Za arhiv in Opraviti z Eddyjem, AGRFT festival 2025

Za arhiv
Režija: Neža Dvorščak
Avtorji dramske zasnove: Neža Dvorščak, Čarna Lampret, Katarina Kolar, Jure Šimonka, 
Marko Rafolt, Peter Podgoršek
Oblikovalec svetlobe: Domen Lušin
Producentka: Mija Špiler
Igrajo: Čarna Lampret, Katarina Kolar, Jure Šimonka, Marko Rafolt, Peter Podgoršek

Datum in kraj premiere: 2. oktober 2025, Velika gledališka dvorana, AGRFT
Datum in kraj ogleda: 2. oktober 2025, Velika gledališka dvorana, AGRFT 

Opraviti z Eddyjem
Režiserka: Julija Urban
Izvirno besedilo: Édouard Louis
Prevod: Andrej Peric, Iztok Ilc
Dramaturginja: Nastja Uršula Virk
Scenografija: Gaja Rejc, Lucija Zucchiati, Tinkara Bizjan
Kostumografija: Nina Gorišek
Oblikovalec svetlobe: Domen Lušin
Producentka: Mija Špiler
Igrajo: Aleksandar Jovanovski, Alja Krhin, Čarna Lampret, Jakob Podjavoršek, Marko Rafolt, Nejc Kravos, Neža Dvorščak, Peter Podgoršek, Jure Šimonka, Urban Brenčič

Datum in kraj premiere: 1. marec 2025, Študijski oder, AGRFT
Datum in kraj ogleda: 2. oktober 2025, Študijski oder, AGRFT 

Vsak dan srečujemo na stotine ljudi. Vsak od njih ima svojo zgodbo, ki je ponavadi ne vidimo. 

Predstavi, o katerih pišem, sta zanimivi za primerjavo, saj take zgodbe prikažeta z nepričakovanih zornih kotov in medtem raziskujeta, kaj je »lik« in kako se ga postavi v prostor.

Za arhiv
Prva predstava, ki sem si jo ogledala, je Za arhiv. Njena dramska zasnova je nastala kot skupinsko delo, kjer je vsak igralec napisal del zgodbe, režiserka Neža Dvorščak pa jih je sestavila v celoto. Dogajanje je nelinearno, zato je zanj težko napisati klasično obnovo. Predstavljajmo pa si, da stojimo tik med dvema hišama v Slovenski vasi: tekom predstave bomo pokukali v vsako posamezno okno.

V eni hiši živi Miha z ženo Jano – Ljubljančanko, ki si je želela življenje na podeželju. Njena želja se je končno uresničila, ampak obstaja ena težava. Miha je odraščal točno v tej vasi in v sosednji hiši živi njegova vaška družina, ki je Jana ne prenaša. Miha ima rojstni dan. Za darilo so mu prinesli klobase z lastne kmetije. Jana razkrije, da sta že vrsto let vegetarijanca in da sta meso od svojcev dajala mačkam. »Prasica meščanska!« zavpije Viktorija. Medtem ko se v Mihovi kuhinji razvija konflikt, drugo darilo pa še vedno čaka zunaj, se gledalci potopimo v zgodbe vsakega, ki je tam prisoten. Skozi preplete monologov izvemo osebne zgodbe likov; s preskokom na radijske oddaje, ki najprej razkrivajo temo predstave – kaj povezuje in kaj ločuje vaško prebivalstvo od meščanskega. 

Minimalistična scenografija omogoča, da prostor ustvarijo kar igralci: na odru stoji le pet stolov (štirje v krogu in en v sredini), dve stojali za mikrofon in v ozadju ena večja miza. Dekoracij ni, so pa glasbeni inštrumenti, ki sami zase dobijo vlogo in delujejo kot igralci.

Vsak igralec prevzame več vlog – nastopa primarno v vlogi enega od glavnih likov, medtem pa tudi v pomožnih vlogah v zgodbah drugih. Tako Jure Šimonka ne igra samo starejšega brata, štiriinpetdesetletnega Mirka, temveč tudi Gašperja – sina Viktorije in Janeza. Katarina Kolar ne igra samo Jane, ampak tudi Janezovo bivšo punco iz Švice, Julio. “Večvlogovnost” je tako odlično izkoriščena. Zgodbe pomaga razkriti z več strani in brez tega, da preobremeni gledalčevo pozornost, družine medtem simbolično poveže v enoto.

