Aleš Berger: Vicmaher: opilki

Založba: Mladinska knjiga
Leto izida: 2020

Aleš Berger, prevajalec, pisatelj, dolgoletni urednik in dobitnik Prešernove nagrade za življenjsko delo, svojo najnovejšo knjigo Vicmaher: opilki, ki je nekakšno nadaljevanje Povzetkov (2016), začenja s pomislekom: »Mapo sem hotel imenovati Knjiga, spet? A računalnik pravi, da ne smem vtipkati vprašaja. Torej udušim svoj dvom.«

Pisanje te recenzije se prav tako začenja z vprašajem – kako bi lahko označili to delo, kam bi ga uvrstili? V današnjem času je biografskost pisanja postala nekakšen trend, vendar je o Bergerjevem delu težko pisati, četudi gre za nekakšno pretrgano avtobiografijo. Precej se namreč razlikuje od drugih biografsko obarvanih tekstov. Berger lovi mimobežne utrinke spomina, trenutke navdiha, ki jim grozi, da ugasnejo, »medtem ko iščeš očala«. Svoj slog sam dobro opiše s šaljivim stavkom (ali pa kar vodilom): »Raje eliptični kot epileptični.« Ravno zaradi te strnjenosti njegovih razmišljanj si je za branje treba vzeti čas in se posvetiti vsakemu »opilku« posebej.

Svoje fragmentirano pisanje Berger utemeljuje v delu samem, kjer razmišlja, da »ne ravna najbolj prav, kdor piše avtobiografijo linearno, od otroštva do dni, ki jih je učakal: spomin je anarhoiden, kaotičen, pobliskuje v več prostorov hkrati, ne spusti se speljati v ravno strugo«. Sledeč temu pomisleku se avtor izogne potvarjanju resničnosti, ki je v resnici nujna prvina običajnih, linearno zapisanih avtobiografij. Avtorji tovrstnih del namreč svoje prebliske spomina razvijajo v zgodbo, v kateri morajo mesta, ki jih je spomin zabrisal, krpati s pomočjo domišljije. Za razliko od njihovega retrospektivnega brskanja po preteklosti pa Berger ubeseduje zgolj iskrene domisleke, ki se porajajo v trenutkih njegovega bivanja s samim seboj ali z ljudmi, ki so mu blizu. Pravzaprav lahko Bergerjev način imenujemo za bolj objektivnega, saj objektivno poda prebliske spomina, ki so sami po sebi sicer v domeni subjekta, vendar je njihova oblika tu objektivna – kajti spomin sam je fragmentiran, prihaja v obliki prebliskov. To, kar v samem bistvu loči Bergerja od drugih avtorjev tega žanra, je, da prebliskov ne razvleče v daljše prozne odstavke, skozi katere bi nas postopoma vodil do nekega sporočila. Misli so kratke, pa vendar same v sebi zaključene. Razmišljanja, ugotovitve, celo vprašanja se pojavljajo ob prebliskih spomina – spomin jih prebudi – vendar na zelo pristen in življenju iskren način; Bergerjev pripovedovalec skorajda nima izbire – to je moč spominov in nevarnost spominjanja, da se nam ob njih v mislih pojavijo tudi za sedanjost primerna vprašanja. Pristno in življenjsko iskreno pri Bergerju pa je prav to, da ta vprašanja pogosto ostanejo neodgovorjena.

Že na prvi strani se avtor sprašuje: »Brskaš po sebi ali z mislijo na druge?« in s tem nakaže problem iskrenosti v pisanju o sebi. Pisatelj zmeraj piše za druge, vendar mora biti hkrati pisanje namenjeno tudi njemu samemu, da lahko ostane iskreno. Berger resničnosti ne olepšuje, prav tako ne olepšuje podobe samega sebe. Bralec zares dobi občutek, da bere njegove intimne zapiske, da pokuka skozi ozke line v razprostrto polje avtorjeve notranjosti, kjer se razkrijejo njegove najgloblje misli, strahovi, spomini in hrepenenja. Kljub temu pa delo ni samemu sebi namen, saj namen ni izključno pisati o sebi, temveč ostaja »misel na druge«, saj se bralcu ves čas odpirajo izhodišča za lastne razmisleke o različnih življenjskih situacijah in življenju samem.

Bergerjeva iskrenost se med drugim kaže v tem, da nam postreže v zanj značilnem hudomušnem, včasih pikrem slogu, za katerim se skrivajo večplastna in globoka razmišljanja. Pogosto prisotna je tema minevanja, s katero se avtor sooča na več ravneh življenja. Pogosto se spominja preminulih prijateljev ter se hkrati skuša spopasti z zavedanjem o lastni minljivosti. Vendar se večinoma raje, kot da bi se predal melanholiji in samopomilovanju, s preteklostjo sooča s humorjem in hudomušnostjo. Pravi na primer: »Potem pa v omari, v potovalki, korespondenca iz let 1998–2004! Kako smo si še dopisovali takrat! /…/ A ne bom je bral, stare pošte, saj generira melanholijo.« Čeprav je vsebina večinoma usmerjena introspektivno, se Berger ne izogne komentarjem družbe, ki jih poda lahkotno in vendar s kritično ostjo. Kot se mojstru jezika pritiče, pa je velik del knjige namenjen poigravanju z besedami na domiselne načine: »Dnevnik (nočnik?) najlepših mor,« in »Vse je resnično, v irealnem.«

Preprosto rečeno, Berger z malo besedami pove veliko. Odstira razmišljanja in vprašanja, ki so univerzalna in ostajajo aktualna. Temeljni sestavini njegovega pisanja sta iskrenost in jedrnatost, njegovo delo pa je prežeto s humorjem in globino. Kot zapiše sam: »Odkar so mu pred desetimi leti podaljšali življenje, z zmeraj večjim veseljem napiše kaj neumnega; resnosti je nekako odslužil.« Sprva se nam morda lahko zazdi, da je Bergerjeva avtobiografija kaotična zmes hitro menjajočih se utrinkov spomina, v katerih se hitro izgubimo. Tudi to je seveda mogoče. Toda bralec, ki si bo vzel čas in tej zbirki opilkov posvetil vso svojo pozornost, bo spoznal, da lahko iz nje izve veliko ne le o avtorju, temveč tudi o samemu sebi.