žbam!

Režija: Vito Taufer
Igrajo: Jurij Drevenšek k.g., Ivan Godnič, Uroš Maček, Sebastjan Starič k.g., Dario Varga 
Dramaturgija: Emil Filipčič
Scenografija: Urša Vidic
Kostumografija: Barbara Stupica
Svetovanje za gib: Sebastjan Starič
Lektorica: Mateja Dermelj
Glasba: kolektivno delo
Oblikovanje svetlobe: Matjaž Brišar
Oblikovanje zvoka: Silvo Zupančič
Oblikovanje maske: Nathalie Horvat, Barbara Stupica
Asistent režije: Mitja Lovše
Asistentka scenografije: Mojca Madon
Asistentka lektorice in šepetalka: Tereza Gosar
Asistentka oblikovanja maske: Žana Štruc
Vodja predstave: Urša Červ
Datum in kraj premiere: 16. december 2022, Slovensko mladinsko gledališče 
Datum in kraj ogleda: 15. maj 2023, Slovensko mladinsko gledališče

Spodnja dvorana Slovenskega mladinskega gledališča je po krajšem premoru ponovno ponudila na ogled gledališko uprizoritev besedila Simone Semenič z naslovom žbam!. Režiser Vito Taufer bi se moral izvorno lotiti študije drame 5fantkov.si iste avtorice, ideje o nadgradnji in spremembah pa so prerasle v novo besedilo. Preizpraševanje družbenih vlog, večdimenzionalnost igre v igri, spolno obrnjene vloge – igralci igrajo ženske vloge in obratno – ter krščanski motivi v imenih glavnih protagonistov ostajajo stične točke obeh besedil.

Predstava je igra v igri. Spremljamo »igralsko skupino ljubiteljic gledališča«, ki se večkrat tedensko srečuje v nekakšnem vaškem domu in vadi za prihajajočo predstavo. Čeprav bi pričakovali, da se bodo priletne mladenke lotile kakšne bolj »bridgertonsko« obarvane trivialne teme ali pa klasične adaptacije romana Jane Austen, se odločijo za drzno avtorsko uprizoritev z nekoliko poetično skrivnostnim naslovom dívčí valka. To sta zgodbi iz osmega stoletja o tem, da »dekleta iz lipovega lesa namesto žlic in šefel rezljajo kopja in loke«, s katerimi pobijajo; vprašanje je – koga?

Hitro nam postane jasno, kam bodo kopja usmerjena. Ženske vadijo prizor za prizorom, kjer se med drugim lotevajo kritike patriarhata, moškosti ter klasične vloge ženske v družbi. Prepirajo se o tem, kakšen je tradicionalni moški; trudijo se, da bi ga prikazale čim bolj stereotipno, »punce, meni se zdi, da nismo dovolj primitivne«, vključujejo tematike, ki naj bi bile prvenstveno v domeni moških, »vojna kot motiv je tukaj ključna«, nujno uporabljena pripomočka/rekvizita pa sta viski in cigara. Eden izmed pričakovanih vrhov je prizor eksplicitnega prizora posilstva, ki ga uprizorijo kot sklepni del pomembnega »sestankarskega srečanja političnih veljakov«.

Motiv spolnosti je pogosto prisoten v besedilih Simone Semenič. Podobno kot že v odrski uprizoritvi njene drame jerebika, štrudelj, ples pa še kaj (2021) je odrska obdelava spolnosti povedna ravno dovolj, da v gledalcu vzbudi preizpraševanje, ne zapade pa v pretiravanje ali prevelik ekskurz izumetničenosti in patetike. Prikaz ni neposredno ekspliciten, le neobsojajoče sugerira, k čemur pripomore branje »didaskalij« med vajo, ki jo izvajajo. Tudi sicer se Taufer loti besedila z veliko mero občutka. Za razliko od njegovih prejšnjih uprizoritev (npr. Tutošomato, Razbiti Vrč, Barufe, Beraška opera), kjer je poudarjen predvsem humorni aspekt, tokrat spretno prehaja tudi med satiro in grotesko. Je pa potrebno vsekakor priznati, da je naslavljanje perečih družbenih problematik skozi različne aspekte ena izmed poglavitnih značilnosti dram Simone Semenič, režiser pa se kljub tej močno nastavljeni smernici uspe izogniti patetičnemu pretiravanju, v katerega bi lahko zapadel. 

