Lorde je moški leta
Lorde: Virgin
Datum izida: 27. junij 2025
Založba: Universal Music New Zealand, Republic
Producenti: Lorde, Jim-E Stack, Dan Nigro, Buddy Ross
Ohlapne, sprane in slabo krojene kavbojke, nanje pripet karabin s šopom ključev, zmečkana snežno bela srajca, nonšalantno zapeta, in (načrtno) odkrivajoč črno-srebrnkasti nedrček je postala uniforma poletja v trenutku, ko je Lorde prekinila glasbeni post in 24. aprila objavila singel »What Was That«. Temu sta 29. maja sledila še »Man of the Year« in 20. junija »Hammer«, ki sta pri pevkinih oboževalcih še stopnjevala že tako nestrpno pričakovanje novega albuma, ki je predvsem oda pevkini novoodkriti svobodi.
S tem Ella Marija Lani Yelich-O’Connor ni postala zgolj odrešenik glasbene scene leta 2025, temveč tudi takojšnja modna ikona. Njena »normcore« estetika je popolnoma prevzela občinstvo, podrobneje pa jo pevka pojasnjuje tudi v nekoliko freudovsko zastavljenem intervjuju z Bello Freud (ha, naključje?). Tamkaj Lorde pravi, da je ob izidu novega albuma prenehala z nošnjo sponzorskih oblačil, temveč se je namesto odpiranja papirnatih vreč zatekla k odpiranju vrat lastne omare. In čeprav se njen novi videz morebiti zdi dolgočasen, pravzaprav odraža duha časa in smer, v katero se giblje moda (glej kolekcije pomlad 2025 – Balenciaga, Tommy Hilfiger, Casablanca). Če je bilo poletje 2024 v znamenju z Brat prežetega seksi in razuzdanega oblačenja, se zdi, da je leto 2025 estetsko bolj umirjeno, načrtno preprosto in klasično, pri čemer združuje elemente togosti (srajce in zadrgnjene polo majice) z razpetostjo in razvezanostjo (v obliki vrečastih kavbojk).
Zakaj v prvih vrsticah glasbene recenzije natolcujem o modi? Ker za Lorde njena nova podoba predstavlja fizično konkretizacijo njene ustvarjalne in umetniške nravi. Ker reflektira njeno novoodkrito svobodo, samorefleksijo, najdeno identiteto ter fluidnost, ki se ne udinja binarni delitvi na moško in žensko. Ker ne gre le za nošnjo srajce ali kavbojk, temveč za upor proti nečemu večjemu, proti sponam preteklosti. Meje med moškim in ženskim so zabrisane, poudarjen je bolj androgin občutek, v sozvočju s spolno fluidnostjo, ki jo pevka odkriva. In prav to bo leitmotiv pričujočega albuma.
»Hammer«, prvo skladbo v nizu dvanajstih intimnih in surovih pesmi, kot odo označuje tudi pevka sama. Lorde, ki je skladbo producirala skupaj z Jim-E Stackom, v enem izmed intervjujev skladbo namreč opiše kot odo mestnemu življenju in pohotnosti. Pri produkciji naslednje skladbe, singla »What Was That«, se jima je pridružil Daniel Nigra. Pevka pojasni, da je ta koktejl elektropopa, synthpopa in plesne glasbe nastal v burnem obdobju konec leta 2023, ko naj bi preživljala obdobje razhoda in čustvenih pretresov, ki mu pritičejo. Videospot za singel je bil posnet tako rekoč ad hoc – pevka ga je ustvarila tik pred dogovorjenim srečanjem s svojimi oboževalci v New Yorku, kjer je pesem tudi prvič zaživela pred občinstvom.
»Shapeshifter« zaigra na androgine note, saj se tu Lorde razgali kot venomer spreminjajoča se oseba, tako v odnosu do svoje osebne identitete kot tudi v romantičnih razmerjih, kar pogosto vodi do mešanih signalov in šumov v komunikaciji. Lorde se teme identitete loteva tudi v singlu »Man of The Year«, ki je na albumu uvrščena takoj za omenjeno skladbo »Shapeshifter.« Bogati jo žametni nastavek violončela, ki nežno zaokroži sicer nekoliko kovinsko zveneči glasbeni aranžma.
