Ari Folman, David Polonsky: Dnevnik Ane Frank

Penguinove izdaje poznamo kot preverjene klasike in brezčasne uspešnice, to pa še toliko bolj velja za Vikingove izdaje, ki izhajajo pod znamko tega slavnega neletalca. Gre za izbor širokega obsega (stvarna in poljudna literatura, spomini in biografije ipd.), v katerem so zbrani avtorji ranga Hornby, le Carré in Obama. Lani je pri tej založbi izšla stripovska adaptacija Dnevnika Ane Frank, besedila iz železnega repertoarja zahodnega literarnega kanona.

Delo je sicer označeno kot “graphic adaptation” (po zgledu “graphic novel”), kar je sicer res, a s tem ni dovolj povedano. Gre za stripovsko, ne zgolj likovno adaptacijo, pri kateri pa sta se avtorja odločila za manj kontroverzno oznako, saj bi beseda “comics” komu morda še vedno zastala v grlu, sploh v odnosu do vsebine knjige. To morda preseneča, ker sta avtorja že prej sodelovala in naslavljala kontroverzne teme s stripom in animiranim filmom Waltz with Bashir.

Izvirni tekst ne potrebuje dodatne predstavitve, saj je del literarnega kurikula po celi Evropi in dragoceno pričevanje o “človeškem stanju” v nekih drugih časih, ki pa s svojo univerzalnostjo nagovarja tudi sodobne bralce. Adaptacije takšnih besedil so pogosto nehvaležno početje, saj novo besedilo mora ne samo zajeti duha izvirnika, ampak ga mora tudi preseči ter dodati še svoj lastni prispevek, sicer gre zgolj za tehnični prenos iz medija v medij, tega pa verjetno nihče noče. Prav tako so tudi vse stripovske adaptacije proznih besedil vedno obravnavane z malo rezerve zaradi morebitne neustrezne obravnave medija. “Ustripljanje” ni nujno razvodenitev in poenostavitev izvirnega materiala, da bi bilo “razumljivo in dostopno vsem”, temveč lahko prispeva dodatne ravni pomena in kompleksnosti izvirnemu delu – lahko je “upgrade” ali pa “downgrade”.

Folman in Polonsky sta v tem primeru naredila nekaj vmes, nekakšen “remake” oz. ponovno obdelavo, saj nista nič bistvenega izvirnemu delu odvzela, nič kaj bistvenega pa mu prav tako nista dodala. To je glede na zahtevnost dela malodane kompliment, le tri lase stran od (po)hvale. Folman je namreč delal z dnevniškim materialom, torej besedilom, ki je gosto, zapleteno in pogosto brez eksplicitnih izjav. Sporočilo se gradi skozi občasne subtilne namige, pogosto razumljive le v svojem družbenem kontekstu (npr. družinskih odnosov), njihovi položaji v strukturi besedila pa bralcu kažejo, kako naj jih razume. Anin dnevnik zato ni zbirka populistično-citirabilnih izjav, ki bi jih bilo treba samo še vizualizirati, kot se to dogaja v nekaterih sodobnih trendih v vizualni literaturi, vendar gre za gosto in pretanjeno stkan preplet celotnega razpona življenjske izkušnje neke najstnice, ki vsebuje tako kritiko širše družbe in takratne kolektivne vojne histerije kot tudi pristno doživljanje lastnega psihičnega sveta, ki se noče podrediti vojnemu stanju in je kljub vsemu še kar živ in bogat. Sporočilo se tukaj ne bere, temveč razbira. No, scenaristu je delo olajšalo dejstvo, da prav veliko dogajanja v zgodbi ni, zato je večini (mikro)dogodkov lahko dal ustrezno pozornost. Ana je kot lik pri Folmanu ohranila vse značilnosti iz prozne verzije, zato jo razumemo, ko se jezi nad starši, sočustvujemo z njo, ko hrepeni po naravi, in se tudi smejemo z njo, ko odraslim spušča bistre sarkastične bisere, vredne standup nastopa – ostala je večplasten lik.

