24. 10. 2021 / Glasba / Reportaža

Srebrni abonma: Naši glasbeni svetovljani

Datum: 12. oktober 2021, 19.30
Prizorišče: Cankarjev dom, Gallusova dvorana
Nastopajoči: Brina Kafol Žust (flavta), Tomaž Močilnik (klarinet), Andrej Žust (rog), Tonko Huljev (fagot), Petra Kovačič (violina), Matjaž Bogataj (violina), Gea Panter Volfand (viola), Jaka Stadler (violončelo), Iztok Hrastnik (kontrabas)

Tretji koncert letošnje sezone Srebrnega abonmaja je postregel s smetano slovenskih glasbenikov in glasbenic. Če običajno poslušamo odlične tuje komorne zasedbe, se je tokrat združilo devet slovenskih mednarodno znanih poustvarjalcev in poustvarjalk. Flavtistka Brina Kafol Žust je študirala na Dunaju in v Gradcu, do leta 2014 je bila soloflavtistka v Simfoničnem orkestru RTV Slovenija, danes pa dela in živi z možem Andrejem Žustom v Berlinu. Slednji je hornist že od leta 2011 pri Berlinskih filharmonikih. Tonko Huljev je študiral fagot na Visoki šoli za glasbo v Münchnu, od leta 2011 pa je solofagotist Simfonikov v Hofu. Violinist Matjaž Bogataj je vodja drugih violin orkestra Bavarske državne opere, violinistka Petra Kovačič pa je od leta 2016 polnopravna članica Dunajske državne opere in Dunajskih filharmonikov. Pri Dunajski državni operi je zaposlen tudi kontrabasist Iztok Hrastnik, prav tako je tudi on član Dunajskih filharmonikov. Gea Pantner Volfand je mednarodne izkušnje pridobivala kot članica Mladinskega orkestra Evropske unije in Mladinskega orkestra Gustava Mahlerja, sicer pa je od leta 2012 članica simfonikov RTV Slovenija. Violončelist Jaka Stadler je od leta 2010 redni član Simfoničnega orkestra Bavarskega radia.

Nastopajoči na drugem koncertu Srebrnega abonmaja v sezoni 2021/2022 (foto Neža M. Slosar)

Zasedba večera je tako narekovala tudi slišan program, saj je šlo za nekonvencionalen komorni sestav, kjer se je oktetu v sestavi dveh violin, viole, violončela, flavte, klarineta, roga in fagota pridružil še kontrabas. Tako smo imeli priložnost slišati skladatelje, ki sicer niso del železnega repertoarja klasične glasbe. Najprej je bil na vrsti Oktet v Es-duru za flavto, klarinet, rog, fagot, godalni kvartet in kontrabas ad lib. Beethovnovega sodobnika Antona Reicha. Dodelana štiristavčna kompozicija je razkrivala kompleksnost, ki je zahtevala od glasbenikov in glasbenic veliko sodelovanja, saj so bili zanjo značilni dvogovori med inštrumenti, napisani v maniri klasicizma. Poslušanje med izvajalci je bilo pri tem zelo natančno: linije, ki so se nadaljevale z naslednjim motivom; agogika, ki je bila napeta ali pa se je umirjala; harmonija, ki je dala skladbi valovanje, vdihe in izdihe. Slišalo se je, da so naši glasbeniki zares svetovljani in predvsem orkestraši, ki jim skupno muziciranje pomeni enega najpomembnejših, če ne celo najpomembnejšega načina izvajanja skladb. Najbolj prepričljiva v značaju sta bila sicer uvodni in finalni stavek, kjer je tudi sam material dodal energiji z odra nekaj več. Nekoliko tehnično in posledično kakovostno slabša je bila violistka, pri kateri je umanjkal težak, masten ton, natančno izigravanje kratkih not ter zaključevanje fraz z odzvenom. Naštetega poslušalci verjetno ne bi niti opazili, če ne bi ostalim poustvarjalcem in poustvarjalkam to tako dobro uspelo.

Premoru je sledilo delo Alda Kumarja, in sicer priredba Istrske suite v zasedbo za godala. Znane istrske melodije smo tokrat namesto v zborovski izvedbi slišali preko dveh violin, viole, violončela in kontrabasa. Polnost zvoka, tehnično natančno izigrani deli in intonančna točnost so se prelili v vrhunec skladbe, kjer nastopi slavna Dajte, dajte, ki je že zaradi svoje slave in energičnega naboja iz poslušalcev zvabila ogromen aplavz. Suiti je sledil Oktet v F-duru za dve violini, violo, violončelo, flavto, klarinet, rog in fagot Heinricha Hofmanna. Ponovno gre za štiristavčno delo, kjer se v vodilnih melodijah izmenjujejo različni inštrumenti in kjer se navidezna preprostost skriva za smiselnimi vodenji harmonije in melodije, ki se vedno dopolnjuje preko različnih glasov. S tem lahko poslušalci plujemo med umirjenimi soli – med katerimi je izstopal solo roga v drugem odstavku – ter hitrimi pasažami, ki dosežejo vrhunec v samem zaključku – Prestu. Ponovno je bila izvedba čudovita, polna detajlov in izjemnega muziciranja posameznikov. Lahko bi izpostavili čisto vsakega, ki je predstavljal košček, brez katerega skladbe ne bi tako polno zaživele. 

Navdušenje nad slišanim so zelo glasno izrazili tudi poslušalci, ki so z neutrudljivim ploskanjem zvabili dodatek, kjer smo lahko še enkrat slišali zadnji del oz. Presto četrtega stavka Hofmannovega Okteta. Na koncu pa je ključno, da se zavedamo, o kako kakovostnih slovenskih glasbenikih in glasbenicah lahko govorimo tudi na mednarodnih odrih, kar ne dokazujejo zgolj prestižne ustanove, kjer so zaposleni, ampak tudi njihova glasbena odličnost.


Lektoriral: Grega Pignar

Mednarodno uveljavljeni slovenski glasbeniki