Wovenhand (predskupina: Marriages) @Kino Šiška, 22. 4. 2015
Kombo Wovenhand in Marriages je že ob najavi predstavljal neskočno zanimivo dvojskost, ki drži skupno rdečo nit v gotskem občutju vokalov obeh protagonistov bendov, Davida Pridigarja Eugena iz Wovenhand in Emme Ruth Rundle iz Marriages (ki jo sicer poznamo tudi iz vrst glasnih post-rockerjev Red Sparrowes). Slednji so ravno letos izdali dolgometražni prvenec, ki je ob temelju shoegazerske zvočne polnosti in občasnih post-rockovskih eskapad konvencionalnost presegal z občasno nenavadno in presenetljivo ritmično eksotiko (ki je spominjala na mathrockovsko podstat; recimo v komadu »Skin«), predvsem pa z Emminim omniprezentnim vokalom, ki nemudoma povleče vzporednico z Björk ali pa, po ustvarjeni gotski atmosferi, z Liso Gerrard.
In ravno Emmini glasovi, enkrat polni upanja, drugič bridki, enkrat srce-parajoči, drugič spodbujajoči, a vedno onkrajzemeljsko zamaknjeni, so v živo ustvarili neizmerno čustvenost, ki se je na prav čudovit način mešala z odprtoustnim navdušenjem nad petjem čez prej omenjene čudne neparne ritme. Emmine vokalno-kitarske kompozicije (njene naloge so namreč vključevale tudi igranje kitare) so na čase delovale v svoji strukturi izredno kontrapunktno, kot notranji boj nasprotujočih si občutij, ki jim je usklajena zvočnost dajala isto telo. Bas in bobni, kljub nedobljeni omembi, so družili to eksperimentalno melanholičnost v suvereno, zrelo in polno celoto, ki jo bomo zlahka držali v spominu.
A prezenca Wovenhand je s prihodom na oder kar nekoliko zasenčila ranljivost Marriages. Eugene je mož karizme, ki ni kar tako pridobil naziva Pridigar (»The Preacher«). Bend je tudi nemudoma dostavil polno porcijo svojskosti – takojšnji udarec po ušesih, totalno rockovski pristop k siceršnji nenavadnosti gotskega countryja. Hiti, če lahko tako poimenujemo spevnejše komade skupine, so si sledili brez predaha, obsegali pa so le zadnja dva albuma – lanskoletnega Refractory Obdurate in The Laughing Stalk iz 2012. Vseeno smo, predvsem zaradi dveh mikrofonov, običajnega vokalnega in posebnega, ki dodatno skompresira vokal v zven iz megafona, do konca ohranjali upanje na recimo kakšno avant-folkovsko obskurnost s Consider the Birds in Mosaic ali pa na poskočnejše viže s plesnega Blush. A Eugene je ostajal le na svoji vokalni distorziji, s tem pa tudi le na zadnjih dveh albumih, s čimer koncert ni pretirano izgubil – močna navzočnost in glasna udarnost sta brez težav držala naša ušesa in pozornost v igri do konca, ko smo čustveno in fizično izmučeni v prijetni katarzi odkorakali domov.
