Pastoralni aranjueški trirogeljnik s kitaristom Makom Grgićem in dirigentom Eliasom Grandyjem

Dogodek: Simfonični orkester RTV Slovenija: Kromatika 2; solist: Mak Grgić, klasična kitara
Datum in kraj: 7. 10. 2025, Cankarjev dom v Ljubljani

Že nekaj časa nisem bil na koncertih klasičnih kitaristov, zato sem si od tega večera veliko obetal. Odraščal sem ob velikanih, ki so v začetku devetdesetih prihajali koncertirat in poučevat v Ljubljano: brata Assad, Dyens, Barrueco, Russell in drugi. Seveda me je zanimalo, kako se bo odrezal naš domači nominiranec za nagrade Grammy. 

Napovednik Cankarjevega doma sem prebral bolj na počez in na dan dogodka razočaran ugotovil, da bo Mak Grgić odigral zgolj Rodrigov koncert. Kitara in Beethoven se res redko srečata, pri Falli pa obstaja mnogo priredb, ki na prvo mesto postavijo kitaro. Zavajajoče oglaševanje in moja napaka. Na srečo je možno Maka večkrat slišati v Sloveniji, do konca leta še vsaj dvakrat (https://makgrgic.com/tour).

Drugo presenečenje je bil dirigentov zanos, ki je glasbenike prepogosto postavil v drugi plan. Simfoničnemu orkestru RTV Slovenija je namreč poveljeval gostujoči dirigent Elias Grandy. Orkester RTV je bil odličen, Elias pa je s svojim dirigentskim floretom po d’artagnansko neumorno prebadal nevidne kardinalove gardiste, poskakoval v različnih baletnih figurah, sauté, balancé, failli … Tudi če na ta dramaturško pretiran netflixovski način čuti dirigiranje v sebi, bi moral upoštevati, da na odru ni sam. Da se od dirigenta pričakuje še kaj več, je bilo precej očitno, ko je na oder prišel Mak. Vstopi niso bili čisti, začetna negotovost ni nikoli izzvenela, spogledovanje kitarista in dirigenta pa je razodevalo, da ni bilo v naprej razčiščeno, kdo bo šef. Pri takšnih sodelovanjih glasbeniki redko dobijo dovolj časa, da se uigrajo in organizator bi lahko bolje razmislil, kako negotovosti zmanjšati na nujni minimum.

Makovega nastopa najraje ne bi ocenil. Za neposrečeno smatram Rodrigovo umestitev klasične kitare v simfonični orkester, ker jo vsak od teh inštrumentov zlahka preglasi, vsi skupaj pa jo enostavno povozijo. Pomaga, če kitaro ozvočimo, če koncert posnamemo v glasbenem studiu in razmerja uredimo za mešalno mizo. Pomaga, če namesto klasične kitare v roke vzamemo prodornejšo flamenko kitaro in jo damo v roke mojstru, kot je bil Paco de Lucía. Morda pomaga, če si izborimo sedež v prvi vrsti neposredno pred kitaristom, a so mi novinarsko vstopnico dodelili daleč zgoraj na balkonu prevelike Gallusove dvorane. 

Makova kitara je bila nežna, rahločutna, po ameriško »polikana« in zato pogosto preglašena z zvoki orkestra in občinstva. Ni dosegel robotske natančnosti Barrueca ali sproščene genialnosti Dyensa niti ognjevitosti in prodornosti kitaristov flamenka. Ne vem, ali so kitaro slišali v zadnjih vrstah orkestra, kaj je počel dirigent, ali bi se dalo drugače in bolje, je bila kriva zgolj dvorana, a končni vtis je zgolj všečen nastop za nezahtevno publiko. Všečen, ker vse skladbe tega večera sodijo med lahko poslušljive hite klasične glasbe.

Večer se je zaključil s Fallovim baletnim delom, pri katerem so se s solističnimi vložki lahko dokazali glasbeniki Simfoničnega orkestra RTV Slovenija, ki so s svojimi inštrumenti in polnim zvokom brez težav segli tudi v najbolj oddaljene kotičke dvorane.

Program:
Izvedba: Simfonični orkester RTV Slovenija in gostujoči dirigent Elias Grandy
Ludwig van Beethoven, Simfonija št. 6 v F–duru, op. 68
Joaquín Rodrigo, Concierto de Aranjuez; solist: Mak Grgić, klasična kitara                                
Manuel de Falla, Trirogeljnik, Suita št. 2    

Uredila: Tinkara V. Kastelic
Lektorirala: Bernarda Brancelj