Zlati abonma: Festival Strings Lucerne @Cankarjev dom, 8. 2. 2020
Datum: 8. 2. 2020
Prizorišče: Gallusova dvorana, Cankarjev dom
Nastopajoči: Festival Strings Lucerne, solista Ian Bostridg (tenor) in Stefan Dohr (rog)
3. koncert Zlatega abonmaja se je odvil po malce nepričakovani odpovedi solista Iva Gassa. Festival Strings Lucerne je v Gallusovi dvorani izvedel izrazito romantičen in melanholičen program. Mozartu in Dvořaku sta se pridružila še Angleža Elgar in Britten, godalnemu orkestru pa prvi rog Berlinske filharmonije, Stefan Dohr, ter mednarodno priznani tenorist Ian Bostridge. Program so sestavljala dela, ki so pri FSL t. i. železni repertoar.
Divertimento za godala v D-duru, K 136 W.A. Mozarta, ki je del salzburških simfonij iz leta 1772, se je začel malce klavrno pri violah, vendar so kaj kmalu zazvenele usklajene fraze in lahno podajanje tem med violinami, violami in violončeli. Sledil je Andante, v katerem je bilo Mozartovo “matematično” komponiranje izjemno natančno začrtano in izvedeno. Presto je usklajenost nastopajočih le potrdil, še posebej v pasažah in spremljavi bassa continua pri violončelih in kontrabasu. Značilna sonatna oblika in sosledje tempa (hitro – počasi – hitro) sta vzorno povzela bistvo klasicizma, ki ga je bil mladi Mozart sposoben že pri rosnih šestnajstih letih.
Nokturno v H-duru za godalni orkester, op. 40 Antonina Dvořaka nas je popeljal v precej drugačno interpretacijo “nočne glasbe”. Svetli in lahkotni Mozartovi motivi so bili zamenjani s težjo, za poslušalce kompleksnejšo in precej spevnejšo melodijo. Ob uvodu, ki se je pričel z violončeli, je bilo čutiti, da orkestru bolj leži pompozen žanr glasbe.
Elgarjeva Serenada za godala v e-molu, op. 20 vsebuje že takoj v uvodu značilno Elgarjevo prepletanje povezanih fraz med violinami, violami in basovskimi melodijami. V Allegro piacevole so energično vstopile viole, vendar pa je le- ta v morda celo preveliki meri prevladovala do liričnega Larghetta, kjer se je pokazala muzikalnost orkestra, predvsem v dinamiki. Z natančno izpeljanim sinkopiranim in punktiranim ritmom Allegretta se je tako zaključil prvi del koncerta.
Serenada za tenor, rog in godalni orkester, op. 31 Benjamina Brittna nas sprva preseneti pri izbiri solistov. Že v prologu je izrazita fanfara, ki se razvije v daljši motiv, ki postane vezni del med uvodom in jedrom serenade. S tehničnega vidika je celotna izvedba za solista zahtevna (zaradi nenadne kromatike in velikih intervalnih skokov, prav tako pa zaradi kombinacije z bouche tehniko), vendar je hornist izpeljal melodijo brez večjih težav. Ian Bostridge je po prvih nekaj verzih vzdrževal precej dobro dikcijo in dvorano prevzel z besedili različnih angleških avtorjev, ki jih je povezovala skupna tematika noči. Muzikalnost in tehnična izpopolnjenost obeh solistov sta se pokazali pri Hvalnici Diani (A Hymn to Diana), ki zahteva obsežno interpretacijo boginje Diane, zavetnice lova in meseca, s strani solistov in orkestra.
Zaključno delo Antonina Dvořaka Serenada za godalni orkester v E-duru, op. 22 je predvsem v prvem delu prežeto s slovansko in češko melodiko lahkotnih plesov, pri katerih je potrebna dobra usklajenost vseh sekcij in dobra medsebojna komorna igra. Videti je bilo dovršeno tehniko nastopajočih, še najbolj v umirjenem Larghettu in sklepnem Finalu: Allegro Vivace.
Koncert nam je dokazal prislužen in upravičen renomé orkestra Festivala Strings Lucerne, pod vodstvom Daniela Doddsa. Kot je zapisal El Mundo: “[e]den najbriljantnejših komornih orkestrov, kar jih trenutno obstaja na svetu.«” Oder Gallusove dvorane je obdal bučen aplavz kot gesta zahvale za izjemno muziciranje nastopajočih. Poslušalci s(m)o si prislužili še dodatek, ki je zajemljiv večer zaključil, kot se je začel – z Mozartom.
