Mojster na kljunasti flavti   

Dogodek: 33. Mednarodni glasbeni cikel Mladi virtuozi: Osmi koncert
Datum in kraj: četrtek, 27. november 2025, 19.00, Viteška dvorana, Križanke
Nastopajoči: Erazem Žgajnar (kljunasta flavta), Xianmei Fang (čembalo), Nina Pavšek (klarinet), Nika Tkalec (klavir)

En »otrok« Festivala Ljubljana je Mednarodni cikel Mladi virtuozi, kjer se kot solisti ali v komornih sestavih predstavijo mladi nagrajeni glasbeniki. Cikel poteka vsako leto od jeseni do pomladi, navadno z dvema koncertoma na mesec, letos pa šteje že 33 let. Na osmem koncertu izmed šestnajstih sta se nam pred napol polno dvorano predstavila pihalca ob spremljavi.

Koncert je otvoril 23-letni študent Salzburškega Mozarteuma, virtuoz baročnega inštrumenta, Erazem Žgajnar, z znanim skladateljem zlate dobe baroka na Nizozemskem, Jacobom van Eyckom. Ob spremljavi študentke orgel in čembala na Mozarteumu, Xianmei Fang, je odigral skladbo Derde, Doen Daphne d’over, ki je napisana v tehniki variacij, zato se je že uvodoma orisala virtuoznost, ki smo jo spremljali v prvem delu koncerta. Sledila je Canzone prima Chi la fá, l’aspetti (stavki: Adagio, Canzone: Allegro-Presto, Adagio) italijanskega skladatelja Angela Berardija. Stavki so si sledili hitro, vendar je kljub temu solistu uspelo prikazati čist in zveneč ton, ki ga je dopolnjevala tehnična izpiljenost ter smisel za fraziranje. Sledila je po strukturi precej Berardijevi podobna skladba, in sicer Sonata v C-duru, TWV 41:C5 znanega nemškega baročnega skladatelja Georga Philippa Telemanna. Tu sta bila prva dva stavka (Adagio-Allegro in Larghetto) mešanica hitrih pasaž in daljših zvenečih »oddihov«, kjer je zaradi vseskozi hitrega tempa umanjkal kakšen daljši vdih, občutek brezčasnosti, ki se ga da doseči z osredotočenostjo na zgolj en ton, ki zveni, kot da ne bo naslednjega. Sonata se je zaključila s še enim hitrim stavkom (Vivace), ki je kar stekel, poslušalci pa smo z užitkom prisluhnili odlični tehniki jezika – stavek je delo preko številnih kadenc povezal v celoto.

Pri naslednji skladbi ali vrhuncu večera je Žgajnar ostal na odru sam s tremi različno velikimi kljunastimi flavtami ter odigral sodobno delo še živečega nemškega skladatelja Moritza Eggerta, Außer atem. V slovenščino bi lahko delo prevedli kot »Brez sape«, kar brez dvoma tudi je – izjemno hitra, dinamična, tehnično zahtevna skladba, v kateri se menjujejo inštrumenti, igrajo hkrati, za nameček pa solist ob igranju še poje. Presunljivi sta bili obe – tako kompozicija kot izvedba. Z vsakim taktom smo bili poslušalci bolj ganjeni, na koncu pa onemelo spremljali zelo točno in spretno izpeljane »vragolije« flavtista; ob takem performansu je nesmiselno iskati morebitne muzikalne ali tehnične napake. Program kljunaste flavte se je ob spremljavi na čembalo zaključil s Koncertom v a-molu, RV 445 italijanskega baročnega velikana Antonia Vivaldija. Molovski tonaliteti navkljub lahkotni stavki so bili: Allegro, Larghetto in Allegro. Tudi s tem delom se je Žgajnar pokazal v prijetni luči, ki so jo vsake toliko zasenčili tonsko zahtevnejši kontrasti, kot je prevelika razlika v jakosti med visokimi in nizkimi toni; slednji bi lahko bili zaradi narave barve glasnejši, medtem ko prvi nekoliko tišji, da ne bi prišlo do potenciranja razlike, ki se že v osnovi zgodi. Vendar je tudi s to skladbo Žgajnar ob zelo dobri spremljavi – Xianmei Fang je namreč skozi celoten koncert sodelovala, sledila in se muzikalno dobro zlila s solistom – briljiral in pokazal, zakaj je vredno poslušati baročne inštrumente oz. tiste, ki niso najbolj pogosti odrski solisti. Navdušeno občinstvo sta glasbenika nagradila še s prijetnim baročnim dodatkom.