Vsak nastopa tudi v vlogi govorca na radiu. In vsak igra inštrument, ki vstopi, ko je potreben. Katarina Kolar s harfo na odru gre čez prikaz zvoka in celo prostora ter začne prikazovati čas. V prizoru izvemo o njenem potovanju na Dugi otok in kasneje v Istanbul z nasilnim in zasvojenim bivšim partnerjem. Z uporabo harfe nas popelje s seboj na to potovanje, ko poveže čuten prikaz spolnega akta s pripovedjo o naraščajoči napetosti, pomanjkanju denarja na poti, zaostritvi odnosa in končni vrnitvi domov. Marko Rafolt harmoniko uporabi bolj namensko: Janez jo ima na sebi, ko pride v Mihovo hišo na praznovanje, saj se je zadnji mesec učil narodnozabavno glasbo, da bi za vsakogar naredil nekaj lepega. Poleg tega z njo izraža težko dihanje Mirka v njegovem prizoru. V istem prizoru Čarna Lampret z bobni razpre Mirkov notranji nemir. Taka uporaba glasbil predstavi doda posebno vrednost, saj ne ponudi samo senzorične raznolikosti, temveč gledalca popelje v samo bistvo dogajanja in ga predstavi večplastno.

Prav tako je omembe vredne odlična igra. Čarna Lampret in Marko Rafolt ustvarita lep duet dveh močnih likov, povezanih z globoko zgodbo, Jure Šimonka pa odlično predstavi Mirka kot lastno kompleksno enoto. Peter Podgoršek kot Miha nastopi v večji meri kot opazovalec celega dogajanja in na koncu predstavi svoj pogled na zgodbo.

Zgodba, ki je nastala iz več delov, gledalcu da občutek vpogleda v tuje življenje, ko sami pri sebi pomislimo: »pa res, vsak ima svoje notranje boje.« Verjetno edina kritična pripomba, ki jo lahko podam, je, da se Mirkova zgodba ne ujema z zgodbami ostalih družinskih članov – ali pa, raje, da se druge zgodbe ne ujamejo z Mirkovo. Pomanjkanje te povezave postavi Mirka na obrobje slike, medtem ko je dejansko en izmed osrednjih in najpomembnejših delčkov družinske zgodovine.

Glede na to, da je predstava nastala kot kreativni izziv, brez mentorskega vodstva in samo v treh tednih, gre za izjemen uspeh. Še zdaj, tekom pisanja, sem se ujela razmišljati o tem, da moram vprašati, kdaj bo ponovitev – ker zagotovo pridem ponovno. Tovrstne predstave je vedno vredno pogledati dvakrat, predvsem da drugič najdeš nove podrobnosti v že poznani zgodbi.

Na tej točki nadaljujem s predstavo Opraviti z Eddyjem, ki ima skorajda nasproten pristop k prikazu likov: namesto večvlogovnosti se tukaj soočimo z razdeljenimi vlogami.

Opraviti z Eddyjem
Pod režijo Julije Urban nas predstava Opraviti z Eddyjem popelje iz slovenske vasi v francosko. Tam v sedemčlanski družini odrašča mali Eddy Bellegueule, ki bo kasneje postal Édouard Louis, avtor knjig, po katerih je nastala dramatizacija (Opraviti z Eddyjem, Kdo je ubil mojega očeta, Boji in preobrazbe neke ženske, Spremeniti se: metoda), ki jo je oblikovala Nastja Uršula Virk.

Literarna dela so avtobiografska in v večjem delu refleksivna, kar nam spet prikaže nelinearnost zgodb. Če so v predstavi Za arhiv zgodbe nastale istočasno in bile povezane v eno celoto, pa imamo tukaj drobce štirih različnih del, kar poveča kompleksnost dramaturgije. V osredju je zgodba, ki pripoveduje o travmatičnem dogodku, ki se je zgodil, ko je bil Eddy star deset let. Ne gre za osamljen dogodek, ampak za eno epizodo v neskončni poplavi otroško-najstniške krutosti. Na hodniku v šoli sta ga ustavila učenca starejšega razreda, ga zmerjala, pljunila vanj in ga prisilila, da je polizal izpljunek.

Ta zgodba, čeprav kratka, je razbita in povedana v drobcih, ki se včasih premešajo, ponavljajo ter se prikažejo z različnih vidikov. Vmešani so prizori iz življenja Eddyjeve družine, ki živi na severu Francije v revni postindustrijski vasi. V teh prizorih izvemo več o ozadju očeta Jackyja in matere Monique, dobimo vpogled v njihovo vsakdanje življenje, njihov odnos en do drugega, do denarja, do dela ter do socialnih norm. Eddy pa nam pripoveduje o svojem odraščanju v tem prostoru, o ugotavljanju svoje drugačnosti in o svojih poskusih spreminjanja svojega vedenja z namenom, da bi pripadal.

Kljub dobri fragmentaciji in odlični uvrstitvi zgodb pa to, kar deluje v besedilu, ne deluje vedno na odru. Zgodba je nedovršena. Na koncu predstave Eddy gledalcu o svojih spremembah pripoveduje, namesto da nam jih pokaže. To bi sicer vzelo več časa, tako da so bile očitne omejitve glede časa predstave, morda podane s strani fakultete, in že tako je predstava presegla načrtovano uro in pol.

