Želeli smo Milesa – in ga tudi dobili

Matic
Vukadinović

Dogodek: Festival Ljubljana – Marcus Miller presents: We Want Miles!
Datum in kraj: 14. julij 2026, Križanke (Ljubljana)
***
Nastopajoči:
Marcus Miller (električni bas, bas klarinet)
Mike Stern (kitara)
Bill Evans (tenor in alt saksofon)
Mino Cinelu (tolkala)
Russell Gunn (trobenta)
Brett Williams (klaviature)
Anwar Marshall (bobni).

Ob jubilejni, 100. obletnici rojstva legendarnega jazzovskega trobentača Milesa Davisa je v okviru 74. Festivala Ljubljana v ljubljanskih Križankah nastopila zasedba We Want Miles, ki jo sestavljajo nekdanji člani njegove spremljevalne skupine. Koncert ni bil zgolj poklon enemu največjih glasbenikov 20. stoletja, temveč tudi priložnost, da občinstvo skozi pripovedi in glasbo podoživi pomembna obdobja njegove ustvarjalne poti.

Večer se je začel s krajšim uvodnim nagovorom, nato pa je ob približno 21.45 na oder stopila zasedba. Skoraj dve uri dolg koncert, ki se je zaključil okoli 23.45, je bil zasnovan kot glasbeno potovanje skozi različna obdobja Davisove kariere. Osrednjo vlogo je imel basist Marcus Miller, eden ključnih pobudnikov turneje, ki je med skladbami občinstvu pripovedoval zgodbe iz Milesovega življenja, razlagal ozadje posameznih skladb ter delil osebne spomine na sodelovanje z njim.

Program se je najprej posvetil obdobju Davisove vrnitve na koncertne odre po skoraj šestletnem premoru. Med letoma 1975 in 1981 je namreč prenehal nastopati, nato pa se je leta 1981 odločil za povratek in svojo novo zasedbo sestavil iz mladih glasbenikov, ki so v skoraj identični zasedbi tokrat nastopili v Križankah. Iz tega obdobja sta zazveneli skladbi »Catembe«in »Hannibal« z albuma Amandla (1989), ki sta po besedah glasbenikov med njihovimi najljubšimi plodovi skupnega ustvarjanja.

Drugi del koncerta je občinstvo popeljal v konec šestdesetih let, ko je Miles Davis sprejel eno najpomembnejših umetniških odločitev svoje kariere. Do tedaj je ustvarjal predvsem z akustičnimi instrumenti, nato pa se je odločil za prehod na električni zvok. Po Millerjevem mnenju je bila to ena najboljših odločitev njegove kariere. Pri tem so nanj močno vplivali glasbeniki, kot so James Brown, Jimi Hendrix ter Sly & The Family Stone, katerih ustvarjanje je takrat z zanimanjem spremljal. Nova smer je rodila prelomna albuma In a Silent Way in Bitches Brew, čeprav je občinstvo spremembo sprva sprejelo z mešanimi občutki. Povsem drugače pa so se nanjo odzvali predstavniki tedanje hipijevske generacije, ki so novo, hipnotično in elektrificirano zvočno podobo hitro vzeli za svojo. Pred izvedbo obeh skladb z omenjenih albumov je Miller hudomušno predlagal, naj si poslušalci predstavljajo, da jih poslušajo v duhu tistega časa – kot bi bili nekoliko zadeti.

Posebno mesto v koncertu je pripadlo tudi naslovni zgodbi turneje. Marcus Miller je občinstvu predstavil ozadje albuma We Want Miles, po katerem nosi ime tudi projekt. Ob Davisovi vrnitvi na odre njegova založba namreč ni vedela, ali bo njegova vrnitev trajala ali pa se bo znova umaknil iz javnosti, zato so posneli praktično vse njegove nastope – v Bostonu, New Yorku in Tokiu – ter iz teh koncertnih posnetkov sestavili album We Want Miles.

Prav z njega izvira tudi ena najbolj prepoznavnih Davisovih skladb, »Jean Pierre«. Miller je pojasnil, da je bila njena osnovna melodija tako preprosta, da je članom skupine sprva zvenela skoraj kot otroška uspavanka oziroma otroška pesmica. Toda Miles Davis je znal tej navidezni preprostosti vedno dodati nekaj posebnega, zaradi česar je skladba prerasla v eno njegovih največjih uspešnic. Miller je ob tem v šali pripomnil, da mu je skladba še posebej pri srcu, ker se začne z basovsko linijo – tako kot bi se po njegovem mnenju morale začeti vse dobre skladbe. Med izvedbo skladbe so si glasbeniki izmenjevali sole, pri čemer je vsak izmed njih preprosto melodijo obogatil s svojim glasbenim izrazom, občinstvo pa so povabili, da se jim pridruži s petjem osrednje melodije, kar je ustvarilo enega najbolj dinamičnih trenutkov večera.

Koncert je bil tudi priložnost za spomin na Milesa Davisa kot osebnost. Glasbeniki so občinstvo spomnili, da bi 26. maja letos praznoval svoj 100. rojstni dan, vendar je leta 1991 žal umrl zaradi zdravstvenih zapletov. Zanimivo je tudi, da je približno pol leta pred svojo smrtjo nastopil v Cankarjevem domu v Ljubljani, zgolj nekaj mesecev pred osamosvojitvijo Slovenije.

Križanke so bile skoraj povsem zapolnjene z obiskovalci vseh generacij. Težko bi rekli, da je izrazito prevladovala katera koli starostna skupina, kar kaže, da Milesova glasba še danes nagovarja zelo raznoliko občinstvo. K odličnemu koncertnemu doživetju je pomembno prispevalo tudi izvrstno ozvočenje. Zvok je bil jasen, uravnotežen in dovolj natančen, da je vsak instrument prišel do izraza, ne da bi kateri koli pretirano izstopal. Pohvalo si zasluži tudi festivalsko osebje, ki je bilo vselej prijazno in ustrežljivo.

Po približno dveh urah glasbe se je zdelo, da se koncert zaključuje, vendar občinstvo glasbenikov ni želelo izpustiti z odra. Navdušen aplavz je hitro prerasel v stoječe ovacije, ki so zasedbo priklicale nazaj na oder še za dodatek. Deseta in hkrati zadnja skladba je tako sklenila večer v slogu, kakršnega si poklon Milesu Davisu tudi zasluži.

Projekt We Want Miles je dokazal, da zapuščina Milesa Davisa tudi tri desetletja po njegovi smrti ostaja izjemno živa. Nekdanji člani njegove skupine niso zgolj poustvarjali njegovih skladb, temveč so skozi osebne zgodbe, spomine in vrhunske interpretacije občinstvu približali duh glasbenika, ki je s svojo neprestano željo po raziskovanju in preseganju meja za vedno zaznamoval zgodovino jazza. Za dobri dve uri so Križanke postale prostor, kjer je bilo mogoče začutiti ustvarjalno energijo in dediščino enega največjih jazzovskih umetnikov vseh časov.