Pavzi je sledila od Žgajnarja leto mlajša klarinetistka, Nina Pavšek, ki je študentka Visoke šole za glasbo v Baslu. Nastopila je ob klavirski spremljavi slovenske pianistke Nike Tkalec. S programom pa smo skočili za kakšnih 300 let naprej, v 20. stoletje, ki ga je otvorila Sonata za klarinet in klavir Američana Leonarda Bernsteina. V zanj značilnem prepletu ritmov, polifonije, sta se klarinetistka in pianistka dobro znašli, ustvarili sta dialog, ki nas je popeljal od zahtevnejših kompozicijskih struktur (Grazioso) do aludiranja na avizo Simpsonovih (Andantino). Napeto smo sledili dinamičnim niansam in relativno čistemu, polnemu tonu klarineta. V energiji se je čutila napetost, vendar spretnost v tehnično zahtevnejših pasažah. Tipično bernsteinovska skladba je kljub vsemu odražala igrivost, ki jo zahteva. Sledilo je solistično delo s preloma tisočletja: Hrošč še živečega francoskega skladatelja Bruna Mantovanija, ki ne prikazuje kakšne Kafkove podobe, ampak pričakovanje računalniškega hrošča, ki se bo pojavil v trenutku prehoda v drugo tisočletje našega štetja. Izjemno virtuozno, tehnično zahtevno in muzikalno delo je klarinetistka natančno izvajala, čudovito so odzvanjali visoki toni, sploh v piano dinamiki. Intonančna točnost je široko fraziranje podpirala, tehnično zahtevni deli pa so bili dinamično oplemeniteni. Zadnja skladba na sporedu je bila izjemno znana in verjetno že za vse inštrumente prirejena Fantazija Carmen, op. 25 Pabla de Sarasateja (prir. Nicolas Baldeyrou). Že tako zahtevni kompoziciji daje dodatno težo še dejstvo, da so melodije vsem dobro poznane, saj je Sarasate iz Bizetove opere pobral najbolj znane teme in jih pretvoril v delo za virtuoze svojih inštrumentov. Začetni pogum in zagnanost sta iz takta v takt upadala, kar se je poznalo najprej pri fraziranju, na koncu pa tudi že v tehničnih izpeljavah pasaž. Vse to je vodilo do tega, da je tik pred sklepnim in najnapornejšim dejanjem Fantazije Nina Pavšek odnehala ter se zaradi treme, ki je posledica zdravstvenih težav, opravičila poslušalstvu z besedami, da ga ne more presenetiti z zaključkom, temu pa je v ušesih tako odzvanjala Habanera. 

Dvorana, polna mladih glasbenikov osnovnih glasbenih šol, konservatorija ter sorodnikov ali profesorjev nastopajočih, je z bučnim aplavzom in sočutjem pospremila zadnji nastopajoči z odra. Čutilo se je, da si publika ni tuja s pritiski, ki jih zahteva umetniško delovanje, z nešteto ur vadenja inštrumenta, ki se navadno pokažejo v nekajminutnih nastopih na tekmovanjih ali recitalih, kjer »popravnih izpitov« v primerjavi s športnimi tekmovanji skorajda ni. V svetu glasbe se sezona pogosto konča tudi brez fizične poškodbe.

Uredila: Tinkara V. Kastelic
Lektorirala: Bernarda Brancelj