Scenografija, ki so jo postavili Gaja Rejc, Lucija Zucchiati in Tinkara Bizjan, je spet vredna posebne omembe. Kuhinja Eddyjeve družine s praznim hladilnikom, z modrikastimi odsevi dveh starih televizorjev, z mizo v neredu, z naslonjačem pred improvizirano mizo – desko, postavljeno na zaboj od piva, ki se tekom predstave večkrat prevrne – je popoln prikaz ujetosti v prostor. Hiše ne samo vidimo, ampak jo tudi doživimo: v dvorani so uporabljene dišave, ki nas popolnoma potopijo v gnusno okolje. Zavohamo poceni pivo, cigarete, znoj in urin, ki se pomeša s paro na odru kuhanega krompirja. Izkušnja je senzorično neprijetna, vendar pri gledalcu ustvari občutek prisotnosti, ki še poveča sočutje do Eddyja ter veselje, ko končno odide v Pariz in zapusti takšno okolje.

Režija Julije Urban se pokaže kot poglobljena in inovativna. Če smo pri predstavi Za arhiv imeli tri like, ki jih igra en igralec, pa imamo tukaj tri like, ki jih igra deset igralcev. V razdeljenih vlogah Eddyja odigrajo Peter Podgoršek, Urban Brenčič, Jakom Podjavoršek in Jure Šimonka; očeta Jackyja Nejc Kravos, Marko Rafolt, Aleksandar Jovanovski in Peter Podgoršek; mater Monique pa Čarna Lampret, Alja Krhin in Neža Dvorščak.

Peter Podgoršek v dvojni vlogi otroka na začetku in ostarelega očeta na koncu z obema podobama vzbudi močna kompleksna čustva in grenkobo v grlu. Eddy Urbana Brenčiča se pojavi kot duh prihodnosti, samorazumevanja in sočutja do samega sebe in je zelo dobrodošel žarek svetlobe v prizorih iz Eddyjevega starega doma. Najbolj sem bila navdušena nad igro Monique v vseh treh obrazih – tračarska Monique Čarne Lampret, obžalujoča Monique Alje Krhin in igriva Monique Neže Dvorščak. Oče Nejca Kravosa pa je v mojem spominu ostal kot Jackyjevo osnovno obličje. Poleg tega Marko Rafolt in Jure Šimonka nastopata v vlogi ustrahovalcev, ki so strahotno resni, kot da so pravkar stopili s šolskega hodnika.

Za razliko od lanskega Hamleta Julije Urban, kjer sta se simbolično zamenjali glavni vlogi v začetku drugega dejanja, se pri Eddyju več igralcev za en lik pojavi na odru istočasno, kar ustvarja možnost, da se razkrijejo na drug način, v esenci stika s samim seboj. To nastopu daje občutek kalejdoskopa, polnega zlomljenega stekla, ki odbija svetlobo, jo odseva, prepleta med seboj in ustvarja tiste čudne figure, ki jih ni mogoče ustvariti samo z enim elementom. Na odru je naenkrat ena oseba – v eksponentu.

Dve predstavi s tako različnim pristopom do prikazovanja likov pa dajeta podoben rezultat, ko jih primerjamo. Obe gledalcu pokažeta skrita življenja ljudi, na katere ponavadi ne pomislimo, ker je naša pozornost osredotočena na glavni lik.

V predstavi Za arhiv je glavni lik le opazovalec in skozi njegove oči doživljamo zgodbo, konflikt in zgodovino njegove družine. V predstavi Opraviti z Eddyjem isto doživimo skozi oči majhnega Eddyja, skozi katerega doživimo zgodbe staršev, ki so pogosto spregledane.

V obeh predstavah je to briljantno izvedeno.

Tako večvlogovnost kot razdeljene vloge srečam v večini študentskih predstav, ki jih gledam. Včasih se sprašujem, ali so take odločitve pogojene z omejeno igralsko zasedbo glede na študentsko produkcijo. Ko vidimo v eni predstavi več ljudi, ki igrajo eno osebo in ji s tem dajo raznolikost, večstranskost, globlje razumevanje v odnosu do svojega »klona« ali ko vidimo več ljudi, ki jih igra ena oseba, pa to kar razširi možnosti igre in inštrumentarijev pripovedovanja, prav tako kot gledalci doživimo popolnoma drugačno izkušnjo kot v klasičnih primerih, ko je en igralec odgovoren za eno vlogo.

Ne glede na to, kaj vodi do teh odločitev, je rezultat enak – ko bo nova generacija stopila na večje odre, bo slovensko gledališče dobilo še večji zaklad.

Lektoriral: Grega Pignar
Uredila: Ana Nuša Kalanj