Pregled leta 2021: Kultura in kulturna politika
Po letu slabe ali nedelujoče kulturne politike v 2020 in najtežjih časih za slovensko kulturo si na prelomu v 2021 ob trenutni oblasti nismo mogli obetati dosti boljšega leta. Žal ga tudi nismo dobili.
Kulturno življenje se je sicer v določenih segmentih in na nekaterih umetniških poljih vrnilo v približek starih tirnic, a številni problemi so se nadaljevali. Še vedno prisotna koronakriza je seveda marsikaj oteževala, a ponovno ji je pri vsem skupaj pomagala tudi domača kulturna politika.
Leto 2021 se je pričelo precej brutalno, vendar tokrat ne po zaslugi kulturnega ministra Vaska Simonitija, ampak zaradi projektov ljubljanske mestne kulturne politike in župana Zorana Jankovića. Zgodila se je namreč nasilna evikcija Tovarne Rog. Res je, da je bila ta potrebna prenove in da bo najverjetneje tudi novo javno kreativno vozlišče Center Rog prišlo Ljubljani in njeni kulturni sceni prav, a obenem žalosti dejstvo, da je mestna oblast (namerno) spregledala, da je v Tovarni Rog na poseben samoorganiziran način vse to že obstajalo, in da je imela Tovarna poleg kulturne tudi močno socialno noto. Verjamemo tudi, da je bil z Rogovci zaradi njihove heterogenosti dialog zahteven, a nedvomno bi se dalo postopati bolj konstruktivno in manj avtoritarno. Vsekakor je bodoči Center Rog zato že v osnovi veliko bolj kompromitiran projekt kot izjemno kvalitetno prenovljena Cukrarna, ki jo je MOL odprla le dobre pol leta kasneje, in bi lahko imela na dolgi rok ob primernem vodenju res blagodejne učinke na celotno domačo kulturno krajino. No, seveda pa obstaja tudi nevarnost, da bosta tako Cukrarna kot tudi kasneje Center Rog postali le najsijajnejši izkaz in obraz ljubljanske gentrifikacije.
Januar se še ni zaključil, ko je bila končno napovedana interpelacija zoper kulturnega ministra Vaska Simonitija, vse skupaj pa je bilo v tistih časih zabeljeno še s sila nenavadno odtegnitvijo državne podpore razstavi Večje od mene, junaški glasovi iz nekdanje Jugoslavije, ki jo je v osrednjem italijanskem muzeju za sodobno umetnost MAXXI pripravila nekdanja direktorica Moderne Galerije Zdenka Badovinac in v kateri je Slovenijo zastopalo kar štirinajst umetnikov. Razstava naj bi bila ob 30. obletnici Slovenije premalo »slovenska«.
Začetek preteklega leta res ni ponudil nobene lepe zgodbe. Po vsej drami vezani na Tovarno Rog je februar namesto klasičnega slavljenja Prešernovih nagrajencev (veliko nagrado sta prejela arhitekt Marko Mušič in pisatelj Feri Lainšček) minil predvsem v luči javnega razkritja spolnega nadlegovanja na Filozofski fakulteti in na Akademiji za gledališče, režijo, film in televizijo. Pri slednji je še posebej padlo v oči, da obtoženi profesor nadlegovanja ni izvajal le v okviru učnih procesov, ampak tudi v okviru drugih srečevanj, npr. v internem baru ljubljanske Drame. Žal je tema kmalu po javnem razkritju poniknila med drugimi novicami, opravljena pa ni bila nobena poglobljena debata na to temo.
Ker je bilo do poletne koncertne sezone le še nekaj mesecev, negotovost pa je bila zaradi epidemije še vedno prisotna, so glasbeniki, povezani v Koaliciji glasbenega sektorja, predlagali državi, da končno pripozna tudi ta od krize najbolj prizadeti sektor in ga vključi v protikoronski zakonski sveženj pomoči ter predvsem da določi postopni plan odpiranja javnih dogodkov. A skorajda nič od tega se ni zgodilo. Poleti so morali glasbeniki in organizatorji veliko improvizirati, predvsem pa so vse relevantne informacije izvedeli vedno v zadnjem hipu. Večina velikih domačih mednarodnih festivalov, mdr. Metaldays in Punk Rock Holiday, je bila tako prestavljena še za eno leto.
