Izidor Barši in Rastko Pečar: “Avtonomna Tovarna Rog je odprt prostor svobodnih idej in delovanja, kjer si ljudje sami uredijo vse pogoje za lastne prakse in jih potem tudi sami izvajajo.”

Nekdanjo tovarno koles Rog so pred desetletjem zasedle prve skupnosti, ki si drugje v Ljubljani niso mogle privoščiti primernega prostora za svoje delovanje. Tekom let je število kolektivov naraslo na petindvajset, Rog pa je postal pomembno kulturno, aktivistično, športno in kreativno vozlišče Ljubljane. Nekaj tednov pred praznovanjem desetletnice obstoja avtonomne tovarne Rog je s strani MOL-a prišlo do odločitve, da se bo z letošnjim poletjem začelo rušenje obstoječih kompleksov tovarne, kateri naj bi sledila prenova območja v Kreativni center Rog. Odločitev je bila sprejeta brez posvetovanja s trenutnimi uporabniki  Roga, ki resda niso formalni lastniki prostorov, v katerih delujejo, a so v zadnjem desetletju uspeli povsem mrtvemu in zapuščenemu prostoru vdahniti novo življenje. Občina želi na območju današnjega Roga zgraditi novi Center Rog, ki naj bi, po njihovih besedah, povezoval proizvodne, laboratorijske in izobraževalne programe za likovne umetnike, arhitekte in oblikovalce na področjih unikatnega, grafičnega in modnega oblikovanja (iz osnutka Strategije razvoja kulture v LJ 2016 – 2019), obenem pa občina ne vidi oz. noče videti, da vse to in še več Rog že je. Namesto, da bi občina s sedanjimi uporabniki Rog prenovila s  precej manjšo finančno investicijo, želi v naslednjih letih za kar 27 milijonov evrov na tem območju vzpostaviti povsem nov center, ki pa se lahko ob morebitnih finančnih zapletih hitro prelevi v še eno gradbeno jamo v središču prestolnice. O Rogu, njegovi zgodovini in trenutni situaciji, smo se pogovarjali z njunima uporabnikoma, Izidorjem Baršijem in Rastkom Pečarjem.

 

 

Znano je, da je Rog prostor številnih kulturnih in družbeno ozaveščenih dejavnosti, pa vendarle: V čem je vrednost Roga? Ime česa je avtonomna Tovarna Rog?

 

Izidor Barši: Tovarna Rog je samoniklo prizorišče številnih različnih kulturnih, športnih in aktivističnih dejavnosti, ki se je razvijalo zadnjih deset let. V osnovi tovarna Rog temelji na odprtosti, kar pomeni, da se ji ljudje lahko pridružujejo z različnimi idejami in jih tam izpeljejo, v kolikor dobijo podporo skupščine ali dela obstoječih uporabnikov. Je neformalen prostor, kar pomeni, da kolektivi, ki tam delujejo, niso formalizirani v obliki društev. To je ena izmed velikih prednosti Roga; ker so ti kolektivi razmeroma pretočni, se jim lahko pridružiš pri tolikih projektih, kolikor jih sam želiš izpeljati. Rog je nasplošno usmerjen v produkcijo. Vsak kolektiv oz. človek, ki tam deluje, naj bi produciral neko dejavnost, ki je potem tudi na voljo obiskovalcem. Skatepark je zelo velik prostor, kamor hodijo otroci in mladostniki skejtat in rolat; Živko Skvotec je prostor, kjer se dogajajo redna predavanja, bralni krožki in občasni simpoziji; potem imaš tudi umetnike, ki v Rogu ustvarjajo svojo lastno umetnost in pripravljajo delavnice. V osnovi gre za relativno odprt prostor svobodnih idej in delovanja, kjer si ljudje sami uredijo vse pogoje za lastne prakse in jih potem tudi sami izvajajo. Temelji na samoorganizaciji, neprofitnosti in neplačljivosti dogodkov, kar pomeni, da je dostopno tudi za ljudi, ki si sicer ne morejo privoščiti dogodkov v Ljubljani, ki so čedalje dražji.

