18. 5. 2020 / Literatura / Recenzija
Tija Zupančič, 30.10.1988, študentka primerjalne književnosti in literarne teorije. Nadobudna dj-ka in ljubeča mati dveh mačkonov. Ljubiteljica black metala. Oboževalka Srečka Kosovela.

Alenka Koželj: Lovilci sanj

Založba: Mladinska knjiga
Leto izida: 2019 

Lovilci sanj je zbirka šestih kratkih zgodb, ki so nastajale v obdobju desetih let, večino med njimi (z izjemo dveh daljših zgodb) pa je mlada pisateljica Alenka Koželj doslej že objavila v literarnih revijah Literatura, Sodobnost in Apokalipsa. Odločitev za izdajo zbirke že objavljenih zgodb se je izkazala za pravilno, saj bralec tako kontinuirano sledi njenemu stilu pisanja od prve do zadnje zgodbe ne glede na samo tematiko fabule, ki je v vseh zgodbah intimni svet glavnih junakov.

Zgodbe prikazujejo znano, nam domače okolje, ki nam ga pisateljica približa s tankočutnim občutkom opisov človeške psihe. Zgodbe so napisane v bogatem jeziku, polnim slikovitih komparacij, introspekcije in metafor – v zgodbi O njej na primer beremo: »[…] besede mu iz ust pritečejo kot frnikole in odpeketajo na vse strani zbranega omizja kot raztreščeni kovanci […]«. Stil pisanja je poetičen, bogat z opisi čustev, sama pisateljica pa pravi, da na njen način pisanja najbolj vpliva pesnica Sylvia Plath. V vsaki zgodbi spoznamo mlade ljudi, ki morajo vsak zase rešiti svojo življenjsko ali zelo intimno travmo. Protagonisti zgodb se srečujejo s situacijami, s katerimi se mladi načeloma naj ne bi srečevali, kot je smrt ljubljene osebe, psihična bolezen in pedofilija, vendar jih pisateljica naslika na subtilen, nenasilen način, kot na primer v zgodbi O njej, kjer pastorka po dolgem času obišče očima: »Se boš znova poročil? – Beži, beži – zdaj si ti moja žena. – Kaj pa, ko odrastem? – Prav tako bova skupaj. […]«.

Zanimiv in poetičen naslov knjige nam daje slutiti, da gre za osebnostna stanja, ki se mešajo z realnostjo in podzavestjo. Kot je avtorica pojasnila v enem od intervjujev, se naslov knjige nanaša na osebe, ki so sami nekakšni lovilci sanj, zaprti vase, vsi pa bi radi imeli drugačno, boljše življenje. Vsi glavni liki zgodb se srečujejo z neprijetnimi, mučnimi trenutki, ki jih bodisi potiskajo v podzavest ali pa jim dovolijo, da splavajo na površje in se s svojimi demoni soočijo sami. Nit, ki povezuje vse zgodbe, je družina in odnosi v njej – sin, doma pri starših (Morilec iz Ahčina), odnos med sestrama (Marcelinih 34 zim), med očimom in pastorko (Obisk) – pa tudi dinamika v partnerskem in ljubezenskem odnosu (O njej, V družbi tvojih svetih in Dnevnik). Čeprav gre za kratkoprozno zbirko, dve zgodbi, ki ju Koželjeva prišteva med svoji ljubši, zaradi svoje dolžine presegata okvir kratke zgodbe, precej zgoščena pa je tudi njuna (ljubezenska) vsebina.

Ena od njiju je zgodba Dnevnik, kjer spremljamo razvoj odnosa v nekajletnem intervalu tako z moške kot z ženske perspektive, njena posebnost pa je, da je napisana v obliki dnevniških zapisov. Razmerje Monike in Žige, glavnih likov zgodbe, je povsem vsakdanje, z vzponi in padci, ki so sestavni del skupnega življenja. Iz njunega dnevnika je razvidno, kako se oddaljujeta in kako počasi spoznavata, da vendarle nista za skupaj. Konec zgodbe je presenetljiv in nepričakovan, kar požene Žigo v depresijo.

Podoben žalosten moment se pojavi tudi v drugi daljši zgodbi, V družbi tvojih svetih, čeprav gre za popolnoma drugačno ljubezensko pripoved. Tu Koželjeva ganljivo razplete zgodbo o skriti ljubezni in intimnem razmerju, ki se ne bi smelo zgoditi. Junak razkrije svojo najglobljo intimo, kako je razpet med dvema ženskama, vendar so čustva do ljubice veliko bolj intenzivna in pristna. Zgodba je polna bolečine, ki jo mora skrivati pred drugimi, tako kot je bilo skrito njuno subtilno in erotično razmerje. Svoje žalosti ne more izpovedati in pokazati nikomur, zato je obsojen, da trpi v sebi. Struktura zgodbe je zanimiva, saj se začne s koncem ljubezenske zgodbe, nato pa nas počasi retrospektivno vrača v čas, ko sta se spoznala in zaljubila. Glavni lik se živo spominja trenutka, ko se je zaljubil v Ulo: »Veš, kdaj sem jo začel oboževati? Ko je na ulici […] videla povoženo mačje truplo. […] Nato je storila nekaj neverjetnega: prijela ga je za sprednje in zadnje noge in ga odvlekla na rob ceste […]« Grozljivo in tragično, pa tudi ironično je, da podoben konec doleti tudi njo. Zgodba bralca prevzame zaradi tragike, žalosti, neizpolnjene ljubezni in občutka krivde. Bralec se v trpljenje glavnega lika s pomočjo pisateljičinih metafor in primerjav z lahkoto vživi in skozi zgodbo to bolečino čuti z njim.

Čeprav so zgodbe večinoma melanholične in rahlo depresivne, so vredne branja. Za ljubitelje kratke proze je zbirka kot celota prava poslastica, delo pa je nasploh vredno večje obravnave v javnosti, kar med drugim dokazuje tudi nominacija Slovenskega knjižnega sejma za najboljši literarni prvenec.

Alenka-Koželj - Lovilci sanj