Mono, Jo Quail @Kino Šiška, 26. 4. 2019
Prizorišče: Dvorana Komuna, Kino Šiška
Datum: 26. 4. 2019
V petek, 26. 4. 2019, so v Kinu Šiška z uverturo londonske čelistke Jo Quail nastopili kultni Mono. Če si dovolim malce dramatizirati, bi lahko potegnili analogijo med prodajo kart in strukturo njihovih počasi razvijajočih se komadov – čeprav so se vstopnice za petkov nastop legendarne japonske instrumentalne rock skupine prodajale po principu njim ljubega slow buildinga, pa so se na dan koncerta presenetljivo hitro razgrabile. Koncert je bil razprodan, kar nekaj post-rocka željnih duš pa je obžalovalo, da se za nakup kart niso angažirali že prej.
Koncert se je odvijal v mali dvorani, ki se je precej hitro zapolnila do zadnjega kotička. Občinstvo je s svojo edinstveno glasbo in karizmatičnostjo ogrela ena najbolj priznanih čelistk mlajše generacije – Jo Quail. Za ustvarjanje izjemno raznolikih in kompleksnih skladb se poslužuje elekričnega čela in loopa, pri tem pa se prepušča, da jo trenutni navdih ponese, kamorkoli ji je že namenjeno. Kot je duhovito priznala pred eno izmed skladb, pred izvajanjem nikoli ne ve, kam jo bo poneslo: “We’re all in the same boat, you know. Let’s see what’s going to happen.” V svoji glasbi jo zanaša v razne glasbene žanre, zato bi jo zelo težko popredalčkali; na trenutke smo bili zamaknjeni od njene atmosferičnosti, nakar smo se zavedeli, da ob njej rahlo poplesujemo. V težjih, nakopičenih zankah pa je njen zvok že lahko pariral s post-rockom in celo post-metalom. Celostno gledano pa je – ne glede na to, da ga je pri enem izmed komadov menda polomila, ker bi moral zveneti drugače – polomila na občinstvu dopadljiv način.
Osrednji gostje večera so se prikazali skozi dimne zavese in modre luči. Tedaj je bila dvorana uradno zapolnjena, temperatura pa je med začetnimi toni najnovejšega albuma Nowhere Now Here dobesedno drastično narasla. Med poslušanjem uvodnega komada “God Bless” smo lahko med utripanjem zaslepljujočih belih luči videli le obrise štiričlanske zasedbe na modrem ozadju, z basistko Tamaki stoječo na sredini odra, kitarista Yoda in Taka sedeča vsak na svoji strani odra, bobnar Dahm Majuri Cipolla pa je ostajal skoraj nerazločljiv v ozadju. Njihovi izrisi so postali jasnejši šele z drugim komadom, ki je bil za spremembo vzet iz albuma Requiem for Hell iz leta 2016, medtem ko je bila večina nadaljnjega seta sestavljenega iz najaktualnejšega januarskega albuma. Kot se lahko pričakuje za tako utečeno skupino, ki kontinuirano izdaja albume že preteklih dvajset let, so svoj nastop opravili zelo suvereno. Prvi del koncerta je morda ponudil več razgibanosti od drugega, ki je deloval bolj po njihovi priljubljeni formuli počasnega razcvetanja in naknadnega vedno glasnejšega zažiganja. Mogoče bi v kakšni drugačni postavitvi ti monoliti prišli lepše do izraza, pa vendar je za posebno energičnost poskrbel Taka z drznimi akrobacijami na kitari, katere se je na neki točki lotil celo z zobmi. Za prijetno popestritev je poskrbela tudi Jo Quail, ki se je skupini pridružila na eni od skladb v drugi polovici. Kot poslednja doza distorzije in izvijajočih se, repetitivnih riffov je bila izbrana epska, 15-minutna skladba “Com(9?)” z njihovega drugega albuma. Lahko bi rekli, da je bila na ta način njihova misija dokončno izpolnjena, poslušalsko občestvo pa je bilo z zvrhano mero ekstatičnosti nagrajeno za vztrajanje v vročici zapolnjene male dvorane.