»Man of The Year« se žanrsko uvršča v nekoliko razdrobljeni pop. Tema spolne identitete in samoodkrivanja, ki jo je pevka naslovila že v predhodni skladbi, se tu nadaljuje ob spremljavi glasbenega videa, ki teme telesne avtonomije, samoizražanja in spolne fluidnosti še potencira. Idejo za skladbo naj bi pevka dobila po obisku zabave GQ novembra 2023. Med nastopom v avstralski radijski oddaji Triple J v četrtek, 29. maja, je Lorde spregovorila o omenjenem navdihu. Zabava, ki jo je organizirala revija GQ ob podelitvi nagrad za »moškega leta,« je pri pevki sprožila nove refleksije o spolu. Po obisku zabave je na svojem Instagram profilu pri objavi svoje fotografije s prireditve zapisala: »Včasih sem ženska, včasih pa moški.«
Lorde nato pozornost preusmeri od individuuma h kolektivu in naslovi svoj odnos z družino v skladbi »Favorite Daughter«, pri čemer se skladba žanrsko zopet poigrava s primesmi alternativnega in elektropopa. Skladba obravnava temo smrti v družini, pri čemer se navezuje na smrt svojega strica, ki je močno prizadela njeno mamo. S pesmijo pevka upesnjuje svojo ljubezen in naklonjenost do mame, sploh v teh težkih trenutkih prebolevanja smrti bližnjega. Da je pesem eksplicitno posvečena mami, pevka potrdi tudi v intervjuju za Apple Music. Seveda pa je – kot je za Lorde v navadi – pesem večplastna. V svoji srži ni namenjena le eni osebi, temveč skupku ljudi in trenutkov, ki so v pevki vzbudili določena občutja.
Nadaljujemo s »Current Affairs«, kjer se gibamo v vodah industrijskega plesnega popa in elektronike z osvežujočo, žanrsko spremenljivo produkcijo. Pesem združuje pevkino značilno introspektivno pripoved z ostrim preobratom v čutnost, zmedo in čustveno nestabilnost. Skladba razkriva surovo spolno energijo, uokvirjeno skozi nadrealistične podobe in fragmentarne izpovedi. Pevkina lirika je nefiltrirana in kontrastna. V skladbi se nekoliko presenetljivo pojavi tudi jamajški umetnik Dexta Daps. Njegovi vložki z močnim žargonom, vključno s ponavljajočo se vrstico »Girl your pussy good, it grip me good a me fi tell you« (ki je sicer tako distornirana, da je besedilo brez podrobnejše preučitve tako rekoč nerazumljivo), tvorijo oster zvočni in tematski kontrast z bolj poetičnim slogom Lorde.
Skladba »Current Affairs« je moja najljubša skladba z albuma in hkrati poosebitev njegovega duha – je izpovedna in poživljajoče iskrena. Pesem premika meje popa – je sveža, surova, brezkompromisna. Svojih želja in hotenj ne upoveduje nič kaj diplomatsko in noče olepševati svojih izkušenj. Te predstavlja v vsem njihovem nelagodju in protislovjih. Pesem ne ponuja zaključka, temveč poslušalca vodi v srž viharja, zmede, strahu, želje, vrtoglavice. Je uglasbena intenzivnost sodobnih čustvenih izkustev.
Enemu izmed vrhuncev albuma sledi viharni »Clearblue«, ki ga lahko označimo kot vokalni premor od elektronskih primesi preostanka albuma. Skladba je napolnjena s tesnobo. Za razliko od preostanka skladb, ki na široko obravnavajo teme neodvisnosti in ponovnega rojstva, samoodkrivanja in svobode, pevko v sedmi skladbi prežema stiska, ko čaka na rezultate testa nosečnosti. Popelje nas na nestrpno in nervozno dvominutno popotovanje skozi vse možne scenarije. Ponovno pridobivanje svobode je prav gotovo ponavljajoč se motiv albuma, zato tudi ni presenetljivo, da Lorde razmišlja o možnosti izgube svoje novoodkrite avtonomije, medtem ko čaka na rezultat testa, ki je na koncu negativen. Pevka svoje tesnobno popotovanje uglasbi a cappella, podprto le s harmonijami svojega nasnetega glasu, kot da bi posnemala zvok hitečih glasov v svoji glavi.
