Adriana Kuči: Ime mi je Sarajevo
Založba: Litera Leto izida: 2022 Spremna beseda: Ervin Hladnik Milharčič
Romaneskni prvenec Adriane Kuči Ime mi je Sarajevo (nominiran za nagrado Slovenskega knjižnega sejma za najboljši prvenec in za Cankarjevo nagrado) že v naslovu razkriva svoje temeljno izhodišče, od koder se potem narativno razvija. Sarajevo kot kraj tragičnosti, mistike in večne ljubezni, kjer se stvarnost odpira, zapleta in skozi nezamisljive vstopne točke nadaljuje zgodovinske poteke dogajanja vse do točke sedanjosti. Sarajevo, ki v (slovenski) literarni produkciji deluje kot ikona, se tako zdi primeren temelj za večplastno izgrajevanje ženske protagonistke Lane, katere domače mesto je ključno zaznamovalo njen duševni razvoj.
Vzpostavljanju kraja kot ikone se protagonistka Lana, ki je hkrati prvoosebna pripovedovalka, posveča praktično v celotnem razvojnem loku romana. Pripoved je prepredena s časovnimi preskoki (Lanina naracija se razteza med letoma 1992 in 2020). Lana pripoved začne leta 1992, tik pred začetkom osamosvojitvene vojne, nadaljuje z dnevi bombardiranja Sarajeva in še naprej, ko granate odjeknejo vse do njene selitve v Slovenijo. Zatem se v Sarajevo vrača (zaradi svojega ljubimca Emirja in organiziranja shoda LGBTQ+), a je njena motivacija drugačna kot prej, zato se primerno spremeni tudi osredinjenost pripovedi.
Njena pripoved je pred selitvijo v Slovenijo precej bolj neposredna, ozaveščeno pričevalska – osredotočena je na doživljanje drugih, z nekakšno skrbjo, pozornostjo, saj se ji zdi, da njihova bolečina ni ločena od njene lastne: »Držala sem ji mesnato roko /…/ Zdravnica je rekla, da mi tega ni treba. Trmasto sem molčala.« Na določenih mestih prihaja tudi do nekakšnega simbolnega zlitja trpljenja, kjer drugosti bolečin pravzaprav ni, saj se napajajo iz istega jedra: vojne vihre, ki se Lani zdi, in tudi je, polna brezobzirnega in nesmiselnega nasilja. Na najbolj izstopajočem literarnem mestu oziroma podobi pa je precizno izpisan pretresljiv prizor, kjer Lanini prijateljici Aidi granata odnese glavo. Skozi uvide v njeno notranjost, dele pripovedi, ki se umikajo od stvarnosti, se Lana vzpostavlja kot pretočen lik, ki se ni sposoben distancirati od materialnega nasilja in bolečino doživlja kot celovit, kolektiven koncept.
Če bi Kuči Lano ohranila zgolj v Sarajevu in zgolj skozi začrtano osnovo altruistke in žrtve nasilja, bi ostala precej tipičen, enostaven in predvidljiv mučeniški lik. Tipičen na način, da je podjarmljen silnicam, ki so večje od njega samega, in se iz njih ne zmore izpeti, kar za Lano gotovo drži, a se ob selitvi v Slovenijo odpira nova plast njene duševnosti, ki se je sicer oblikovala kot posledica oblastnega nasilja, a se skozi pripoved razkriva izven kolektivnega in političnega boja (kar je avtorica uporabila za prikazovanje vojne vihre v Sarajevu). Ravno na tem prelomu Lanine naracije, kjer prevladujejo njeni notranji uvidi, se je mogoče vprašati, ali je Kuči zgradila večplasten ženski lik ali je ostala na ravni ploščate junakinje, ki je v zapleteni resničnosti morda nikoli ne bi zares srečali in je zgrajena zgolj za podajanje fiktivne pripovedi.
V resnici smo ob Lanini selitvi v Slovenijo priča obratnemu literarnemu postopku kot v prvem delu knjige, kjer se kot protagonistka uveljavlja predvsem skozi bivanje v vojni agresiji. Sicer skozi razvojni lok romana ostaja slogovno enotna, prevladuje niansiranje med pričevanjem in njenimi premisleki, ki so pospremljeni s precej površinskimi, nemetaforičnimi slogovnimi prijemi in odsekanimi povedmi (vsaj kadar želi pripovedovalka ustvarjati jezikovne poudarke). A spremeni se njena perspektiva, njena vključenost v romaneskno resničnost, v katero je bila Lana vržena v Sarajevu in je vanjo drsela brez kakršnihkoli oprimkov, ki bi jo od vojne lahko oddaljili. Ravno od omenjene nevralgične resničnosti se v Sloveniji skuša oddaljiti, predvsem z ustaljenostjo, discipliniranostjo in povprečnostjo. Zase pravi, da »se prehranjuje, kot da se sovraži«, je nesrečno poročena, pretirano dela, da bi zapolnila praznino, hodi na kave zgolj za pol ure, da ne bi razkrila preveč o svoji razboleli, nezaceljeni notranjosti, ki jo pogojuje posttravmatska stresna motnja.
