Sharon Van Etten – Remind Me Tomorrow
Kako se z vso odkritostjo soočiti z bolečino, je v preteklosti že pokazala Sharon Van Etten, ki se po dobrih štirih letih vrača z novim albumom Remind Me Tomorrow. Kot sta nakazovala že singla “Comeback Kid” in “Jupiter 4”, je bilo pričakovati album preobrazbe. To ni nenavadno, če pomislimo, da si je newyorška kantavtorica v tem času poleg glasbene vloge nadela kar nekaj novih vlog, tako filmsko (The OA in Twin Peaks) in akademsko (ni presenetljivo, da se je odločila za študij psihologije) kot tudi materinsko. Vsem novim dolžnostim navkljub pa ni mogla zatreti notranjega vzgiba, da se v tistih nekaj prostih (nočnih) urah posveti še lastnemu glasbenemu ustvarjanju. Nastalo je okrog 40 demo posnetkov, od katerih izbrana četrtina gradi pričujoči album.
Remind Me Tomorrow izkazuje novo samozavestno držo, ki se kaže v drznem zvočnem preobratu, za katerim stoji znani producent John Congleton (St. Vincent, Swans, The War on Drugs, Explosions in the Sky, Bill Callahan itd.). Za razliko od preteklih albumov, ki bi jih morebiti še najlažje uvrstili v indie folk, na katerih je v glavni vlogi Sharon na kitari in njen melanholičen glas z nekaj dodatne spremljave, se tokrat ta osnova še dodatno podkrepi (ali celo nadomesti) s plastmi sintetizatorja in elektronike, ki dajo skladbam še dodatno izrazno moč. Sonična podoba pesmi tako součinkuje z vokalom in besedilom na način, ki v dobršni meri ustvarja nekakšno paradoksalnost.
[embedyt] http://www.youtube.com/watch?v=W4etGf2PJcA[/embedyt]
To nasprotje se nakaže že v uvodni skladbi “I Told You Everything”, v katerem se po začetnih klavirskih akordih oglasi nežen glas, ki nas nekako skuša prepričati, da je razumljen in potolažen (“I told you everything/You said Holy shit, you almost died”), medtem pa se na zvočnem obzorju že nabirajo temni oblaki iz helikopterju podobnega brenčanja, ki ustvarijo utesnjujoče, grozeče vzdušje. Podoben kontrast lahko v malce drugačnem vrstnem redu prepoznamo tudi na singlu “Jupiter 4”, kjer se že na začetku potopimo v hladno, morečo močvaro zloveščih zvokov sintetizatorja, nakar nam zasanjan ter do vtisa krhkosti zabrisan vokal prepeva “our love’s for real”. V refrenu priznanje, da sta se dolgo iskani razumljenost in sprejetost za Sharon vendarle materializirali, izzveni, in to ne zgolj zaradi temačnega zvoka, temveč tudi zaradi same kvalitete vokala, ki postane malodane obupujoč.
Spet drugod se paradoks kaže v vedrejših skladbah, med katerimi gre izpostaviti singel “Comeback Kid”, ki udarno in neustrašno prikriva neko skrito občutje negotovosti, ki ga po besedah Van Ettenove občutiš, ko se po določenem času spet znajdeš doma pri starših. Prav tako postavlja samozavest pod vprašaj tudi skladba “No One’s Easy to Love”. Podobno občutje ga povezuje s spevnim Springsteenovskim singlom “Seventeen”, kjer se Sharon v dialogu z mlajšo verzijo sebe sprašuje, kako jo le-ta dojema, in sicer proti koncu te skladbe akumulira do tedaj zgolj dozdeven obup v enega redkih trenutkov resigniranega kričanja: “I know that you’re gonna be/You’ll crumble it up just to see/Afraid that you’ll be just like me”. Zdi se, da je navkljub življenjskim uspehom, ki jih bržkone ponazarja optimističnost udarne melodije, zadaj prisotna globoko zakoreninjena negotovost.
[embedyt] http://www.youtube.com/watch?v=j7sTHoeH0eA[/embedyt]
Na redkejših mestih pa zvočna podoba in besedilo ne ustvarjata konfliktov. Strašljivi, ponavljajoči se odjeki, ki tvorijo atmosferno tkivo v skladbi “Memorial Day”, uvedejo na album tesnobno občutje materinstva. Kakor pridušeni in zamazani kriki, ti zvoki ilustrirajo nekakšno zlo slutnjo oz. v tem primeru bolj jasno védenje o prehodnosti nekega obdobja: “Standing I can see/You will run”, izraža tožeč glas, ki že sedaj koprni po tem, kar bo v prihodnosti izgubljeno. Tematsko se skladba navezuje na zaključno “Stay”, ki pa se osredotoča na bolj pozitivno plat te nove vloge, ko z nežno, sanjavo vokalno harmonijo zatrjuje “You won’t let me go astray/You will let me find my way”.
Čeprav je album Remind Me Tomorrow zvokovno precej drugačen od prejšnjih, pa ne moremo mimo dejstva, da gre za delo Sharon Van Etten; počasi razvijajoče se skladbe z izredno močnim čustvenim nabojem, ki zadenejo s svojo neizprosno iskrenostjo. Novi zvočni pristopi ne učinkujejo pretirano ali vsiljivo, temveč premišljeno poudarijo subtilnosti, ki bi sicer ostale zgolj nakazane oz. ne bi dosegle želene emocionalne intenzivnosti. Na tak način se odpre nov diapazon izrazja, ki ga je zmožen v svoj prid pomenljivo uporabiti glasbenik, dojemljiv za osmišljanje senzibilnosti človekovega notranjega sveta – kot Van Ettenova.