 

Rastko Pečar: Gre tudi za prostor, ki se polni z vsebinami, ki drugače ne dobijo prostora v mestu. Ali so neki prostori predragi za najem ali so neprimerni …Prostori sicer obstajajo, vendar v številnih z določeno dejavnostjo ne moreš svobodno delovati. Tak primer je čitalnica na Filozofski fakulteti, ki je sicer zelo dobro “zakurjena”, vendar to ni univerzitetni prostor, kjer bi se lahko študentje družili, se skupinsko učili ter si izmenjevali vednost, ampak je v celoti namenjena individualnemu učenju, kar seveda ne zadostuje nekemu zrelemu razmišljanju. Živko Skvotec deluje v težjih razmerah, npr. pozimi ga je potrebno dve uri prej zakuriti, poleg tega luč deluje na agregator, a vseeno omogoča, da si lahko svobodno vzameš toliko časa, kolikor si želiš in izvedeš  poglobljen bralni krožek ali pa debato.

 

Izidor: Živko kot neformalen prostor ni namenjen samo določeni skupini ljudi za njihove lastne potrebe, ampak je odprt tudi za druge pobude. Sredi aprila je npr. v njem potekal simpozij etnologov in antropologov v organizaciji društva KULA. Ti so že lansko leto pri nas imeli simpozij. Pristopili so do nas in povedali, da bi radi izvajali predavanja, da bo dogodek trajal tri dni, skratka podali so neke osnovne informacije, mi pa smo poskrbeli za organizacijo, za agregat in pa za to, da je bil prostor počiščen. Eden izmed bolj izpostavljenih prostorov v Rogu je v zadnjih letih Socialni center, v katerem se odvija aktivistična dejavnost. Je eden redkih prostorov, če ne edini prostor, ki je v javnost spravil marginalne teme, kot so npr. izbrisani ali pa migrantski delavci, ki, recimo,  od gradbenih firm niso dobili plač. S tem se je potem ukvarjal Socialni center in jih organiziral. Trenutno se ta ukvarja z begunci in prosilci za azil. Je eno izmed stičišč oz. središč za pomoč beguncem. Prav tu se je organizirala Protirasistična fronta brez meja. Odkar ni več pretoka beguncev čez Slovenijo, je določeno število azilantov tu. Le v Socialnem centru namreč poteka resen poskus integracije. Begunci oz. azilanti imajo 3-krat tedensko organiziran tečaj angleškega jezika, potekata pa tudi tečaja Slovenščine in Farsija.

 

 

Cafe International, notranje dvorišče Roga

 

Gremo k zgodovini. Kako se je Rog izoblikoval v tak prostor, kakršen je danes? Kdo ga je prvi zavzel?

 

Rastko: Tu sva mogoče midva malce slabša sogovornika, ker sva v Rogu aktivna šele tri oz. štiri leta. Začelo se je leta 2006, ko so v območje tovarne vstopili angažirani študentje, umetniki in aktivisti. Prvo leto je bila prisotna eksplozija kreativnosti. Ogromno se je delalo. Prvo polovico leta se je samo čistilo, ker je bil Rog še vedno poln stare opreme in nevaren. Na začetku se je ogromno časa porabilo za to, da si  iz zasmetenega prostora lahko proizvedel 100 kvadratnih metrov prostega tlorisa in ga začel polniti z vsebinami. Takrat je bilo vse skupaj eksperimentalno, imeli so načrte za svobodni radio, ogromno umetniških projektov, inštalacij, slikarstva.

 

Izidor: Scena je bila res odprta. Na začetku je bila aktualna celo ta ideja, da se prostorov ne zaklepa. Takrat se je tudi postavila skupščina kot glavno politično telo, na katerem se je potem odločalo.

 

Rastko: Če lahko primerjam, sta bila prisotna podobno navdušenje in naivnost, ki jo je kasneje doživelo gibanje 15o. Sčasoma se je popolna odprtost izkazala za nerealno. Čez nekaj časa je ta začetni zagon uplahnil. V tem vakuumu so prišli v Rog tudi uporabniki težjih drog in problematični ljudje, ki niso upoštevali skupščine in osnovnih parametrov delovanja. Takrat se je pričel nekajletni zaton.