Naslov osme skladbe, »GRWM«, je besedna igra. Kratica GRWM tu namreč ne pomeni »Get Ready With Me,« temveč »Grown Woman.« S tem se pevka zopet vrača k raziskovanju odraščanja, zrelosti, identitete in samorefleksije. S svojo »zmedeno« in razpršeno produkcijo precej spominja na predhodni album Melodrama (sploh z besedilom in omembo zob, ki so skrhani, v naslednji skladbi, »Broken Glass«, pa tudi nagniti).
V skladbi »Broken Glass« pevka naslovi motnjo hranjenja in popačeno podobo v ogledalu. Pravi, da bi »rada udarila ogledalo« in na ta način izrazila globoko bolečino in samoprezir, ki ju je v njej vzbujala motnja hranjenja, ki jo je najbolj intenzivno doživljala med turnejo za album Solar Power. Elektropop produkcija s sintetičnim pulzom ne ponuja razrešitve – narava boja je namreč krožna, na kar nakazuje že samo besedilo.
Predzadnja po vrsti, »If She Could See Me Now«, ponuja še enega izmed vrhuncev albuma in je himna osebne rasti. Pevka s pesmijo obeležuje težko in izpolnjujočo pot, tekom katere se je izoblikovala v močnejšo, samostojnejšo in bolj neodvisno osebo. Skladbo, ki je sicer sproducirana v žanru synthpopa z retro pridihom 80-ih, popestri tudi nostalgija po zgodnjih 2000-ih. Pesem namreč vključuje tudi delček melodije iz hita »Suga Suga« (Baby Bash & Frankie J), s čimer pevka opeva mladostniško nostalgijo in popkulturni spomin.
»David« kot zadnja skladba ne ponuja zaključka, temveč poslušalca pušča v središču prepišne sobe. Naslavlja teme izdaje, razočaranja in omajane vere ter iskanja identitete po čustvenem zlomu. V zadnji pesmi s seznama se pevka sklicuje na svoj prvenec Pure Heroine, ko pravi: »Pure heroine mistaken for featherweight.« S tem namiguje na to, kako jo je pretekli odnos prek partnerjeve nadvlade oblikoval kot osebo in umetnico. Glitchpop in minimalistični elektropop tovrstne tematike ustrezno uglasbita: nenazadnje digitalni »glitchi,« ki jih je moč slišati v samem zaključku skladbe, zrcalijo notranje razpadanje in bolečino.
Lorde s pričujočim albumom obeležuje svoje ponovno rojstvo, svojo ponovno deviškost v tej na novo odkriti identiteti. Skladbe so idealno uglasbene epizode, ki iskreno, razgaljeno in brez dlake na jeziku prikazujejo vsako stopnjo na poti samoodkritja. Zdi se, da z novim albumom Lorde vzpostavlja popolnoma novo razumevanje sveta. Rušenje z leti množečih se ograj je v pevki vzbudilo občutek maksimalne živosti, zdrs, prisotnost tveganja, ranljivost in dopuščanje, da se zgodi, kar se lahko zgodi, brez obsesivnih posegov v dogajanje. Vendarle pa ob obilici izpostavljenih in naslovljenih tem pevka albuma ni zasnovala s pretirano intelektualiziranim konceptom v glavi – šlo je prej za željo po mišičasti, zvočni fizičnosti.
Sama sem prepričana, da dneva ne sodim pred večerom, če rečem, da gre prav gotovo za najboljši album leta (četudi smo zgolj junija). Album je surov, iskren ter (kot sugerira že sama naslovnica) prikazuje rentgensko sliko pevkinih občutij in odkrivanja svoje identitete. Je svež, boleč, grob, necenzuriran in v svoji ranljivosti neustavljivo lep.
Uredila: Tinkara V. Kastelic
Lektorirala: Bernarda Brancelj
