Če dolgo gledaš skozi steklene stene, lahko v njih zagledaš svoj odsev

Ana Svetel: Steklene stene 
Založba: Beletrina
Leto izida: 2024

Ana Svetel v svoji drugi kratkoprozni zbirki Steklene stene, nagrajeni z nagrado kritiško sito, predstavlja pet kratkih zgodb. Pestremu naboru literarnih likov in likinj je skupen starostni okvir tridesetih let in vedenje, ki riše etično sive like, kar pa v branje vnese pomembna in težka vprašanja spopadanja s krivdo. Pisateljica se je v zbirki izkazala kot izredno pronicljiva opazovalka sodobnih človeških odnosov, pa tudi kot spretna pripovedovalka.

Avtorica Ana Svetel je po poklicu raziskovalka etnologinje in antropologije in je v slovenski literarni prostor vstopila kot pesnica s pesniškim prvencem Lepo in prav (2015), se nato preizkusila v proznem pisanju v zbirki kratkih zgodb Dobra družba (2020) in ponovno pesnila ter izdala pesniško zbirko Marmor (2022). Zbirka kratkih zgodb Steklene stene je torej četrta knjiga Ane Svetel.

V zbirki kratkih zgodb Steklene stene je združenih pet zgodb, ki bi jih zaradi dolžine in sledenja principom sokolje teorije lahko poimenovali celo novele, a bi bila do tovrstne oznake zadržana predvsem zaradi koncev – ti so večinoma tipično kratkozgodbeni, odprti in nenadni, predvsem pa odpirajo raznolika pomenska polja, ki jih lahko zapolnimo zgolj bralci sami.

To se zelo dobro pokaže že v prvi zgodbi, »Marelice«, v kateri sledimo Slovenki Titi, ki odide v Beograd na obisk k bogatima sorodnicama, ki ju prej ni dobro poznala. V zgodbo je vpeta zaprisega rodbine, da morajo prvega otroka ženske nujno splaviti – torej tudi Tita, ki je noseča s svojim prvim otrokom. Če ne splavijo, bosta njihovo življenje zaznamovali nesreča in neuspeh. Atmosfera v zgodbi je srhljiva, konec pa ostane nepojasnjen. Titino odločitev si mora bralec ali bralka razložiti sama. Naslovne marelice v zgodbi nastopajo v prispodobi nerojenega otroka, ki je v času Titine nosečnosti v velikosti marelice. Naslovi zgodb so predmetni, v primeru zgodbe »Alzacija« pa tudi prostorni, in vodijo narativno strukturo zgodbe. Predmeti sicer niso osrednji motiv zgodb, omenjeni so mimobežno, a kljub temu ali ravno zaradi tega nosijo pomemben doprinos k interpretaciji posameznih zgodb.

Naslednja zgodba, »Alzacija«, sledi zagrenjenemu, ciničnemu profesorju zgodovine. Njegove rutinske, nezanimive dni prekine soočenje z zavzeto študentko, ki ga obtoži spolnega nadlegovanja. Tretjeosebna pripoved, ki ponuja vpogled v profesorjev svet, na koncu pa tudi kratek preblisk študentkinega sveta, bralca ali bralko pusti v prevpraševanju etičnih sivin in opisane dileme, ki pa je nenadno presekana s tem, da študentko nekdo (mogoče celo obtoženi profesor?) zbije z avtom. Obe osrednji osebi sta zarisani v dvoumnih etičnih niansah, pripovedovalska perspektiva nudi delne in dvoumne uvide, zato bralec ali bralka nastopa tudi v vlogi nekakšnega (etičnega) razsodnika, končna razsodba pa kljub temu lahko ostane izključno interpretacija. 