 

Izidor: Prostori so se začeli zaklepati, še posebej tisti urejeni. Skupščina je padla v roku leta in pol, temu je sledil prej omenjeni zaton. To se je dogajalo med leti od 2007 do 2011. Prostori so se počasi začeli zapirati vase, in se nato dobro vzpostavili. Potem  se je približno štiri leta nazaj situacija spremenila, ponovno se je vzpostavila skupščina. Prišli so novi ljudje, kolektivi so se prenovili in prišli so tudi nekateri novi. Tu mislim predvsem na Živko Skvotec, Transforma tabor in malo kasneje še Modri kot. V Rog so prinesli novo energijo.

 

Skupščina je torej način medsebojnega sporazumevanja na področju Roga?

 

Izidor: Ja. Skupščina je najvišje politično telo. Sklicana je enkrat na mesec. Obstajajo tudi pravila sklica. Najavljena mora biti en teden prej po skupni mailing listi, prav tako morajo biti razdeljeni letaki v Rogu, ki obveščajo njegove uporabnike o prihajajoči skupščini. Na tej skupščini se potem svobodno pogovarjamo o skupnih zadevah in problemih ter se v končni fazi odločamo o nadaljnem delovanju. Odločitve so zavezujoče za vse uporabnike Roga.

 

Rastko: Ni pa nujno, da se potem zato nekaj premakne na nivoju prakse. Tu je pomembna predvsem samoiniciativnost posameznikov oz. kolektivov, da potem onkraj skupščine, v obliki delovnih skupin ali delovnih akcij, stvari izpeljejo. Na skupščino v zadnjem času prihaja vedno več novih ljudi, ki zaprosijo za prostore in povejo, kaj bi tam delali. Skupščina jim nato dodeli prostor in te prostore se začne pripravljati za bodočo uporabo. To lahko počnejo bodoči uporabniki sami ali pa s pomočjo preostalih uporabnikov Roga.

 

 

Pogled na Rog z vrha glavne stavbe

 

Koliko prostorov je v Rogu še možno preurediti v uporabne? Je tega prostora še veliko? Od zunaj se na prvi pogled zdi, da je glavna stavba še precej prazna.

 

Izidor: Ne, glavna stavba ni prazna. Ogromno prostora, ki je funkcionalnega, je že zavzetega. Nekateri prostori niso funkcionalni, znotraj je namreč še vedno veliko smeti, so pa na voljo. Obstajajo pa tudi prostori, ki so bili že v preteklosti prevzeti s strani kakšnega kolektiva, pa trenutno niso več delujoči. Do prostorov se velikokrat pride tudi tako, da skupine ugotovijo, da nekaterih prostorov ne rabijo, in jih prepustijo kakšni drugi skupini. Velikokrat se na skupščini ugotovi tudi, da bi se nekateri prostori lahko uporabljali za kaj drugega, in se jih potem podeli za te druge dejavnosti. Ravno tak je nedavni primer bivšega prostora Cirkulacije, ki danes domuje v tovarni Tobačne. Ta prostor je nato prevzel eden od uporabnikov, ki je tam popravljal kolesa, vendar tega več ne počne. Pred dvema tednoma so tja še vlomili. Ko je ugotovil, da je bilo vlomljeno, ni nič kompliciral, le pustil je prostor odprt in na ta način omogočil, da ga napolni nekdo drug. To je v skladu z glavnim principom Roga, ki ti dovoljuje zasesti prostor, če ni nikogar znotraj, če prostor ni urejen in če se tam nič ne dogaja. Zamenjaš ključavnico in ga začneš urejati. Ta prostor je potem bil nekaj dni odprt, zdaj pa ga je prevzel študent metalurgije, ki je že dalj časa želel imeti svojo kovačijo.

 

To je dobro izhodišče za naprej. Bi rekla, da so nekateri prostori danes v Rogu privatizirani in da si jih njihovi uporabniki lastijo? Ali se dogaja to, kar se je zgodilo Metelkovi, kjer si nekatere prostore in ateljeje že dvajset let lastijo eni in isti ljudje? In če se, na kakšen način se temu zoperstavljate?

