The Black Keys: Delta Kream
Datum izida: 14. 5. 2021 Založba: Easy Eye Sound / Nonesuch Produkcija: The Black Keys
Ameriški blues, natančneje Delta blues, je žanr, ki je kot inspiracija služil mnogim glasbenim zasedbam, med katerimi blues-rock duo The Black Keys ni izjema. Dan Auerbach in Patrick Carney sta s pomočjo kitarista Kennyja Browna ter basista Erica Deatona ustvarila že deseti studijski album, imenovan Delta Kream, ki služi kot spomin na njune garažne začetke in hkrati kot poklon Delta blues ustvarjalcema, Juniorju Kimbroughu in R. L. Burnsidu.
Album je sestavljen iz enajstih skladb Kimbrougha in Burnsida, ki sta jih Auerbach in Carney priredila ter jim dodala lastno zvočno komponento. Ta deluje kot časovna ločnica med originali in priredbami ter se izkazuje ne le na podlagi sodobne snemalne opreme, pač pa tudi skozi glasbene karakteristike, ki definirajo že prepoznaven zvok zasedbe The Black Keys.
V središču dogajanja je izrazit bluesovski idiom, pogojen z osnovnim akordskim zaporedjem, ki ga zaokrožata izpopolnjena in bogata ritmična spremljava bobnov v kombinaciji z bas kitaro ter oster zvok “lap steel” kitare. Delta blues sam po sebi zveni surovo, saj je v središče postavljeno besedilo, ki se navadno navezuje na vsakodnevne boleče teme, kot so revščina, nepravica in zatiranje, temu primerno pa se pojavlja tudi govorjeni pevski slog, s katerim izvajalec poudari vsebinsko ključne besede. Delta Kream pa kot celota zveni veliko elegantneje in posledično izčiščeno, kar privede do poudarjene glasbene izraznosti.
Skladba “Crawling Snake”:
Kot dober primer tega služi že prva skladba na albumu, “Crawling Kingsnake”. Skladba je kot prva izvedena počasneje, zaradi česar so posamezni elementi bluesa še bolj izpostavljeni, poslušalcu pa se zdi, da je vse skupaj narejeno z “občutkom”, za katerega je zaslužno predvsem širše ritmično polje, ki ustvarja primarno vzdušje, nadgrajeno z neprestanim ponavljanjem osnovnega kitarskega motiva, mestoma prepletenega s partom “lap steel” kitare. Podobno dogajanje je mogoče zaslediti še v skladbah “Louise”, “Stay All Night”, “Going Down South”, “Do the Romp in Walk with Me”. Po daljšem poslušanju ne moremo mimo tega, da se nam skladbe ne bi zdele podobne, če ne celo identične. Sploh v primeru, ko se tempo spremeni v boogie in pridejo na vrsto pesmi, kot so “Poor Boy a Long Way From Home”, “Coal Black Mattie” ter “Sad Days, Lonely Nights”. Kljub temu, da duo postavlja glasbeno dogajanje v ospredje, je besedilo tisto, ki ločuje posamezne skladbe in jih s tem tudi definira.
Delta blues je globoko zakoreninjen žanr, zato ga je nemogoče preoblikovati tako, da bi zvenel “drugače”. Pa zakaj sploh bi? To je pač blues. Seveda pa je z raziskovanjem tekstur in samega zvoka mogoče dodati lastno noto, kar je v tej zgodbi zasedbi The Black Keys nedvomno uspelo. In če ob poznavanju začetkov dua sprva res mislimo, da gre za obujanje spominov, je ob koncu poslušanja albuma jasno, da gre za odraz zakladnice navdihov in izkušenj, pridobljenih skozi dve desetletji muziciranja.
Lektoriral: Grega Pignar
