Alenka Jovanovski: Tisoč osemdeset stopinj
O takšnih zbirkah, kakršna je Tisoč osemdeset stopinj, je težko pisati. Tako so zaokrožene v sebi, njihov pesniški univerzum tako samozadosten in razvejan, da skorajda ne rabijo komentarja.
Morda prav zato začnemo z referenco na nek drug zapis, da bi lahko do česa konkretnega prišli po negativni poti. Miha Sever v kritiki z naslovom Razkuženi kirurški noži zbirko bistveno povezuje z aktivizmom, oceni pa jo – med drugimi, tudi pozitivnimi ocenami – kot predolgo. S kolegom se v teh dveh točkah ne moremo strinjati.
Če bi zbirko označili kot aktivistično, bi s tem rekli, da so pesmi politične v smislu, v katerem se godi fokus na politiko kot izvzeto, parcialno izkušnjo eksistence. Vendar po našem branju ne gre za to: zbirka se v enaki meri kot s politiko ukvarja z artikulacijo osnovne humanosti, z odnosom do narave, ljubeznijo in identiteto. Še več in pomembnejše: vse omenjene teme so organsko povezane, nobena ne izstopa kot privilegirana, druži pa jih pesniško doživljanje sveta, ki je bistveno celovito, ne da bi bilo totalizirajoče. Pesniško prav nasprotno od totalizirajočega, takšno, ki celoto združuje v nekem unikatnem dialogu.
Prav zaradi tega zbirke ne moremo označiti kot predolge. Ravno zato, ker je izraz celovitega pesniškega doživljanja, ki preči številna področja eksistence, je nekoliko daljša od večine pesniških zbirk. Dolžina je skladna z naravo pesmi.
V slovenski poeziji se je v zadnjem desetletju artikuliral nek konflikt med etičnim in religioznim doživljanjem sveta. Z etičnim ne mislimo posebnega etičnega sistema, z religioznim ne posebne konfesije, lahko je tudi deklarativno ateistično. Pri tem se sklicujemo na Kierkegaarda, ki je opredelil tri sfere eksistence: estetsko (s tem pojmom bi povezali velik del intimistične poezije), etično (z njo lahko povežemo denimo imeni Taje Kramberger in Iztoka Osojnika) ter religiozno (Tomaž Šalamun, Miklavž Komelj). Tako etično kot religiozno doživljanje sveta opredeljuje neka eksistencialna samorefleksivnost subjekta, najvišja pa naj bi bila religiozna, ki za izstop iz nesrečne etične eksistence zahteva suspenz etike, kot se ta zgodi pri Abrahamu, ki se odloči, da bo (po krščanski pripovedi) na zapoved Boga ubil sina Izaka. Zdi se, da je z religioznim doživljanjem povezana neka ekstaza, ki nesrečno zavest poveže z izvorom, Stvarnikom, pri tem pa mu znova dodeli pomiritev v kozmosu.
No, pri branju nove zbirke Alenke Jovanovski dobimo občutek, da omenjeni konflikt presega ali ga vsaj naredi ambivalentnega, pri čemer nekoliko zamaje veliko dihotomijo samo. Subjekt pesmi (na tem mestu res lahko govorimo o subjektu, saj je določen glas pesmi dovolj izdelan in prežema celotno zbirko) je v omamno občutljivem dialogu z naravo, drugimi bitji, s kozmosom, obenem pa z drugimi človeškimi oblikami, v glavnem marginaliziranimi in spravljenimi v težke življenjske pogoje. Zbirka je ekološka v smislu, da v naravni habitat vključi tudi človeško kulturo in obe sferi poveže v enotno doživljanje, v odnosu do katerega je pesniški subjekt od-govoren. V knjigi se prežemata in spajata tako visoka etična zavest kot ekstaza.
Ni bistveno, če se z vsemi pogledi, izraženimi v pesmih, strinjamo ali ne. Izražanje takšnega strinjanja ali nestrinjanja je delo cenzorja ali propagandista, ne pa kritika, katerega naloga je prepoznava notranjega mehanizma nagovarjanja teksta njega kot bralca ob zavesti, da je tudi njegovo branje vedno povezano z neko nezavezujočo in parcialno perspektivo. In s te perspektive deluje Tisoč osemdeset stopinj kot ena prelomnih zbirk v slovenski sodobni poeziji ter zelo vznemirljivo branje.
V knjigi ne bomo našli posebnih formalnih inovacij, a tudi to je v skladu z glasom, ki poje, misli in poje in misli in biva, biva, zavezujoče poziva k prisluhu …