 

Rastko: Nekateri ljudje v Rogu poleg produciranja vsebin tudi upravljajo s prostorom. V preteklosti, ko ni bilo toliko dotoka novih ljudi, je bil problem to, da so vzeli nek večji prostor, z njim tudi upravljali, a ga kasneje niso hoteli prepustiti drugim. Med kolektivi je bilo zato v kakšnem obdobju čutiti precejšnje napetosti. Veliko je bilo očitkov en drugemu, da slabo upravljajo s prostorom, ki ga imajo na razpolago, da ne potrebujejo toliko prostora itd. Ko sedaj pridejo novi ljudje, se dogovorijo s človekom, ki upravlja z večjimi površinami v Rogu, da jih on povabi medse in jim na začetku pomaga upravljati s tem prostorom. Ko so ti novi ljudje sposobni sami upravljati s prostorom, se jim tega popolnoma prepusti. Torej ne moremo govoriti o formalnem lastništvu, ampak se ta pravica upravljanja preseli tudi na nove uporabnike. Lahko bi rekli, da je bila ta želja po posedovanju prisotna, a trenutni trend gre v obratno smer.  Skupščina je prepoznala, da je vsem v interesu, da je čim več vsebin v Rogu. Tega ni bilo lahko doseči in trajalo je nekaj časa, da so posamezni kolektivi spet začeli razmišljati o tovarni kot celoti. Takoj po tem, ko se vzpostavi zaupanje do novih uporabnikov, ni nobene težave z naseljevanjem novih vsebin.

 

Izidor: Glede lastništva je cela paleta različnih možnosti, odvisno od kolektiva in prostora. Definitivno se vsi zavedamo, da tu ne gre za lastniški princip. Nihče ni dejansko lastnik nekega prostora. Rog je prostor produkcije. V kolikor nek kolektiv, lahko tudi že od začetka Roga, s tem prostorom dobro upravlja, dobro deluje, ima neko publiko, je to popolnoma legitimno.

 

Rastko: Merilo torej ni teritorialnost in posedovanje, ampak vsebine in kvaliteta.

 

Koliko je prostorov v Rogu? Kateri so tisti kolektivi, ki danes sestavljajo Rog?

 

Rastko: Sedemdeset odstotkov Roga je trenutno zasedenega. Na voljo je torej še približno tretjina prostora. Najverjetneje bi bilo še več prostora, če bi nekateri uporabniki svoje dejavnosti še malo zgostili.

 

Izidor: V Rogu trenutno deluje približno petnajst kolektivov in približno trikrat toliko posameznikov, ki imajo v tovarni svoje ateljeje ali delavnice. Mi sicer nimamo nekega centralnega nadzora, se pa številka giblje okoli omenjene.

 

Kolektivi, ki sestavljajo tovarno Rog so: Modri kot, cirkusarna NaokRog, Kolesarska delavnica/kovačija, Skate park, Živko skvotec, galerija Kljub Vsemu, Studio SamoRog, Ping-pong plac, Fuzbal plac, Zelenica, Kolesarska delavnica II, Grad, 1107 klan, Boris Plac, Brejkerji, Sistaz Plac, Atelje X, Galerija Black box, RGB embassy in Socialni center Rog.

 

 

Politični monolog v Modrem Kotu

 

Ok, gremo k rušenju. V začetku junija naj bi se začel rušiti Rog, najprej njegov vzhodni del in potem tudi vsi preostali prostori. Kakšna je trenutna situacija glede tega?

 

Rastko: Tri mesece nazaj smo bili povabljeni na “sestanek” na občino, pri čemer to ni bil pogovor med enakovrednimi partnerji, ampak smo bili s strani župana in vodje oddelka za kulturo zgolj obveščeni o terminskem planu rušitev in o občinski viziji za Rog . Rušenje obsega dve fazi. Prva se bo zgodila med majem in 14. junijem, ki je sicer rok, v katerem občini zapade gradbeno dovoljenje za rušitev vseh prizidkov. Prva faza bo torej majsko-junijska, rušenje preostalih prizidkov pa bo občina postopoma opravila, ko bo imela za to finančna sredstva. Naslednje leto, približno v tem istem času, bi se začela tudi prenovitvena dela na področju glavnega objekta.