Že v januarju napovedana interpelacija Vaska Simonitija se je v marcu le dogodila. Čeprav je bilo težko pričakovati, da bi ta uspela, je bilo pomembno predvsem to, da je imela javnost priložnost v strnjeni, a še vedno poglobljeni obliki izvedeti, kaj vse je narobe z načinom ministrovanja Vaska Simonitija, ki je s svojimi postopanji še poglobil krizo domačega kulturnega sektorja.
Tudi pri vprašanju Slovenske tiskovne agencije resorni minister Simoniti ni deloval posebej aktivno v smeri rešitve problema, ki je nastal med STA in Uradom vlade za komuniciranje (UKOM). Zgodba s STA se je začela že v letu 2020 in nadaljevala skorajda celotno leto 2021. Vlada RS je z neplačevanjem obveznosti do STA blokirala osrednjo domačo medijsko hrbtenico, ki je le s težavo in veliko podporo javnosti na koncu le preživela.
Mesec maj je končno prinesel več svetlobe za živo kulturo. Po dolgem času so bili dovoljeni prvi dogodki. Med prvimi večjimi dogodji je bil tako organiziran Festival MENT, malo pred njim pa so se počasi eden za drugim začeli odpirati teatri in kinodvorane. A seveda tudi ta mesec ni minil brez bizarnih odločitev ministra Simonitija. Tokrat je domačo in tudi evropsko zainteresirano javnost vznemiril z odpovedjo bruseljske razstave slovenskih umetnikov v okviru predsedovanja Slovenije Svetu Evropske unije. Zmotil naj bi ga slikar Arjan Pregl, ki naj ne bi ustrezal »umetniškim« kriterijem ministra in očitno tudi priložnostnega kustosa.
Vendar pa je bila vse to le uvertura v bolj resne zadeve. Sredi maja so bili znani rezultati medijskega razpisa, ki je za nadaljnje financiranje prikrajšal »neuravnotežene« leve medije, denar pa prenesel na »uravnoteženo« desno poloblo domačega medijskega ustvarjanja. Iz financiranja so tako izpadli Mladina, Delo, Dnevnik, Razpotja, Radio Študent … Predvsem za zadnjega je bil to velik udarec. RŠ se je namreč že pred tem ukvarjal s problemom ukinitve in nato omejitve financiranja s strani ŠOU, še dodaten šok pa je pomenilo umanjkanje državnega denarja.
Junij in julij sta minila v skorajda normalnem kulturnem utripu. PCT pogoj je omogočil normalno izvajanje dogodkov, a zaradi prenizke precepljenosti je bilo že dokaj hitro jasno, da bo jesen zahtevna in bi znala potekati vsaj brez koncertnega programa. To se je na koncu tudi uresničilo.
Uresničilo pa se je prvikrat tudi srečanje najmočnejših držav na svetu G20 na temo kulture. Kulturni ministri držav so se za to priložnost zbrali v Rimu in mdr. kulturo prepoznali kot eno izmed močnih orodij za hitro okrevanje sveta po koncu pandemije.
V avgustu in septembru so bile prvikrat razgrnjene številke kulturnega dogajanja v osiromašenem letu 2020 in 2021. Statistični urad Slovenije (SURS) je najprej objavil podatke, da se je število obiskovalcev leta 2020 v galerijah in v muzejih zmanjšalo za dve tretjini glede na leto 2019, odrska produkcija pa se je skrčila za polovico. Najbolj omejeno je bilo delovanje glasbenih ustanov, ki so v svojih dvoranah izvedle le procent predvidenih dogodkov, med osebjem pa so jo najslabše odnesli zunanji pogodbeni sodelavci; število zunanjih sodelavcev vseh kulturnih ustanov z odrsko dejavnostjo se je denimo v enem letu znižalo za dobrih 4 tisoč ljudi.
Kreativni center Poligon je nekaj tednov kasneje objavil podatke že svoje tretje raziskave na temo slovenskega kreativno-kulturnega delavca v času covida. Najbolj alarmantna izmed ugotovitev je bila, da kar 60 % kulturnih delavcev po letu in pol trajanja epidemije razmišlja, da bi odšlo iz sektorja in zaposlitev poiskalo drugje. A to seveda ni bila edina ugotovitev raziskave. Skrbi predvsem dejstvo, da je bil kulturni sektor, ki že tako ne velja za enega izmed premožnejših, zavoljo epidemije še ob številna finančna sredstva. Kar dobrih 40 % kulturnih delavcev je svoje poslovanje v času epidemije ocenilo kot slabo ali zelo slabo, številni pa se borijo tudi s slabim psihičnim zdravjem in slabšo učinkovitostjo dela. Materialni položaj kulturnikov se je tako še poslabšal, kar je ob dejstvu, da je četrtina kulturnikov že pred epidemijo živela pod pragom revščine, srhljivo. Konec leta je Poligon objavil še devet izredno zanimivih infografik, v katerih je zajeta podoba domačih kulturnih delavcev.
