2. 3. 2021 / Glasba / Recenzija

Still Corners: The Last Exit

Datum izida: 22. januar 2021
Založba: Wrecking Light Records 
Produkcija: Greg Hughes  

Britansko-ameriški dream pop dvojec Still Corners v središču svojega najnovejšega albuma The Last Exit glasbeno in besedilno slika ameriško puščavo, polno razpadajočih mest ter dolgih samotnih cest, ki predstavljajo iskanje samega sebe v svetu, kjer se vse zdi uničeno in izgubljeno.

Multiinstrumentalist in producent Greg Hughes ter pevka Tessa Murray sta album ustvarila v času vsesplošnega pandemičnega zaprtja, vključeni glasbeni elementi pa prikazujejo največji odmik od začetnih stilskih korenin dua, ki so se napajale v retro futurističnih in kasneje straight up synth popovskih vodah. Tokrat raziskujeta sušne, osamljene krajine ameriških jugozahodnih puščav, jih besedilno prepletata skozi ranljivost, smrtnost in samozadostnost ter glasbeno opremita z v ozadje potisnjeno elektroniko, kar daje prostor liričnim melodijam klavirja in »lap steel« oz. havajske kitare, ki definirajo zvok celotnega albuma.

Skladba “Crying”:

Teme, razvrščene med posamezne skladbe, delujejo kot drobci sestavljanke, ki tvori celovit izdelek, k čemur pripomore tudi sama vizualna podoba albuma. Minimalistična naslovnica z ozko barvno paleto, linijsko upodobljenim motivom pokrajine in ploskovno figuro človeka, sonca ter gora v ozadju nakazuje ravno na trenutke osamljenosti, izgubljenosti in samorefleksije. Besedilo in glasbena podlaga se povezujeta predvsem skozi ožji vokalni razpon melodij pevke Tesse Murray, ki ob preprosti glasbi s kontinuiranim ritmom v ozadju dajejo vtis pripovednega, s čimer zgodbe odzvanjajo še toliko bolj in dlje. Ta učinek je izrazitejši pri počasnejših skladbah, kot so “A Kiss Before Dying”, “Crying”, “Bad Town”, “Static” in “Old Arcade”. Glasbena statičnost, pogojena z zaporedjem večinoma le štirih akordov, pa postane zanimiva šele z dodanimi vložki različnih glasbil in efekti, ki podprejo tematiko besedila. Kljub vsebinski, glasbeni in vizualni celovitosti se ponekod zdi, da se vzdušja stopnjujejo in puščajo bore malo interpretacijske svobode posameznemu poslušalcu, po drugi strani pa gre za dopolnitev, ki ozavesti podobo Amerike, kot sta si jo izvajalca zamislila. Album tako povede tudi v zvočnost, prežeto z vplivi country glasbe, za katere je značilna predvsem havajska kitara, ob tem pa puščavski svet dopolnijo še raznoliki šumi in tuljenje divjih zveri, kar naredi celotno glasbeno izkušnjo misteriozno.

Zasedba Still Corners je skozi album z dramatičnimi besedili, filmsko domišljijo in ambientalno glasbeno noto zaobjela tako svobodo kot ujetništvo. Aktualni priokus albumu pa dajo značilni občutki nove dobe, ki nas spominjajo na neznano cesto, na kateri slehernik hrepeni po dneh, ko bo cilj zopet jasen. The Last Exit v tej zgodbi predstavlja tisti del potovanja, na katerem se je vredno večkrat ustaviti, ga vsrkati in samo poslušati.

Skladba “The Last Exit”:

Still-Corners-Last-Exit