Nils Frahm (predskupina: Dawn of Midi) @Kino Šiška, 6. 5. 2015
Nils Frahm, nemški sodobni klasik, ki po progresivni formuli novodobnosti v svojo glasbo vnaša eksperimentalne zmožnosti elektronskih zvočil in aparatov, je sicer na svojem zadnjem albumu Solo svoje ideje uresničil s preprosto melanholijo na klavirju, a v Kino Šiška je prišel do zob oborožen z najrazličnejšimi tipk-polnimi inštrumenti, zvočnimi manipulatorji novih tehnologij in z orglami. Ja, s celimi, doma-narejenimi orglami. Zblaznel um Frahma in njegovi podaljški so tako popolnoma zapolnili relativno velik oder Katedrale.
A še prej si je delček le-tega (in res je šlo za mali delček) vzel trojec Dawn of Midi, ki je Ljubljano že obiskal. Brooklynški jazzovski avantgardneži so brez uvoda začeli brundati svojo minimalistično godbo, ki se je počasi razvijala v poliritmične umojebe, ob katerih je bila potrebna visoka, visoka koncentracija za popoln uvid v to matematično kompleksno godbo. Skladbe, ki so se prelivale ena v drugo, so le malokrat doživele oprijemljivo melodijo, strukturno le parkrat zašle v kvazikatarzne vrhunce, prav nikoli tudi niso prepustile solo dela posameznemu inštrumentu – ne kontrabasu ne bobnom ne klavirju. A pričujoča tvorba je bila vseeno magična. Post-modernistični pristop k delanju glasbe je povzročil grajenje vsebine skozi formo, ustvarjanje teme z ritmiko, zapovedovanje dolžine stavkov s cikličnimi enačbami ponovnega snidenja vseh inštrumentov v isti točki. Vseskozna repetitivnost je ravno zaradi poliritmike, kjer vsak inštrument sledi svojim dobam, neprestano ponujala raznolikost in zbujanje novega tkanja ter povezovanja med zvoki. In sčasoma se je zgodilo neverjetno – preobremenjenost možganov ob poskusu spremljanja trojca je spodbudila mišično nezavednost v miganje, ki se ni poskušalo premišljeno skladati z glasbo, ampak se je prepustilo pulzu za njo. Dawn of Midi so kot predskupina pustili le malo presežkovnega prostora Frahmu, ki so ga z »manj je več« kar nekako izzvali v njegovi prostorski in materialni vehementnosti.
Nils je odprl svoj koncert s totalnim kontrapunktom Midijevim tehnikalijam – s čutno klavirsko »Ode«, ki je ljudi ponovno posedla na tla Katedrale. Nadaljevanje je bilo sicer izredno varirano – praktično je vsaki umirjeni, melanholični klavirski skladbi sledila takšna plesoča, takšna, ki je publiko spravila na noge in ki je gradila bolj poskakujočo atmosfero z jasnim, glasnim ritmom. Vmes je zapadel tudi v oglaševano ekstravaganco – s srhljivimi orgelskimi temami, eksperimentalno pripravljenimi inštrumenti (igranje na odprte strune klavirja), odsekanimi ritmi itd. Njegovo bezljanje po odru in nenehno spreminjanje patosa skozi setlisto je resnično izpadlo sinonimno imenu njegove turneje, torej »Nils Frahm has lost his mind«. Izgledalo je kot Frahmov vizualiziran um, ki neprenehoma skače od ene ideje k drugi, od enega kreativnega navdiha k drugemu. Koherenco je celotnemu performansu dal kot subjekt kar on sam, ki je tako simboliziral svoj miselni tok. Če so Dawn of Midi že skreirali glasbeni vrhunec ene vrste, je Nils vsaj delno presegel izključno glasbeno formo, dodal popolnoma drugačen vsebinski pristop in patos ter tako popeljal občinstvo na svojevrsten, celo impresiven izlet, čeprav bo ravno predskupina tista, ki bo dlje ostala v glavi in ji še dolgo povzročala miselne vozlje, še takrat, ko Nilsa že dolgo ne bo v nevronski cirkulaciji.
