Srebrni abonma: Godalni kvartet Tetzlaff @Slovenska filharmonija, 14. 1. 2020
Datum: 14. januar 2020, 19.30
Prizorišče: Slovenska filharmonija, Dvorana Marjana Kozine
Nastopajoči: Godalni kvartet Tetzlaff: Christian Tetzlaff (violina), Elisabeth Kufferath (violina), Hanna Weinmeister (viola), Tanja Tetzlaff (violončelo)
Srebrni abonma z zlata vrednimi kompozicijami. V prvi vrsti je godalni kvartet Tetzlaff navdušil z izbranim programom. Prvi del je zaznamoval poznoromantični Arnold Schönberg, ki romantično dediščino nadgrajuje z inovativnimi pristopi v razvijanju motiva in se s tem na povsem nov način od homofonije obrača k polifoniji. Schönberga je dopolnila še ena mojstrovina – 13. godalni kvartet Ludwiga van Beethovna, ki ga je kvartet izvedel v izvirni obliki, torej z Veliko fugo kot šestim stavkom. Ta kompozicija je ena izmed najbolj kompleksnih in zahtevnih, katere strukture muzikologi še danes niso razvozlali.
Koncert se je torej začel z Godalnim kvartetom št. 1 v d-molu Arnolda Schönberga. Zelo dobro izvedbo je zaznamovala valujoča dinamika, pozorno sodelovanje med glasbeniki ter dialogi v prenosu karakterja. Tudi tehnično so vsi glasbeniki zelo spretno menjavali različne lokovske tehnike in se prilagajali notnemu materialu. Deloma se je pokazala nepopolna usklajenost pri neenotnem vibratu in predvsem pri sami kakovosti tona, saj je najbolj gost in »masten« ton uspel violončelistki ter violistki, pri čemer to ni bilo vezano zgolj na to, da gre za nižja inštrumenta, ampak tudi na sam način igranja. Proti koncu je bilo moč opaziti vse več razlik tudi v agogiki, s čimer se je stopnjeval tudi lok, ki so ga godalci »dramaturško« bolj ali manj uspešno vlekli od samega začetka. Konec je tako prinesel nostalgično energijo s sanjajočim odzvenom romantike.
V drugem delu je sledil Godalni kvartet št. 13 z Veliko fugo Ludwiga van Beethovna. Prvi stavek so zaznamovali na trenutke deloma odsekani konci fraz, ki pa samega vodenja melodij niso zmotili, saj je bil ton sicer zelo raznobarven, pri čemer so se glasbeniki izkazali predvsem v spremljevalnih vlogah. Če je bilo v prvem stavku nekoliko več »zatikanja«, ustavljanja in je ponekod umanjkalo tekoče vodenje fraz, je bil drugi stavek z igrivim karakterjem in dobrim tempom pravo nasprotje. V tretjem in četrtem stavku je bila glasbena misel zelo artikulirana, kar se je kazalo tudi v izrazitih, dobro narejenih poudarkih. V petem stavku je ponovno umanjkalo nekaj razlik v karakterju, saj je bilo podajanje motivov in melodičnih linij sicer zelo dobro. Izjemen občutek za komorno skupno igro pa je kvartet pokazal v zadnjem stavku, kjer so se fuge lotili zelo celostno, na nek način bi lahko rekli organistično, kjer mnoštvo različnih zvokov registrov upravlja organist. Včasih je v detajlih še vedno umanjkal razločen zaključek posamezne teme ali motiva, kar je pa pri tako kompleksni kompoziciji, kot je ta fuga, povsem razumljivo. Velik lok ter držanje intenzitete, ki sta dajala kompleksnosti celoto, in občutek tudi za melodično in ne samo tehnično plat skladbe, so poskrbeli, da smo poslušalci nadvse uživali. Verjetno bi bili ob takšni izvedbi nad Veliko fugo navdušeni tudi poslušalci krstne izvedbe dela.
Poslušalci polne Dvorane Marjana Kozine so bili nad izvedbo glasbenih mojstrovin izjemno navdušeni in so si z aplavzom prislužili tudi dodatek, ki je koncert zaključil mirno, lirično in preprosto. Koncert je s programom in izvedbo skladb pustil v veliki meri potešene tudi največje glasbene poznavalce ter profesionalne glasbenike, ki jih je bilo moč opaziti med občinstvom.