Scena (Urška Vidic) je minimalistična, le nekaj stolov in igralski pripomočki, ki jih »ljubiteljice« prinesejo s seboj na vajo. Atmosferična intima spodnje dvorane in Plečnikovi oboki omogočijo pristno gledalsko izkušnjo, zdi se, kot da bi tudi sami nekje v skritem kotu opazovali igralske poskuse in intrige gledališke skupine. Sam minimalizem pa tudi nudi več prostora odrskemu izrazu igralcev. 

Dario Varga je doroteja, Jurij Drevenšek agata, Ivan Godnič neža, Uroš Maček julijana, Sebastjan Starič felicija. Vloge so večkrat obrnjene. Igralci igrajo ženske, te pa se v svoji igri lotijo vlog moških, julijana odigra tudi vlogo mlade »jule«, ki je žrtev posilstva. Igra v igri seveda ni nov koncept gledališke adaptacije, v pričujoči izvedbi pa zelo dobro deluje. Gledalcu namreč omogoči določeno distanco, s katero laže reflektira in umesti tematiko v širši družbeni kontekst. Sporočilnost nadvlada nad determiniranostjo vlog moškega oz. ženske v družbi. 

Odlika predstave je izvrstna igralska zasedba. Prekaljeni igralski »mački« združujejo humor in satiro, vsak svoje značilnosti lika zelo subtilno razdela v individualnosti, vsakemu se ponudi prostor pokazati njegove najboljše prvine. Vse ženske so doma v prvi vrsti žene, pa vendar felicija v resnici »sovraži moške«, doroteja nadvse ceni družinsko življenje, agata je kot najmlajša »samooklicani vodja« gledališke skupine, neža vaška opravljivka, julijana vedno elegantno prefinjena in v resnici ne prenese nasilja. Predstavijo večplastnost žensk, ki jih družijo skupni interesi, njihovi primarni vzgibi pa se kljub temu nekoliko razlikujejo; po drugi strani pa so vse dame zelo dosledne pri prikazovanju moških kot šovinističnih, vulgarnih in patriarhalnih. Dvodimenzionalnost ženskega in moškega sveta je lepo poudarjena tudi preko zelo izbrane kostumografije (Barbara Stupica): ženske so elegantno urejene, ne izostanejo niti razkošni dodatki, kot so torbice, ogrlice, sončna očala in pokrivala, ko začnejo vajo pa si nadenejo umetne brke, velike nosove in očala.

Predstava se začne s tematiko dejanske vojne, zaključi pa z »mistično« prispodobo vojne, ko ženske opravijo z moškimi: bojevnice napadejo in zaplešejo bojni ples na grobovih. Praznovanje ženskosti spremlja repetitivna glasba. Sledi nekakšna katarza, hkrati pride tudi do ojačanja povezav med ženskami samimi. 

Največja odlika predstave je večdimenzionalno lotevanje obravnavane tematike z odstiranjem različnih plasti arhetipa ženske v družbi. Pokaže nam, kako zelo ranljivi smo v resnici, minljivi, nezmožni ubežanja družbenim ustrojem, ključno je, da jih poskušamo vedno znova naslavljati. Čeprav »bi bilo treba moške kastrirati«, pa se ženska peterica ob zaključku predstave vrne v svoje ustaljene načine ženskosti, »vreči je treba en tarok in pokomentirati zadnje čenče«. Nadaljnja interpretacija je kot v priredbi »ljubiteljic gledališča«, nenazadnje prepuščena posameznikom v dvorani. Je pa izbor »gledališke vaje« popoln teren, hkrati neobremenjujoč a dovolj poveden, da gledalcu ponudi paket problemskih tematik, ki jih lahko racionalno ozavesti po svoje, preizprašuje na (ne)spolzkem terenu.

Uredila: Živa Kadunc
Lekturirala: Uršula Gačnik