Rap simfonija v X- do Z-duru

Matic
Vukadinović

Dogodek: Rapetek Extra: XZIBIT
Datum in kraj: Kino Šiška (Ljubljana), 31. maj 2026

Riff »Smells Like Teen Spirit« sredi gangsta rap komada ni nekaj, kar pričakuješ na koncertu zahodnoobalnega hiphop veterana, pa vendar smo nocoj v osrednji dvorani Kina Šiške dočakali prav to. Da so The Furnace Band Nirvanin megahit vpletli naravnost v Xzibitov repertoar pa ni bila zgolj muha enega aranžmaja, temveč uglasbena logika celega večera: rap, prearanžiran za živo zasedbo, ki diha drugače kot studijski original. Marsikateri raper, ki je svoj komercialni vrh dosegel pred dvema desetletjema, bi se danes brez slabe vesti postavljal po odrih s playbackom in katalogom uspešnic. Alvin Nathaniel Joiner, eden ključnih protagonistov zahodnoameriške hiphop scene, širše poznan pod umetniškim imenom Xzibit, je v Ljubljano pripeljal nekaj precej bolj tveganega – šestčlansko zasedbo (dve klaviaturi, bas, električno kitaro, bobne in DJ-ja), ki je njegove petindvajset let stare verze prevedla v jezik žive glasbe. Koncert je bil v marsičem nostalgično potovanje za vse, ki so odraščali ob hip hopu na prelomu tisočletja, ko je ameriški rap doživljal eno svojih najbolj plodovitih obdobij.

Enainpetdesetletni Joiner med širšo publiko nikoli ni užival popkult(ur)nega statusa, kakršnega nosita njegova sodobnika Dr. Dre ali Snoop Dogg (marsikomu je najprej obraz s televizije, voditelj nekdanjega MTV-jevega Pimp My Ride, kar je njegov raperski rodovnik v javni zavesti precej sploščilo), a je kot ključni del istega zahodnoameriškega (natančneje losangeleškega) ustvarjalnega kroga na njeni zlati dobi pustil otipljiv pečat. Njegov prepoznaven, grob in robusten glas ostaja eden njegovih najbolj značilnih zaščitnih znakov, ki v živo še posebej pride do izraza.

Prav posebna čast je bila, da je koncert v Šiški gostil glasbenika, ki prihaja več kot 10.000 kilometrov daleč čez lužo, in tako slovenski publiki ponudil redko priložnost zbližanja z delom zgodovine ameriškega hip hopa v živo. Sam je zastavek večera povzel brez ovinkov: »some new shit and some classic shit«. Iz tega gesla je zrasel premišljen lok, ki je novejše komade s Kingmakerja prepletal z brezčasnimi hiti iz obdobja Restless (2000) in Man vs. Machine (2002), kot so »X«, »My Name«, »Alkaholik«. Posebno težo sta nosili izvedbi »What’s the Difference« in »Bitch Please II«, ki ju Xzibit kot soavtor podpisuje skupaj z Drejem in Eminemom in ki sta pomembno zaznamovali zlato obdobje t. i. mainstream gangsta rapa. V live verziji so ti komadi izgubili nekaj studijske gladkosti in pridobili na surovosti, kar jim je pravzaprav pristajalo.

Pri rapu, kjer marsikateri nastop zdrkne v karaoke čez instrumentale, je živa zasedba razlika med koncertom in playbackom. The Furnace Band niso nastopili zgolj kot zvočna kulisa, ampak so večer pomembno soustvarjali: groove je bil bolj prožen, dinamika bolj odprta, prehodi pa mesto za improvizacijo, ki je na posnetkih nemogoča. Slednje je vodilo v impresiven showdown med DJ-jem in bobnarjem: izmenjavo solo vložkov, ki je rap za nekaj minut prelila v jammovske vode in dvorani dokazala, da gre za suvereno muzicirajočo, ne le spremljevalno zasedbo. Band je presenetil tudi z vključitvijo pasaž iz pesmi »Smells Like Teen Spirit« skupine Nirvana, kar je nepričakovano razširilo zvočno sliko koncerta in nazorno ilustriralo, kako požrešno (in uspešno) hip hop od nekdaj prebavlja in prenavlja vse, kar mu pride pod roke.

Drugo gonilo večera je bila izjemna odrska prezenca in izpiljena sposobnost animiranja publike. Xzibit je ves čas skrbel, da občinstvo ni bilo zgolj opazovalec, temveč aktivni del dogajanja: od preprostih strategij, kot sta »call and response« in tekmovanje, katera stran dvorane je glasnejša, pa do spontanega sprotnega učenja refrenov manj znanih skladb – vse to so prijemi izkušenega MC-ja, ki ve, da je energija v dvorani njegov drugi inštrument. Pri tem mu je odločilno pomagal spremljevalni vokalist Demrick, sedem let mlajši reper z bolj igrivo energijo in višjo lego, ki je predstavljal kontrast Xzibitovi bolj resni in grobi pojavi. Njuno sodelovanje sega že v leto 2013, ko sta skupaj z B-Real, članom legendarne skupine Cypress Hill, ustanovila zasedbo Serial Killers. Ta ugrana kemija se je poznala tudi na odru, kjer sta skupaj neprestano dvigovala energijo publike.

Med vrhunci večera je posebej izstopala izvedba »Paparazzi«, prvega večjega Xzibitovega hita. Ob tem so dvorano preplavile prižgane bliskavice telefonov (in nekaj vžigalnikov), ki so ritmično valovale po prostoru. Zasedenost dvorane je bila ravno pravšnja – bila je dovolj polna za pravo koncertno energijo, a brez neprijetne gneče, tako da je imel skoraj vsakdo dober pogled na oder. Med občinstvom pa je bilo opaziti tudi nekaj znanih obrazov, med njimi slovenske raperje, kot so Drill, Doša in Vuki Vuk, ter celo košarkarja Gorana Dragića.

Nastop, ki se je začel nekaj čez deveto in trajal skoraj dve uri, je Xzibit uradno sklenil s svojim najbolj prepoznavnim »X«. Glasno skandiranje ga je predvidljivo priklicalo nazaj za tri dodatne komade, preden je dokončno zapustil oder z obljubo o morebitni vrnitvi, ki si jo je publika po takem spektaklu zagotovo vzela k srcu in ga bo z veseljem držala za besedo. Ko pride spet, naj s seboj rade volje pripelje isti bend.