Kako dolgo do prihodnosti?
Nika Nikolič: Zataknjeni v vezju
Založba: LUD Literatura
Leto izida: 2026
Sušnega avgusta leta 2026 si ni težko predstavljati apokaliptičnega sveta znanstvenofantastičnega romana Zataknjeni v vezju, postavljenega v leto 2056, ko podnebne spremembe, tehnološki razvoj in družbena neenakost preoblikujejo bivanje naše družbe. Nika Nikolič, po poklicu psihoterapevtka in pisateljica, je v v prvencu Nekadilci brez otrok (2024) tematizirala sodobne stanovanjske, delavske in druge razredne stiske mladih v Ljubljani, v svojem drugem romanu pa se avtorica podaja na področje, ki je v slovenski književnosti še vedno razmeroma nerazvito, in sicer znanstvena fantastika za odrasle. Zataknjeni v vezju prihodnost raziskuje skozi zgodbo avtonomne skupnosti Hog, saj ne želijo sobivati v hipertehnološkem in z nadzorom obsedenim Mestom, pri čemer v ospredje postavlja vprašanja upora tovrstnim družbenim sistemom pa tudi umetne inteligence in njenega vpliva na sobivanje v družbi.
Človeštvo je v romanu izčrpalo vse naravne vire planeta, kar je povzročilo zlom demokracije in drastično spremembo sistema – ljudje so se preselili bodisi v Mesta, ki so nekakšna visoko tehnološko razvita mesta, popolnoma zbirokratizirana in obsedena s pravili ter normami, ali pa so postali nekakšni outsiderji v majhnih skupnostih, ki se borijo za obstanek pred goščavo. Nosilka vrednot vladajočega sistema je inšpektorica Sava, ki bi jo lahko označili kot osebo, povsem obsedeno s pravili. V sledenju le-teh lahko prepoznamo njeni temeljni vrednoti, občutek urejenosti in posledično varnosti. Diametralno nasprotne vrednote pa predstavlja in živi skupnost izven mesta, ki se ravna po svojih demokratičnih pravilih in živi v hiši ob goščavi, pomenljivo poimenovani – Hog, ki je blizuzvočnica z nekdanjim ljubljanskim »Rogom«. Skupnost s samoizobčenostjo iz mesta sicer pridobi na določeni meri avtonomnosti od pravil Mesta, ki jim nudi možnost pri soodločanju in pri znanstvenem raziskovanju. Slednje je predvsem pomembno Viki, znanstvenici in upornici po duši, ki je nekakšna neformalna vodja skupnosti, pa tudi starosta – od drugih pripadnic in pripadnikov je starejša, spomni se še revolucije, vzpostavitve novega sistema in upora.
Življenje v hiši na robu goščave je svobodno, a zaradi skromnih virov in podnebnih sprememb tudi težko. Skupnost se preživlja z zbiranjem deževnice, pridelovanjem hrane in različnimi vsakodnevnimi opravili, glavni vir prihodkov pa predstavlja delo robotske znanstvenice Viki, ki programira in izdeluje humanoidne robote družabnike za osamljene ženske iz Mesta in s tem vodi nekakšen bordel. Ko Sava kot inšpektorica na skrivnem nakupu pomotoma prejme Aksla, Vikinega eksperimentalnega robota, se razkrije, da je ta zaradi povezave z odprtim sistemom Mesta sposoben samostojnega kodiranja, razmišljanja in oblikovanja lastnega karakterja, zaradi česar postane avtonomen in s tem tudi popolnoma nepredvidljiv. Mesto, ki skupnost že dlje časa nadzoruje in išče razlog za pregon skupnosti, ob odkritju ilegalnega družabnika izvede racijo, po kateri del skupnosti preživi v še težjih razmerah, Vika pa mora kot kazen sodelovati z mestnimi znanstveniki, ki želijo Aksla raziskati in z njegovo pomočjo doseči nov znanstveni preboj.
Časovna umeščenost zgodbe zgolj 30 let v prihodnost prinaša nelagodno bližino z današnjim svetom, ki ga prav tako kot svet v romanu Zataknjeni v vezju pesti suša, klimatske spremembe, trud oblasti po sterilnem nadzoru državljanov skozi pravila in pravilnike, roboti pa močno spominjajo na razvoj umetne inteligence. To hkrati apokaliptično in hkrati nam poznano vzdušje je za bralca ravno toliko nelagodno, da ga spodbudi k razmisleku o našemu prihodnjemu obstoju, kar je zagotovo ena od kvalitet romana.
Roman torej odpira nekatere aktualne teme, od zelo verjetne klimatsko-katastrofalne prihodnosti do višanja nadzora nad državljani s strani avtoritarnih mehanizmov digitalne družbe in vprašanja samooskrbe in alternativ, kot so avtonomne skupnosti, ki pa se prav tako srečujejo s svojimi težavami in izzivi preživetja. Inovativen pogled ponuja tudi na tematiko ljubezni do robotov oziroma avtonomnosti umetne inteligence, ki pa jo kot problematiko avtorica zgolj ponudi in ne razvije do te mere, da bi odprla kritične pomisleke in bralca prisilila v globlje razmisleke. Romantična tema tudi ne služi razvoju zgodbe, pač pa je bolj »slepo črevo« zgodbe o Viki kot revolucionarni znanstvenici. Idejna raven romana ostaja v okviru konvencije distopičnega žanra. Prihodnost tehnološke prevlade nad naravo prikazuje kot posledico napak sedanje družbe, kar pa idejno ni nič zares novega.