 

Izidor: V prvi fazi naj bi se rušile tri stavbe, od tega je ena trenutno v uporabi, to je studio Samorog. Rušenje naj bi se torej pričelo enkrat do 14. junija.

 

Rastko: V tem času računamo na podporo obiskovalcev Roga in tudi širše javnosti. Nam se zdi zelo problematična trenutna terminska in finančna slika novega projekta. Vrednost celotne investicije je 27 milijonov evrov, kar se bo najverjetneje, kot ponavadi, še zvišalo. Občina tega denarja nima niti še zagotovljenega. Ker naj bi se Rog financiral iz občinskega proračuna, Občina računa tudi na državna sredstva, ki pa bodo verjetno v celoti porabljena za obnovo Cukrarne. Prav tako računa tudi na evropska sredstva, ampak po naših informacijah ta razpis sploh še “ni zunaj” oz. še ni pripravljen. Mi se bojimo, da bo občina začela z rušenjem teh prizidkov in ne bo dobila denarja za prenovo. Zna se zgoditi, da bomo zdaj v središču mesta priča še eni gradbeni jami oz. v najboljšem primeru parkirišču. To je popolnoma absurdno glede na to, da neke vrste kreativni kulturni center Rog že obstaja. Poleg tega so trenutne obstoječe vsebine v Rogu veliko bolj heterogene od tega, kar predvideva občinski načrt novega centra. Upamo si tudi trditi, da Rog bistveno bolje izpolnjuje pogoje javnega interesa in neprofitnosti kot predlagana noviteta.

 

Izidor: V osnutku Strategije razvoja kulture za obdobje 2016-2019, ki je bil sprejet pred dvema tednoma na občini, so kot temeljne vrednote navedene solidarnost, strpnost  in spoštovanje različnosti, kjer je kultura razumljena kot vrednota sama po sebi, kot javna dobrina in ne kot tržno blago. Rekel bi, da obstoječe vsebine  precej bolje ustrezajo temu razumevanju kulture kot njihovo središče kreativnih industrij. Problem je v tem, da sama občina tega ne priznava in  sledi “top down” pristopu. Mislijo, da lahko kar vse zbrišejo, zrušijo, na novo postavijo, in potem skozi razpis dobijo nove vsebine.

 

Če smem tu nadaljevati. Kaj bo prišlo po vas tja? Bodo to japiji, ki bodo vzpostavljali kreativne industrije?

 

Rastko: Na tem sestanku je občina rekla, da se bodo tiste naše dejavnosti, ki se vklapljajo v njihov koncept, ki naj bi bil zelo odprt, torej vizualna umetnost, obstoječe umetniške dejavnosti itd., lahko prijavile na razpis in pod bolj ali manj enakopravnimi pogoji konkurirale malim podjetjem, ki se ukvarjajo z dizajnom in inovativnostjo. Problem je v tem, da MOL na eni strani deklarira kulturno avtonomijo, jo v primeru Roga ruši in se podaja v te kreativne industrije; torej v  ekonomsko panogo, ki sicer temelji na kulturni  produkciji,  vendar njeni smotri in merila uspeha izhajajo iz trga oziroma ekonomije. Ne gre torej več za kulturo kot vrednoto samo po sebi. Mi torej veliko bolje izpolnjujemo njihove lastne vrednote.

 

Izidor: Problem je tudi v tem, da ta razpisna logika že sprva izključuje večino dejavnosti, ki trenutno potekajo v Rogu. Ta razpis ne bo namenjen za dejavnosti, ki že trenutno potekajo, npr. za Socialni center, za skatepark, za cirkus, za Živko skvotec …Druga stvar je pa to, da si ti ljudje z dejavnostmi, ki bi potencialno lahko prišle v poštev, npr. umetniki, ne bodo mogli privoščiti najemnin, pa četudi minimalnih. To niso umetniki, ki bi imeli za seboj toliko razstav, da bi izpolnjevali številne razpisne pogoje.

