9. marca, 2016 / Literatura

Agata Tomažič: Česar ne moreš povedati frizerki

V kratkoprozni prvenec Agate Tomažič smo vrženi iznenada in brez vnaprejšnjega opozorila. V ogledalu poblisne odsev ostre britve, junak vidi, čeprav ne ve, da vidi, praštevil je neskončno število in mrtvemu dekletu preveza čez spodnjo čeljust preprečuje, da bi govorila. Avtorica s svojimi začetki vsekakor zna pritegniti bralčevo pozornost in jo držati v pripravljenosti vse do konca.

 

Rdeča nit, ki povezuje vseh trinajst zgodb, je bržkone naslov zbirke. V njih se namreč prepletajo vsakdanjost, nenavadnost, verjetnost in včasih celo fantastika, skratka vse tisto, o čemer pred frizerko raje molčimo. Naslov zbirke je sicer konkretno umeščen v zgodbo Kdor puli japonski dresnik, slabo ne misli. Tisto, česar ne moremo povedati frizerki, v tem kontekstu ni fantastično, ampak zgolj preveč boleče in neverjetno, da bi bilo res. »V življenju nikoli ne bi smel početi ali trpeti stvari, o katerih ne moreš govoriti v frizerskem salonu. In če se ti take stvari začnejo dogajati, se ti mora prižgati alarm.«

 

Tudi če se situacija v zgodbi sprva zdi povsem normalna, se kasneje kaj hitro spreobrne v nekaj neverjetnega in bizarnega. Junak iz Žabjega princa se začne postopoma spreminjati v žabo, protagonistka zgodbe S pticami si delim nebo razume ptičji jezik, tista iz zgodbe Kdor puli japonski dresnik, slabo ne misli pa nam, že mrtva, pripoveduje o svojem posesivnem ljubimcu. Vse te peripetije se ne dogajajo v kakih fantastičnih svetovih, ampak so postavljene v svet, kot ga poznamo in v katerem živijo povsem običajni ljudje. Zanimivo je, da je – vsem neverjetnim dogodkom in zapletom navkljub – največkrat v ospredju problematika medsebojnih odnosov, najpogosteje znotraj družine ali ljubezenskega razmerja. Ali vsa bizarna naključja in dogodki pravzaprav izvirajo iz naših zapletenih odnosov s soljudmi?

 

Ob tem ostaja avtoričin jezik povsem hladen in distanciran, kar v določenih primerih učinkuje dobro, v drugih pa malce manj; slogovna enovitost namreč služi kot nekakšno fino ogrodje zbirke. Avtoričina ironična pozicija prav tako povzroči, da zgodbe svoji nenavadni vsebini navkljub ohranjajo pridih nečesa popolnoma sprejemljivega in navadnega. Takšen skorajda »novinarski« slog je seveda zabaven, a po drugi strani pri nekaterih zgodbah, še zlasti tistih, ki so pisane v prvi osebi, izpade nekoliko preveč sterilno. Pripovedovalci se namreč med seboj konkretno razlikujejo, medtem ko njihov jezik ostaja isti. Zgodbe tako dobijo pridih nečesa umetnega, neresničnega, pa ne v smislu fantastičnosti – psihološko niso dovolj prepričljivi, ne moremo jim verjeti. Prav tako mestoma zmoti pretirano utemeljevanje in razlaganje, zaradi česar so nekatere zgodbe bolj podobne nekakšnim analitičnim poročilom o dogodku brez prave substance. Zdi se, kot da avtorica junakom ne pusti, da bi govorili sami zase, skozi dejanja, morda iz strahu, da bi bralcu morebiti ušla kakšna pomembna informacija ali da bi like narobe razumel. Takšne so denimo zgodbe Kdor puli japonski dresnik, slabo ne misli, Balkon in Praštevila; junaki (dekle, ki jo je ubil partner, upokojenka in matematik z ojdipovskim kompleksom) so del razburljivih in zanimivih pripovedi, a govorijo jih z enim in istim glasom.  

 

Zgodbe Agate Tomažič so, vsemu navkljub, simpatično branje; idejna in motivna pestrost ter razgibano besedišče, ki včasih vključuje celo izraze iz sveta botanike, matematike in kulinarike, mestoma celo omilita določene pomanjkljivosti. Vsekakor pa jim do polnokrvnosti manjka za ščepec več prepričljivosti.

 

cesar-ne-mores-povedati-frizerki