Lana se izriše kot kompleksen ženski lik ravno zaradi simetričnega obrata pri zaznavanju in izpisovanju sveta, ki jo obdaja in jo kot protagonistko določa, vzpostavlja enakovreden odnos med pripovedovalko in samo pripovedjo. Skratka, Lana ni zgrajena, instrumentalizirana zgolj za namene izpovedovanja zgodovine (čeprav z občutljivimi, lucidnimi izpovedmi počne tudi to), ampak tudi za prikazovanje lastne subjektivnosti, kar se pokaže predvsem v njeni ločitvi od Marka in uporu proti njegovemu nasilju (ki ga simbolno preseže z osnovanjem projekta, ki naj bi pomagal ženskam, ki so žrtve moškega nasilja). Družbeni angažma, ki se kaže v njenem delu v nevladni organizaciji, je še ena izmed mnogih plasti neusahljive, vitalistične in avtonomne pripovedovalke.
Kljub trditvam o Lanini kompleksnosti je mestoma ravno način pripovedi tisti, ki ruši razvoj njenega lika. Ne toliko v smislu, da bi porušil njegovo večplastnost in zapletenost, ampak bolj v smislu antiklimaktičnosti in predvidljivega simbolizma, ki se udejanja v celotnem romanu. Njen odnos z Emirjem v roman vnaša največ težav, saj imata nekakšen hollywoodski ne moreva biti skupaj, ampak ne moreva biti narazen odnos, ki skuša delovati kot simbol za njeno vez s Sarajevom, kjer sta se zaljubila. Kot nekakšna neizbežnost kraja in njegove zgodovine, ki je pravzaprav vzpostavljena kot neizbežnost moškega. Kar bi mogoče še delovalo (čeprav vse skupaj deluje grozovito klišejsko), saj je njuna vez nedvomno magnetična in neuničljiva, lahko le obstajata drug z drugim, ležita na plaži in jesta ribe. Pri tem Kuči ostaja dosledna in zvesta tisti toksični ljubezenski zgodbi, ki jo prepogosto lahko vidimo v kakšnem blockbusterju.
Če pustim ob strani vse omenjene prikaze klišejske ljubezni, ima roman na tej ravni še eno in tudi bistveno težavo. Problematična je predvsem simbolna pomiritev, razplet na koncu romana, ki se zgodi, ko Lana Emirjevi hčerki daruje ledvico. Protagonistka je v času vojne v Sarajevu utrpela poškodbo trebuha, izgubila maternico, zato nikoli ni mogla imeti otrok, kar je vneslo razdor v njeno razmerje z Emirjem. Tu gre jasno za nekakšno simbolno izpolnitev materinske vloge (»Ženska sem, ki ni uresničevala svojih sanj. Ki ni mati …«), ki je protagonistka nikoli ni mogla doživeti, in je zato nedvomno ganljivo, a se ponovna izbira podobe organa, ki naj bi zakrpal njen posttravmatski sindrom, zdi nekoliko preveč predvidljiva in neizvirna.
Prvenec zadosti zapletenemu vzpostavljanju osebnega in političnega skozi izgradnjo večplastne ženske protagonistke, kjer se oblastno nasilje izpreže, razliva po posameznikih, a slednji niso zgolj žrtve, ampak samostojni subjekti, na katerih se je razpustila zgodovina (nasilja), in se bodo z njo soočali še desetletja. Kar se tiče težav romana, se lahko na toksične ljubezenske zgodbe jezim do onemoglosti, a so najbrž v literarni prostor (še posebej v dvojcu z vojno vihro) tako zasidrane, da se jih ni mogoče otresti. A če jih že bomo prebirali, naj jih prebiramo vsaj skozi kompleksne in večplastno zastavljene zorne kote, kakršne omogoča Ime mi je Sarajevo.
Uredila: Anja Grmovšek
Lektorirala: Tjaša Mislej
Objavo je omogočila Javna agencija za knjigo RS.
