš Debeljak.« (Tukaj, zate, tam, 255)

Razveseljujoča je Zupanova odločitev, da vključi štiri pesmi iz Debeljakove prve – sicer ne samostojne pa vseeno – zbirke Zamenjave, zamenjave, ki je bila objavljena leta 1982 v PAM-u (Pesniškem almanahu mladih) in je bila ravno zaradi ne-samostojne forme v Debeljakovem opusu večkrat spregledana. Ostale zbirke (torej Mesto in otrok, 1996, Nedokončane hvalnice, 1999, Pod gladino, 2004, Tihotapci, 2009 in Kako postati človek, 2014) so v izboru zastopane s približno istim številom pesmi, menim pa, da bi ravno zbirki Tihotapci, v kateri Debeljak klesa Ljubljani (literarni) spomenik, vsaj formalno morala biti namenjena (t)ista pozornost, za katero je bila leta 2009 tudi okronana – takrat je namreč Debeljak zanjo prejel svojo drugo Jenkovo nagrado (prvo je dobil leta 1989 za zbirko Slovar tišine). Naj še omenim, da je iz te zbirke (tj. Tihotapcev) vzet naslov pričujočega izbora – antologije. Tukaj, zate, tam je namreč knjižno posvetilo, tisto skorajda prvo, kar nas v branje uvede.

Zupan v Debeljakovi poeziji prepoznava učitelje, tiste, ki so vplivali na Debeljakovo pisanje. To so »temni mojstri«, Rilke, Celan, Trakl, Benn (pri slovenskih pesniških učiteljih med drugim izpostavi Strnišo, Koviča, Vipotnika), vendar pa zares ne predstavi Debeljakove poetike, mislim celostno. Morda lahko rečem, da v drobcih opisuje poetiko prvih treh knjig, teh, na katerih je težišče izbora. V dodatnem delu eseja (Zupanovega eseja Brbotajoča energija namreč ne beremo prvič – v Literaturi 297, ki je bila posvečena Alešu Debeljaku, je namreč objavljen točno ta esej, ki ga je očitno za antologijsko verzijo dopolnil) piše o tem, zakaj je bila Tomažu Šalamunu tako zelo všeč Debeljakova zgodnja poezija. Da je »Tomaž […] v njej prepoznal tisto, kar je v poeziji počel tudi sam. Šlo je za nekakšno razbijanje stanja zavesti, za doseganje satorija, iluminacije, za stik s tistim, kar je tam – zadaj. […] Šlo je torej za mistično operacijo. Aleš uprizarja takšne skoke v knjigi Imena smrti. Zgodila se mu je čudežna in redka kombinacija; kombinacija intuicije, mladosti in fascinacije nad uporabo jezika, ki se realizira, vse skupaj pa nekako prekrije in prebriše življenjsko izkušnjo, ki je ponavadi osnova za izjemno poezijo« (273–274). Slovarja tišine se dotakne še malo bolj bežno, praktično s kratkim stavkom o tem, kako je v tej zbirki jezik veliko bolj izčiščen kot v Imenih smrti, minimalističen, da stremi k molku, k »nemi pesmi«, če uporabim naslov kratke zgodbe Davida Albaharija. A poskus doseganja tega napoveduje že sam naslov zbirke – Slovar tišine –, zato Zupan ne pove s tem ravno veliko.

V Zupanovem izboru tako poleg manjših vsebinskih nedoslednosti pogrešam spremen zapis o poeziji Aleša Debeljaka, poskus [essai], spisan z nekaj distance, skratka kritičen presek avtorjevega opusa, kar bi se za takšno antologijo tudi spodobilo. Namesto tega esej Brbotajoča energija predvsem funkcionira kot lep, poetičen zapis o Alešu Debeljaku, Urošu Zupanu in njunem prijateljstvu.