Tok pripovedi prekinjajo zanimivi likovni posegi, ki zmotijo branje, a brez večje škode; očesu se prav nič ne mudi stran od njih. Besedilo je tako na več mestih presekano z enostranskimi in dvostranskimi (stripovskimi) ilustracijami, ki so ena izmed večjih prednosti stripa. S svojim vizualnim razkošjem umirjajo in razvajajo bralca, so pa tudi vsebinsko utemeljene in alegorično prikazujejo bolj abstraktne mentalne slike in čustvena stanja. V njih vrvi predvsem metatekstovnih namigov na prepoznavne podobe iz različnih vizualnih ozadij; od dunajske secesije do nabožne umetnosti, od nadrealizma do klasicizma. To se morda sliši kot patetičen hommage, le da se tukaj to obrne v pogosto sproščeno, neobremenjeno in mestoma tudi humorno predelavo prepoznavnih kulturnih klišejev. To zgodbi jemlje odvečno resnobnost in služi kot varovalka pred fetišističnim romantiziranjem besedila in glavnega lika, saj je pogosto prav glavni lik tako dodatno okarakteriziran in še bolj avtentično prikazan v celotnem naboru svoje človeškosti – tudi takrat, ko je prav prekleto človeški in trmast in muhast in samosvoj.

Formalno gledano je slog skladen in dosleden, paleta barv se nagiba k pastelnim tonom, pogosto močno okrastim, čistih barv ni prav veliko. Te so ponavadi lavirane in tako ustvarjajo občutek svetlobe in prostora, saj je ilustracija zelo preprosta in brez šrafiranja. Po slogu deluje precej kontinentalno evropsko (samo v Franciji je bilo prodanih več kot ¼ milijona izvodov) in uporablja le nekaj skromnih linij za obraze likov. Njihova ekspresivnost izvira iz proporcev izrazov na obrazu in je ne primanjkuje, poleg tega so liki ravno prav stilizirani, da so prepoznavni in zapomljivi. Polonsky je svoj slog še dodatno razkazoval v prej omenjenih metatekstovnih intervencijah, v katerih Ano npr. vešče prikaže v podobi slavnih igralk tistega časa; točno tako, kot Ana piše, da je zamišljala samo sebe. Ilustrator nam torej podaja konkretne podobe, ki so nam morda umanjkale pri branju proznega dela, in tako krepi njegov učinek; če slika šteje toliko kot tisoč besed, je strip vreden vsaj tisoč in eno besedo.

Stripovski jezik povsod deluje povsem spodobno in pozna tudi nekaj zanimivih vrhuncev. Polonsky obvlada osnove stripovske gramatike, razen omenjenih posegov pa ne odstopa od stripovskih konvencij in raje ugaja kot eksperimentira. Pripoved je zato neobremenjena s stilskimi prijemi in teče gladko, kolikor se le da, kar je razumljiva izbira, saj zaporedje dogodkov v zgodbi nima neke izrazite dramaturgije, dnevnik pa se z zadnjim vnosom 1. avgusta 1944 nenadno konča in se upira pričakovanjem po nekem sprejemljivem zaključku, zato je aristoteljanski standard tukaj neuporaben.

Na pomlad leta 1944 je nizozemski kancler po radiu pozval vse državljane, naj svoje dnevnike in pisemsko korespondenco iz vojnega časa spravijo in varujejo kot dokumente tega časa. Ana je nato začela svoje dnevniške zapiske pospešeno predelovati in dopolnjevati ter jih urejati v memoarsko obliko, v nekakšno avtobiografijo.  Ne gre torej za strogo pristen dnevnik, ki bi bil namenjen samo enemu paru oči, temveč ga je Ana urejala z mislijo na to, da ga bodo brali tudi drugi. Kakšen dnevnik je potem to? Po drugi strani pa Folman v enem intervjuju sam priznava, da se je tega projekta lotil, da bi mladim približal to zgodbo, saj je tudi sam v otroških letih ni mogel povsem razumeti, in da je njegov namen uspel, če bo strip že majhen delež bralcev napotil k izvirniku. Pri tem sicer tiho pristaja na naziranje, da je strip lažje prebavljiva oblika literature, a glede na težo besedila in tudi namen avtorice z dnevnikom mu to morda lahko odpustimo – prednosti prevagajo slabosti. Odličen sprejem v evropskih državah temu pritrjuje, potrebe po sporočilu, ki ga delo podaja, pa žal ni nič manj kot pred sedemdesetimi leti. V času, ko nekatere države izvirni dnevnik izločajo iz šolskega kurikula, se odpirajo nove možnosti, da se bodo takšne vrste dnevniki še naprej pisali. Ene zgodbe je pač treba povedati večkrat, zato raje vidim en Dnevnik Ane Frank, pa četudi na tisoč načinov, kot pa tisoč dnevnikov nekih drugih An Frank na vedno enak način.