Kot omenjeno, roman tudi dokaj posrečeno in inovativno vpeljuje ljubezensko tematiko, in sicer s prevpraševanjem ljubezni med človekom in androidom, med človeškim umom in umetno inteligenco. Med Viko in Akslom se, potem ko Vika uspešno ustvari popolnoma avtonomnega robota, razvijejo romantična čustva, ki puščajo mnogo odprtih vprašanj. S spretno slogovno fokalizacijo na robotu se bralci soočimo s strukturo Akslovega razmišljanja. Aksel se denimo zelo načrtno, strojno odziva na Vikine reakcije. »S pogledom je sledila svoji roki. Pulz se ji je zvišal na 139. Časovni razmik med vdihom in izdihom se je skrajšal. Zenice so se razširile, kljub temu da je jakost sončne svetlobe ostala ista. Povečal je spogledljivost na 90 % in zapeljivost na 99 %. Z roko ji je odmaknil prepoten pramen las z obraza. Dlan je držal na njenem licu in ji zrl v oči.« To v bralcu vzbuja nelagodje pa tudi empatijo do Viki, za katero se zdi, da s svojo ljubeznijo do robota izgublja stik z realnostjo. Tovrstnega odnosa pa si Nika Nikolič ni izmislila, pač pa temelji na resničnih psihološko-socialnih pojavih sodobne dobe. Romantični odnosi z umetno inteligenco, ki je sprogramirana tako, da je večno potrpežljiva in ustrežljiva, ponujajo udobje, ki ne zahteva truda in napora kot resnični odnosi z resničnimi ljudmi. Nevarnost in razširjenost tovrstnih odnosov potrjuje tudi mnoštvo aplikacij, kot so Kupid AI, Anima, CrushOn AI, iGirl, GirlfriendGPT, Replika, Character AI, Candy AI …, ki omogočajo programirano prijateljstvo ali romantično zvezo z vedno dosegljivim in razumevajočim virtualnim partnerjem in so privlačne za vse, ki iščejo bližino brez tveganja zavrnitve, prilagajanja ali kakršnega koli drugega truda, značilnega za bivanje v (človeški) skupnosti. S tem avtorica odpira resnično sveže vprašanje odnosov in njihovega vpliva na življenje v sodobni skupnosti, žal pa roman ne izkoristi potenciala teh vprašanj, ampak se odgovor nanje loti bežno.
Prav tako ni jasna sama vloga avtonomnega robota Aksla. Aksel ni predstavljen kot grožnja avtonomni skupnosti, pač pa zgolj kot rešitev, saj bi s svojim delom Hogovcem lajšal preživetje. Njegova avtonomnost, ki bi morala biti (tudi) zastrašujoča, ni prevpraševana, pač pa avtomatično sprejeta kot dobra, saj ga je ustvarila Viki, ki dela dobro za skupnost, saj s svojim zaslužkom od družabnikov najbolj prispeva k preživetju. V resnici pa v sli po znanstvenem odkritju in znanstvenem dognanju ogrozi in na koncu tudi žrtvuje celotno Hog skupnost. Kakovosten premislek bi moralo odpreti tudi vprašanje znanstvenih izumov, ki sami po sebi nimajo moralne vrednosti, niso ne dobri ne slabi. Ključno vprašanje je, kako družba oblikuje konsenz o tem, za kakšne namene jih je dopustno uporabljati in kje postaviti meje njihove uporabe.
Najbolj šibka točka romana pa je zagotovo konec. Ob razbitju avtonomne družbe se dogajanje razcepi na dve zgodbi, obe nekoliko v slogu hollywoodskega filma. V eni Margot, druga najvidnejša članica Hoga, prevzame vodstvo v skupnosti Hog. V slogu mafijske zgodbe in zapleta na način “hočem govoriti z vašim šefom” se odpravi k mafijski družbi v soseščini, da bi sklenila nekakšno kupčijo. Smisel nadaljevanja življenja v avtonomni skupnosti na ta način žal razvodeni v nekakšno poceni mafijsko kupčijo. Druga, vzporedna zgodba pa prikaže Viki, ki v laboratoriju kot zapornica zavlačuje začetek služenja svoje kazni v delovni koloniji s tem, da ne želi podati informacij, kako prebuditi in usposobiti Aksla, česar si oblast želi. Za piko na i pa nam postreže še s poceni trikom z robotskim pomežikom (sicer odklopljenega) robota za čisti konec.
Žanr znanstvene fantastike je v zadnjem desetletju sicer pridobil na novih pomenih. In ravno to precej spretno izkoristi tudi Nika Nikolič v romanu Zataknjeni v vezju. Kljub temu, da bi ga lahko označili za žanrsko tradicionalen roman, pa uspešno izkoristi dejstvo, da žanrski trop umetne inteligence ni več samo domet znanstvene fantastike, pač pa se preliva v nekaj izredno sedanjega. V samo nekaj letih je prej nezamisljivo postalo vsakdanjost – dnevni pogovori z umetno inteligenco, odnosi z umetno inteligenco, zmes realnosti in umetne inteligence do meje neločljivega. Gre torej res zgolj za znanstveno fantastiko? Ali nam ta lažni občutek poda zgolj navedena letnica, ki nas potolaži, da imamo do te hipertehnološko hipohumanistične realnosti še točno trideset let časa, v resnici pa je v prihodnost zakamufliran opis sedanjosti? Žal pa ob razdrobljeni zgodbi, ki želi biti žanrsko napeta in zapletena, pa globlji premisleki, ki jih bi roman potencialno lahko prinašal, prehitro razvodenijo.
Uredila: Lara Gobec
Lektoriral: Tjaž Mihelič
Objavo je omogočila Javna agencija za knjigo RS.