 

Vsekakor to niso institucionalni umetniki, temveč gre za osebe, ki po večini ustvarjajo na področjih robnih praks in so kot taki precej spregledani in ne pridejo v ospredje.

 

Rastko: Oziroma ne še. Ker je pa kar nekaj primerov v Rogu, ki so danes v ospredju. Recimo Cirkulacija, Brejkerji ali na primer ženski pevski zbor Kombinat. To so kolektivi, ki so si iz svojih temeljnih potreb v Rogu ustvarili prostor, a ga po tem, ko so svojo dejavnost postavili na noge ali jo profesionalizirali, svoj prostor predali nadaljnji uporabi. Rog ni prostor, kjer bi se ljudje zasidrali.

 

 

Cirkusarna NaokRog

 

Če te pravilno razumem, gre pri Rogu za neke vrste zagonski prostor, ki je namenjen potrebam skupin, ki nimajo sredstev, pa vseeno za svoje delovanje potrebujejo prostor?

 

Rastko: Med drugim je Rog tudi to, da.

 

Zakaj po vajinem mnenju MOL prikimava Metelkovi, Rog pa želi porušiti? Podobnosti med obema je kar nekaj.

 

Izidor: Tudi zgodovina odnosa med Metelkovo in občino ni rožnata.

 

No, ampak danes to Občina vidi kot nekakšen turistični magnet …

 

Izidor: Res je, ampak potrebno se je vprašati, zakaj to tako vidi. To je zaradi dveh razlogov. Prvi je notranja vztrajnost same Metelkove; torej ta se je kot velik prostor sama veliko borila, da je ostala takšna, kot je. Drugi razlog pa je to, kar je postala v zadnjih petih do desetih letih. Metelkova je danes mednarodno prepoznaven kulturni center, in marsikateri mlajši obiskovalec Ljubljane pride sem samo ali pa predvsem zaradi Metelkove. Šele skozi to zunanjo prepoznavo je občina ugotovila, da jo je smiselno pustiti pri miru. Ampak  kot sem že rekel, za takšno stanje so bila potrebna dolga leta bojev, Rog pa te zgodovine nima.

 

Ampak kako občina ne vidi, da bi nekaj podobnega lahko čez čas postal tudi Rog? Seveda je vprašanje, če si mi želimo, da Rog postane “druga Metelkova”, ampak potencial je tudi za takšen razvoj.

 

Izidor: Če se vrnem k temu, ko si rekel “druga Metelkova”. Občina si najbrž predstavlja, da so ti samonikli prostori, samoorganizirani prostori vsi enaki, da če Rog pustimo, kakršen je, da bo postal “druga Metelkova”. Ampak to definitivno ni res. Rog je Rog, Metelkova pa Metelkova. Rog že iz fizičnih razmer, v katerih se nahaja, torej to, da je tudi fizično malo bolj zaprt, ni primerljiv z Metelkovo. Poleg tega tudi ni toliko usmerjen v klubsko sceno. Čeprav Metelkova ne temelji samo na klubski sceni, je njena prepoznavnost močno odvisna od klubov. Rog to ni, Rog to tudi ne želi biti. Osnovna usmerjenost Roga je produktivnost, kakršna koli že. V tem je bistvena razlika, zato je tudi Rog manj prepoznaven. Seveda so tudi v Rogu sem ter tja odmevne zabave, npr. v koncertni dvorani ali pa v skateparku, ampak večina ostalih prostorov ima stalno, a kvantitativno manj številno publiko (nekje med petdeset in petsto ljudmi), zato tudi toliko ne odmevajo med ljudmi kot npr. zabave.

 

 

Skatepark Rog

 

Še zadnje vprašanje. Kaj trenutni uporabniki predlagate kot alternativo načrtovanemu rušenju?