Tretja zgodba, »Hobotnica«, najbolj jasno prikaže tematiko vprašanja tridesetih, prehodnega obdobja med svobodnjaško mladostjo in resno odraslostjo, obremenjeno z (ne)uspehi in pričakovanji družbe – s tem obdobjem se nenazadnje na tak ali drugačen način spogledujejo vse zgodbe. Spoznamo skupino prijateljev, ki so v času študentskih let bivali na študijski izmenjavi Erasmus v Ljubljani, sedaj pa se po dvanajstih letih ponovno srečajo. Med vrsticami razberemo, da sta se Jelena in Paolo zaljubila, a se je Jelena nato odločila za Koena. Zaradi zlomljenega srca je Paolo odšel v gore in skočil s pečine – nesreča ga je očitno pustila na invalidskem vozičku. Napetost v zgodbi zagotavlja ravno pričakovanje Paolovega prihoda, ki se ga prijatelji hkrati veselijo in jim je ob tem hkrati neprijetno. Paolo je sicer obljubil, da bo z njimi na večerji, ne pa tudi, da se jim bo dejansko pridružil, kar se izkaže za briljantno pisateljsko potezo, ki jo lahko razumemo šele po vnovičnem branju in me spominja na dvoumne orakeljske napovedi.

Naslov kratke zgodbe »Hobotnica« se pomembno in tesno pomensko prepleta tudi z naslovom zbirke. Koen v tej zgodbi pravi: »Hobotnice naj bi se zavedale, da so v ujetništvu […]. Ribe, raki in drug morski živelj v akvarijih mirno plava in stopiclja, dan za dnem, od roba do roba steklene stene, gor in dol, ne vedoč, da celo življenje kroži po istih nekaj kubičnih metrih vode, da se zadeva v vedno isti stekleni rob, v svoj mali, zamejeni kozmos. Medtem ko hobotnice … vedo. Vedo, da so ujete.« Metafora hobotnice nakazuje na zavedanje omejenosti naših svetov, na ujetništvo. To ujetništvo ostane pogosto nereflektirano, posamezniki, ki se zavedajo teh steklenih sten, so redki. Steklenih sten se v tej zgodbi zaveda Jelena, pokončna in uporna ženska, ki ne prevzame krivde, čeprav jo za Paolovo nesrečo krivi preostala družba. 

Naslednja zgodba v zbirki, »Ključi«, je najdaljša. Sledi raziskovalki spominskih študij, ki se vrne z Danske v Ljubljano. V stanovanju, v katerem sta v času njene odsotnosti prebivala najemnika, zavonja nenavaden vonj, ki jo spravlja v nelagodje. Njeno raziskovanje vonja spomni na roman Parfum Patricka Süskinda, v katerem ima osrednji lik nadnaravno dober voh, sam pa vonja ne oddaja. Tako nekako kot Grenouilla v Parfumu tudi neimenovano »gospo profesor doktor« iskanje skrivnostnega vonja dobesedno obsede. Z bivšim partnerjem Binetom se zapleteta v ponovno romanco, a ji Bine zamolči, da ima novo dekle. Želi jo sicer prepričati, naj ostane(ta), in ji pojasni, da v njenem stanovanju ni čudnega vonja – da je to čudna odsotnost njegovega, njunega vonja, ki ga je bila vajena. Brezimno znanstvenico na koncu srečamo na Danskem. Binetova prošnja je torej ni prepričala, da bi ostala. Zgodba tematizira partnerske odnose, ravnotežje med njimi in izbiro življenjske poti, ki ima pomemben vpliv na celotno nadaljnje življenje, hkrati pa tudi vprašanja bega možganov in kaj nas (in kaj nas ne) veže na domovino.