Na drugi strani je pri poskusu orisa Debeljakove esejistike veliko bolj dosleden Urban Vovk. Naravnost in počez je moral Vovk prečesati štirinajst esejističnih del, kar sam označi za nekakšno detektivsko delo. Izpostavi vpliv tega, da je bil Debeljak v prvi vrsti pesnik – da se je »Debeljakovemu slogu esejističnega pisanja zlasti v njegovih začetkih – preden je na račun literarnosti postal malce bolj proznanstven – zelo poznalo njegovo pesniško delo(vanje)« (289). Takšen vpliv je po Vovku pripeljal do prepoznavnega, čustveno vznesenega sloga, ki mu pravi kar »debeljakovščina«. In ravno v debeljakovščini se skriva kritična drža, v kateri »ves čas miroljubno sobivata domoljubje in antinacionalizem« (284). Skratka, gre za kozmopolitsko držo, kjer ne gre za odločitev (in sedaj parafraziram Debeljaka) ali dom ali svet, temveč za spoznanje, da svet predstavlja dom.

Nisem prepričan, ali je Vovka pri izboru omejeval prostor ali ne, vendar menim, da bi moral Debeljakovo esejistiko predstaviti z malce številčnejšim in bolj raznolikim izborom. Spet se kot problem kaže, da so, tako kot pri Zupanovem izboru, izbrani eseji tisti, po katerih je bil Debeljak najbolj znan. Imamo t. i. ameriške eseje (Nova religiozna zavest, Amerika med domom in tujino, Spomin na American Music Club) iz knjig Temno nebo Amerike (1989) in Pisma iz tujine (1992). V teh knjigah se dotakne različnih ameriških fenomenov, hkrati pa se že začne prepoznavati nekakšna razpetost med Slovenijo in Ameriko, torej obrise atlantskega mostu (če si sposodim naslov Debeljakove knjige esejev o literaturi), ki bodo prisotni tudi v kasnejših delih. Vključen je esej o Raymondu Carverju in umetnosti kratke zgodbe, dodanem kot spremna beseda v Carverjevem izboru kratkih zgodb Peresa (izšlo 1991 pri Alephu). Tako kot je znano, da je med slovenskimi pisci v devetdesetih bil prisoten nekakšen »Carver-boom«, tako je Debeljak znan po tem eseju. In ne samo to – ena izmed urbanih legend ljubljanske literarne scene pravi, da lahko trdimo, da je Debeljak tisti, ki je Raymonda Carverja »pripeljal« v slovenski bralski krog.

Sledi Somrak idolov, esej prepleten z bolečino ob razpadu Jugoslavije in opazovanju povojnih grozot. Verjetno je to (širše) najbolj znan Debeljakov esej in je eden njegovih najvplivnejših, predvsem za generacijo šestdesetih, ki je ob razpadu Jugoslavije odraščala ali pa odrasla. To je esej, za katerega Uroš Zupan pravi, da je poskusil razložiti »kje smo živeli, kako smo živeli in kaj se je zgodilo z državo, v kateri smo živeli, in zakaj se je zgodilo« (268). To je esej, ki mu je dalo naslov mladostno branje Friedricha Nietzscheja, kot je zapisal Debeljak v Balkanski brvi (2012), kjer je bil esej natisnjen drugič. Prvič je bil izdan kot samostojna, približno štirideset stranska knjižica pri celovški založbi Wieser. In konec koncev, to je esej, ki zagotovo ne bi potreboval ponovnega natisa, še ene posebne omembe, kar pa se je z vključitvijo v izbor zgodilo.

Namreč: kje je kakšen izmed treh esejev iz Debeljakove knjige Individualizem in literarne metafore naroda (1998), kjer črke, besede, stavke čez in čez prežema kozmopolitska drža, ki jo je tako vneto negoval? Zakaj ni v izboru kakšnega eseja iz Debeljakove knjige Lanski sneg (2002), edine izmed njegovih esejističnih knjig, ki je bila leta 2003 nominirana za Rožančevo nagrado?

