The Canyon Observer: Figura

Datum izida: 9. januar 2023
Založba: KAPA Records
Produkcija in zasedba: Jure Boršič (alt saksofon), Jasna Kolar (bariton saksofon), Nik Franko (bas kitara), Katarina Kozjek in Tadeja Žele (čelo), Bojan Varga in Gašper Prus (tolkala), Gašper Letonja (kitara, tonski tehnik), Miloš Milošević (kitara, vokal), Matic Babič (vokal, ostali zvoki)

Album Figura skupine The Canyon Observer lahko za svojih 42 minut dolžine ponudi veliko. Najnovejši studijski izdelek slovenskih metalcev prinaša unikatno zvočno izkušnjo, ki jo odlikujeta ravnovesje med arhitektonsko premišljenostjo in intuitivno organskostjo. Dve glavni komponenti glasbene vizije tega albuma sta čustveni naboj in zvočno bogastvo žanrskega prepleta med post-metalom in free jazzom ter jasno zastavljeno dramaturgijo, ki jo omogoča jasno razvidno detajlno razumevanje razmerij v glasbi, kljub temu da se na prvi pogled ti zdita antitetični. Brez dvoma so The Canyon Observer ustvarili kvalitetno umetniško delo v vseh pogledih, ki predvsem dokazuje, da je tudi v sodobni glasbi žanr lahko učinkovito umetniško orodje. Zvočna drznost Figure namreč ne izhaja iz zavračanja žanra, temveč iz zavedanja, sprejemanja in raziskovanja svojega lastnega slogovnega DNK zapisa.

Prva skladba na albumu, ki nosi naslov Dih, je odličen primer vsega naštetega v uvodu. Uvodne sekunde, ki jih zaznamujejo ambientalni zvoki ptičjega petja in umirjena električna kitara, dajejo vtis nedolžnosti in popolnega miru, ki se skozi potek skladbe izkaže za lažnega. Spremembe so sicer majhne, vendar sčasoma pripeljejo do kontrasta med pričetkom in koncem, katerega šokantnost glasno opozarja na metalske korenine skupine, vendar ima skladba hkrati tudi zelo inovativno, nepredvidljivo nelinearno strukturo, kar je pogost element free jazz improvizacije. Napetost v glasbi izvajalci dosegajo z različnimi glasbenimi postopki, ki se med sabo nenehno izmenjujejo. Smer glasbe pa ni ves čas enaka, saj je (zaradi skrbno zasnovane glasbene dramaturgije) potrebno njeno stalno nihanje. Prav tako se padec ne zgodi vedno na enak način. Včasih pride do postopnega in naravnega padca, podobnega razvezu, včasih pa celo do agresivne prekinitve s tišino. Med skladbo redno srečujemo žanrske »klišeje«, ki pa jih glasbeniki spretno izrabijo za zanimiv in inovativen glasbeni razvoj.

Dihu sledi skladba z naslovom Koža, za katero bi lahko rekli, da je najbolj metalska na celotnem albumu. Glasba je že od prve sekunde surova in nebrzdana. Tukaj tudi prvič zasledimo večjo prisotnost vokalov. V ospredju so distorzirane kitare ter hiter in agresiven stil igranja na bobne, značilen za metal. Stopnjevanje pri tej skladbi The Canyon Observer dosežejo s kratkimi izbruhi agresivne energije, ki sčasoma postajajo vedno daljši, dokler se ne prelijejo v daljše pasaže žanrsko premešane norosti. K prej omenjeni surovosti prispevata tudi – sicer izrazito nemetalska – saksofon in čelo, ki z zelo agresivnim in nefiltriranim slogom igranja kompoziciji dodajata elemente ljudske prvinskosti. Nedvomno pa je prvak glasbenih izraznih tehnik pri tej skladbi kontrast, največkrat med popolno norostjo in tišino. Tudi pri Koži je zaslediti vrhunsko nelinearno teksturo, ki z občasnimi padci napetosti daje glasbi dihati in s tem poglablja njen učinek.

V drugi del nas popelje kratka skladba z naslovom Slepič, ki bi ji lahko rekli »Figura v malem«, saj v manj kot dveh minutah obnovi vse slišano v prvem delu ter poslušalca pripravi na drugi del albuma. V pičlih dveh minutah zajame celo nelinearno strukturo, značilno za kompozicije na albumu.

Drugi del albuma otvori skladba z naslovom Kri. Z njo album doseže svoje najtemačnejše globine. Prej vseprisotne akustične in električne inštrumente nadomestijo ambientalni zvoki, ki jih je nemogoče jasno identificirati. V ozadju slišimo srhljive vokalne efekte, podobne glasovom človeka, ki se duši z lastno krvjo. Inštrumenti sicer začnejo postopoma vstopati, vendar s parti brez vsake konvencionalne glasbene zgradbe. Postanejo del »hrupa«. Nazadnje vstopijo tolkala s partom, ki sicer rahlo spominja na tipičen metalski beat, vendar traja kar nekaj časa, preden se zasidra v stalen pulz. Tudi ta gotovost sicer ne traja dolgo, saj gredo proti koncu skladbe vsi inštrumenti istočasno v gradacijo, ki pa ne doživi razpleta, temveč jo preprosto nenadoma preseka tišina, ki postane tudi zaključek kompozicije.

Temačni Krvi sledi svobodna in razuzdana kompozicija Križ. Izrazito freejazzovskemu uvodu s saksofonom v ospredju sledi deset minut najbolj očitnega prepleta tega žanra z metalom na celotnem albumu. Zdi se, kakor da se skupina razdeli na dva dela, ki obstajata v ločenih, a hkrati vzporednih svetovih. Zasledimo lahko tudi eno najzanimivejših tekstur na celotnem albumu, sestavljeno iz piskov avdioopreme, prostega eksperimentiranja tolkalne sekcije in kašlja. Prava paša za ušesa je tudi tranzicija, ki nas popolnoma nevsiljivo popelje v zaključne minute skladbe, kjer se prvič pojavijo »scream« vokali v najčistejši obliki ob spremljavi tipične metalske instrumentacije z bobni, električno kitaro in basom.

Album se zaključi tako, kot se pričenja: skladba za dve violončeli Jezik je konvencionalna kompozicija, ki na prvi pogled v sebi ne nosi niti malo norosti in temačnosti preostanka albuma. Tak zaključek lahko služi kot oblika reprize (glasbeni opomnik na začetek) ali kot sprostitev napetosti, akumulirane skozi celoten album.

Za glasbene sladokusce odprte glave je album Figura skupine The Canyon Observer izkušnja, ki je ne gre zamuditi, ne le zaradi glasbene kompleksnosti in tehnične dovršenosti, temveč tudi zaradi globlje simbolike. Figura je glasbeno potovanje v podzavest in reprezentacija vse teme in svetlobe, ki nam jo introspekcija ponuja.

Uredila: Eva Vene
Lektoriral: Grega Pignar