Da pa je bila slika slabih kulturnih razmer pri nas še bolj celovita, je konec septembra poskrbela tudi narava, ki je ob intenzivnem nalivu močno zalila ljubljansko Dramo, v kateri je tačas potekala predstava. Situacija je bila tako nadrealna, da obiskovalci igralcem, ki so predstavo prekinili, najprej niso verjeli, da se zalitje Drame resnično dogaja.
Oktober je bil z vidika domače kulturne politike vsekakor prelomen mesec. Ministrstvo za kulturo je objavilo osnutek Nacionalnega programa za kulturo 2021-2028, ki je, čeprav je prinesel očitke o zastarelosti, vseeno prvi tak dokument po štirih letih, ko je ministrstvo delovalo brez podobnega programa.
Dobili pa smo v tem mesecu v okviru rebalansa tudi prenovljen kulturni proračun za leti 2022 in 2023. Največja splošna proračuna v zgodovini Slovenije sta prinesla tudi rekordna proračuna ministrstvu za kulturo. Pri tem dosežku je potrebno pohvaliti tudi ministra in njegove sodelavce, da jim je uspelo zagotoviti tako velika sredstva. A tudi v tem primeru se skriva drobni tekst, ki je zaskrbljujoč. Ministrstvo je namreč v postavki kulturne ustvarjalnosti prepolovilo sredstva s 6 milijonov na 3. Iz te postavke se povečini financirajo predvsem nevladne kulturne organizacije, ki so poleg določenih medijev največji kritiki ministrovega rovarjenja po kulturnem polju. Da so bile skrbi upravičene, kažejo najnovejši rezultati razpisov s tega področja, kjer se je podobno kot pri medijih zgodilo, da so številni domači pomembni kulturni deležniki ostali brez financiranja.
V novembru je sledila zaradi naraščanja okužb že poleti napovedana ponovna blokada živega kulturnega dogajanja. Koncertno dogajanje se je skorajda povsem ustavilo, Festival Liffe je moral v zadnjem trenutku spreminjati sedežni red in že razprodanim projekcijam dodajati nove, še huje pa jo je odnesel založniški sektor. Odpadel je namreč Slovenski knjižni sejem v živo in seveda ad hoc preselitev na splet ni mogla nadomestiti živega dogajanja. Če naj bi želel biti sejem vsaj zmerno uspešen samo preko spleta, bi morali organizatorji že od samega začetka dalje organizirati sejem v hibridni formi.
3. decembra, na Prešernov rojstni dan, so postali znani nagrajenci Prešernovega sklada in Prešernove nagrade za leto 2022. Slednjo bosta že tradicionalno na slovenski kulturni praznik prejela prevajalec dr. Kajetan Gantar in dirigent dr. Mirko Cuderman. Le nekaj dni prej pa je zaradi protestnih razlogov z mesta ravnatelja drame odstopil Igor Samobor. Prenova Drame se je namreč ponovno ustavila. Konec decembra je Samoborja na mestu ravnatelja zamenjala dramaturginja in kritičarka Vesna Jurca Tadel, ki je pred tem delovala kot vodja sektorja za umetnost na direktoratu za ustvarjalnost ministrstva za kulturo. Igralci in igralke so jo toplo sprejeli medse, saj gre vendarle za osebo, ki se spozna na teater, obenem pa upamo, da je to tudi nekdo, ki lahko ponovno zažene renovacijo Drame v gabaritih projekta, ki je bil izbran na zadnjem razpisu za novo Dramo, in da se stavbi kmalu ne bo zgodilo še kaj hujšega kot samo vdor vode zaradi hudega dežja.
Se je pa po odstopu Samoborja pred Dramo prav pomenljivo spet pojavil napis »Sramota«, ki očitno prav tako kot lansko leto ostaja prvi odziv na dogajanje, ki ga s svojim obnašanjem in delovanjem sproža minister za kulturo Vasko Simoniti.
Lektoriral: Miha Zemljič