Zadnja zgodba z naslovom »Elza« dosega najvišjo kvaliteto. Sledi Zali, ki je mati vplivnica. Opisuje njen teden, vsakodnevne opravke, tako materinske (priprava jedi, obisk bolnišnice z otrokom ipd.) kot tudi vplivniške (snema in objavlja svoja otroka, sebe, ves čas promovira izdelke). Dolgočasni vsakdanji opravki, negotovost vase, razočaranost in večna lakota so prepredeni z odseki Zalinega vplivniškega govoričenja, ki ob trku z njenim resničnim (družinskim) življenjem deluje še bolj plehko in zlagano. Zgodba se zaplete, ko gre Zala po svojo starejšo hčer Lili v šolo, a je v šoli ne najde. Začne se obširna iskalna akcija s pomočjo policije. Konec je presunljiv in izredno kakovosten. Odlično napisano epifanijo te kratke zgodbe sproži prizor, ko Lili najdejo v živalskem vrtu pri slonici in nas stavek »ker sloni ne pozabijo, ljudje pa tudi ne« spomni na verz iz pesmi »Ballade of Unfortunate Mammals« pesnice Dorothy Parker: »Skirt the parlor, and shun the zoo – Women and elephants never forget.« Grobo prevedeno: »Izogibaj se salonov in živalskih vrtov – ženske in sloni nikoli ne pozabijo.« Zgodba, ki na izredno inovativen način tematizira zelo sodobna vprašanja materinstva, razdelitve starševskih vlog, nekonvencionalne načine služenja denarja s pomočjo izkoriščanja otrok, ki ju Zala ves čas snema in objavlja na socialnih omrežjih za privabljanje naročnikov. Pa tudi generacijsko prenašanje vedenjskih vzorcev, travm in negotovosti, ki jih dobro povzame stavek, da sloni ne pozabijo, ljudje pa tudi ne. Bralci začutimo, da bo Lili zaradi odsotnosti pristnega odnosa z materjo odrasla v novo generacijo žensk, polnih travm zaradi pomanjkanja materinske topline.

Prednost Steklenih sten je tudi dobra medsebojna povezanost kratkih zgodb. Vse prevečkrat so zbirke kratkih zgodb nizi naključnih kratkih zgodb, ki so jih pisateljice ali pisatelji napisali v nekem določenem obdobju. Tematsko se zgodbe v Steklenih stenah razprostirajo od vprašanja splava, obtožbe spolnega nasilja, odraščanja, materinstva in se med seboj ravno toliko razlikujejo, da so zanimive, obenem pa so si med sabo ravno toliko podobne, da lahko zaslutimo rdečo nit. Zato lahko trdim, da so skrbno izbrane in premišljeno zložene v celoto.

Steklene stene so pripovedi o vsakdanjostih, ki jih pisateljica zgradi z odličnim občutkom za opazovanje realnosti, v katerih prevladujejo rahlo problematični liki, ki v etičnih sivinah ravnajo izredno življenjsko in človeško – epifanija pride in mine, sprememb v vedenju ali odnosih pa ni.

Likinjam bi skozi družbeno prizmo konvencionalnih obsodb lahko pripisali oznako antijunakinj. Najboljši primer je Zala, ki bi jo lahko hitro obtožili slabega materinstva, emocionalne odsotnosti in izkoriščanja otrok za zaslužek. Steklene stene pa niso obsojajoče. Bralcu ponudijo vpogled, a če smo z obtožbo prehitri, nas brž opomnijo, da se okna lahko hitro spremenijo v ogledala. Slog sicer občasno deluje neizviren in povprečen, a pisateljičin neverjetni občutek za družbo in posameznika v njej to slabost odtehta. Pri tem velja poudariti, da je zgodba »Elza« tista, v kateri pisateljica tako vrhunsko obvladuje tudi pripovedno strukturo, da močno preseže tako njene preostale kratke zgodbe kot tudi običajno kvaliteto pisanja v sodobni slovenski produkciji.

Ani Svetel je v zbirki Steklene stene uspelo z izredno rahločutnostjo in lucidnostjo opisati like in likinje v času zgodnje odrasle dobe, ki se srečujejo z izzivi odraslega življenja, zgrajenih na temeljih in travmah preteklega in željah prihodnjega. Ali kot v zgodbi »Hobotnica« normalizirano disfunkcionalnost odraslega življenja odlično povzame Jordi: »Nič ni zares narobe. V redu pa tudi ni.«

Uredila: Lara Gobec

Lektorirala: Tajda Liplin Šerbetar

Objavo je omogočila Javna agencija za knjigo RS.