 

Rastko: Mi predvsem vztrajamo na lastni avtonomiji, da se razvijamo, kakor želimo. Ne izključujemo pa oz. na neki točki bomo celo predlagali občini, da nas podpre pri nekaterih manjših in cenejših intervencijah. Tu mislim na elektrifikacijo oz. priklop na javno omrežje, sanacijo galvane, ki je problem, in v bodoče tudi na menjavo streh, čeprav mislim, da smo to tudi sami sposobni narediti s pomočjo nemških graditeljskih cehov. Obstajajo namreč skupine, ki nadaljujejo tradicijo srednjeveških potujočih graditeljskih cehov ki pomagajo alternativnim oz. neprofitnim prostorom, ki jim v zameno za nastanitev, hrano ingradbeni material izvedejo določena gradbena dela. Primer tega je npr. na Metelkovi Črna kuhinja in nadstrešek pred Menzo.

 

Izidor: V končni fazi gre za to, da lahko veliko stvari uredimo sami. Pri določenih projektih pa bi potrebovali občino. Če primerjamo vrednost njihovega projekta, ki je ocenjen na 27 milijonov evrov, poleg tega pa je za samo obratovanje končnega centra predvidevanih 1,6. milijonov letno, bi mi za smešno nizek odstotek tega denarja sami odlično uredili vse te prostore.

 

Rastko: Mi smo tudi za to, da občina sanira in uredi spomeniško zaščiteno fasadno pročelje osrednje stavbe tovarne Rog. V interesu nam je tudi, da enkrat dobimo prava okna. To so vse stvari, ki bi zagotovile, da bi obstoječe vsebine obstale in se z vsemi temi strukturnimi intervencijami še bolj razvile. Ko mi govorimo o tem, čemu branimo Rog, argumentacija ne gre v smeri ohranitve Roga takšnega, kot je sedaj, temveč nam je pomembno, da se razvija, da prihajajo vanj nove vsebine, in da prostor živi.

 

Izidor: Rog si mi idealno predstavljamo kot dnevni center poln različne produkcije. Prostor, kjer bi si lahko ljudje popravili kolo, kjer bi se lahko kaj povečerjalo, pomalicalo, kjer bi si ogledali kak atelje itn.

 

Rastko: Želimo si tudi, da bi lokalna skupnost razumela Rog kot njihov prostor. Kjer bi lahko tudi oni zadovoljevali svoje potrebe, od tega, da bi tu lahko igrali šah, se udeleževali bralnih krožkov, do tega, da bi se lahko tu otroci igrali. To se v zadnjem času že po malem dogaja. Neka mlada dekleta so svoj očete povabila na predavanja, sredi aprila pa smo Rog razkazali približno petdesetim sosedom. Bila je izredno zanimiva izkušnja. Najprej je vsak sosed izpovedal svojo osebno izkušnjo; da ne more spati, da je v okolici Roga vse polulano …Skratka, naprej so nas napadli, potem pa so bili ob odkrivanju in predstavitvah prostorov čedalje bolj vzhičeni nad videnim. To so bili večinoma upokojenci, ki nikoli v življenju niso videli česa podobnega. Po koncu ogleda so šla vprašanja v smeri, kako lahko vi tu delate, kako lahko delujete v takem neurejenem in umazanem okolju. Vendar to niso bili odzivi zgražanja nad našim delovanjem, temveč neko začudenje nad dejstvom, da so ljudje pripravljeni žrtvovati svoje udobje za prostor, v katerem lahko ustvarjajo, se družijo in delajo. Kljub temu, da veliko stvari niso razumeli-tudi recimo umetnosti (v Rogu se ne delajo renesančne slikarije, temveč npr. slike na karton). Vendar so ljudje, ko smo jim začeli razlagati o problemih potrošništva, o količinah smeti, ki jih kot družba proizvajamo, o ekoloških in socialnih temah- začeli razumevati, zakaj v Rogu gre. Človek, ki nas je na začetku ogleda najbolj napadal, na koncu ni želel iti, ker mu je bil Rog tako fascinanten. Res pa je tudi, da je za to odgovorna tudi sama skupnost Roga. Mi smo potrebovali kar deset let, da smo šli v spoznavanje sosedov in obratno; da so sosedi začeli spoznavati Rog.

 

 

[embedyt] http://www.youtube.com/watch?v=7x8EdJV2K64[/embedyt]