Svetli točki esejističnega izbora sta dve: ta, ki branje esejev zaokroži, to je eden izmed Debeljakovih Pomislekov, ki jih je pisal v svojem vznesenem slogu in močno aludirajo na eseje, jasno. Gre za tekst Književna republika, sprva objavljen kot kolumna na zadnji strani Sobotne priloge, potem pa tudi v knjigi Knjiga, križ, polmesec (2012). Tekst je nekakšen hommage knjigam, poklicanosti k branju in prevajalcem, ki so za Debeljaka zgledni državljani tega imaginarnega mesta, »ki slehernemu bralcu, vsem nam, neprekinjeno omogočajo, da sodelujemo v zgodbi začasne skupnosti, zavezani izgubljeni stvari, ki predstavlja naš pravi dom« (249). Odločitev, da se objavi nekaj, kar formalno velja za kolumno, je vsekakor zelo spodbudna. Druga svetla točka izbora pa je esej, ki nas v branje uvede. Gre za enega prvih Debeljakovih esejev z naslovom Poetika samote. Postavljen je bil kot spremna beseda h knjigi Slepa okna (1986), v kateri je Debeljak kot urednik knjige izbral in objavil tekste, »pisane za nič«, njegovega mladostnega prijatelja Boštjana Seliškarja, »ki ga predsmrtni sirup ni odžejal« (140). Vovk v tem eseju opazi, da raztresena, fragmentarna forma napoveduje tudi vsebino: fragmenti, odprte in nedokončane misli, morda preveč zrele za tako mladega pisca, momenti šibkosti, ne šibkosti pisanega, temveč šibkosti človeka ob soočenju s smrtjo. Ta zgodnji esej je drugačen, neznačilen za Debeljakovo esejistiko, pa vendarle izvrsten.

In ob vseh mojstrih pevcih, ki jih Zupan našteva v svojem eseju, ko piše o Debeljakovi poeziji, pozabi omeniti tistega, ki je verjetno pustil najbolj pomemben pečat na Debeljakovi literarni poti: Boštjana Seliškarja. To je »pisec Taksista, ki ga bojo brali še dolgo po tistem, ko bo velik del današnje slovenske književnosti le še gradivo za nek prihodnji palimpsest« (148), kot zapiše Debeljak. A pisec Taksista je tudi tisti, ki ga Debeljak skozi svoje pesmi stalno kliče nazaj, bodisi s pesmijo, posvečeno njemu, bodisi z aluzijo na Seliškarjeve verze. Kliče ga nazaj in zveni na frekvenci njegovega molčanja, čaka, da mu odgovori, če parafraziram verz iz Slovarja tišine. Tako v pesmi Spodletelo srečanje iz Tihotapcev beremo »a zdaj moram končno iti, drhtijo tla in tanki so na meji« (Tanki so na meji je naslov Seliškarjeve kratke zgodbe, objavljene prav v knjigi Slepa okna). Ali pa v Slovarju tišine »… O, vedeti in pozabiti, / da za smrt zadošča ogljikov monoksid …« (Oblike ljubezni, 1), ki sugestirajo nadaljnjo branje, branje Seliškarjevih verzov iz pesmi Monoksid: »skoraj sebi v spomin / storil to norost / se niču plina dihat dal« (Slepa okna, 30).

Vzorec, ki se ponavlja ob branju Debeljakovih pesniških zbirk, je občutek, da pravzaprav beremo pesniške knjige, celoto, ki je sestavljena iz manjših celot, tj. ciklusov, kjer so sicer kakšne pesmi močnejše kot druge, pa vendar še tako samostojna in močna pesem ne (z)more sijati bolj kot koncept in celovitost ciklusa oz. ciklus ne (z)more prikazati sija knjige. Videz, ki daje podobo odlične premišljenosti, ne vara. V vsakem naključju se skriva ključ, je sam večkrat poudaril. Toda odlično premišljeno ni nekaj, kar lahko rečem za izbor, s katerim je Debeljak predstavljen. Ta za seboj pušča nekaj grenke usedline. Navkljub temu: da je Debeljak končno dobil cvetober, je lepa, pogrešana in nujna gesta, saj si je s svojim literarnim delo(vanje)m utrl pot med slovenske klasike, v tujini pa je poleg pesnika, esejista in strastnega razglabljalca o literaturi in kulturi nasploh zasedal mesto enega glavnih »ambasadorjev« slovenske književnosti in njene scene.

https://radioprvi.rtvslo.si/2017/12/ales-debeljak-tukaj-zate-tam/