30. 4. 2021 / Glasba / Recenzija

L’Impératrice: Tako Tsubo

Datum izida: 26. 3. 2021
Založba: Microqlima
Produkcija: Renaud Letang, Neal Pogue 

Francoska zasedba L’Impératrice izhaja iz nu-disco smernic, za katere je značilna raba raznolikih zvokov, proizvedenih s sintetizatorji, in dodajanje efektov, nostalgično oziranje za discom poznih 70. let prejšnjega stoletja pa v njihovo glasbo vnaša retro ambientalno noto. Z najnovejšim albumom, poimenovanim Tako Tsubo, je zasedba skrenila z začrtane začetne poti. Glasba še zmeraj temelji na neumornem 4/4 taktovskem načinu, ki podzavestno poziva k poplesavanju, vendar pa se zdi, da tokratni cilj ni klubska scena – seveda, saj ta v danem trenutku niti ne obstaja.

Tako Tsubo vseskozi temelji na ostrejšem, izčiščenem “gruvu”. Glasbeni material se ne skriva v morju umetno obdelanih zvokov, pač pa prihaja na površje slušno bolj surovo. Če je več kot očitna redukcija efektov, pa pridih znanega ostajajo sintetizatorji, ki navadno izražajo uvodno temo skladbe, dopolnjujejo glasbeno polje in opominjajo na pretekli zvočni prostor. Da pa bi razumeli celosten pomen albuma, se je potrebno posvetiti še preostalim segmentom. “Minimalizirano instrumentalo” lahko povežemo z žanrom city pop, ki se je v 70. in 80. letih razvijal na Japonskem, zanj pa so značilni vplivi zahodne glasbe, predvsem jazzovski in R&B elementi, ki jih v albumu Tako Tsubo zasledimo predvsem v počasnejših skladbah (“L’équilibriste”, “Digital Sunset”, “Tant d’amour perdu”), vendar to ni ključno. City pop je definiran predvsem na slušni ravni, saj gre za točno določen zvok, ki prinaša urbano vzdušje, kar pa je moč zaznati prav v vseh skladbah. Črpanje iz japonske kulture je razvidno tudi v sami naslovnici, ki vizualizira tri anime figure. Anime je v zadnjih letih postal estetski standard elektro inspirirane francoske glasbe (Daft Punk, Interstella 5555), vendar v danem primeru ne gre za naključen estetski izbor, saj je s tem prav tako povezan naslov albuma, ki bi ga lahko iz japonščine prevedli kot “sindrom strtega srca”. Ta se nanaša na vsebino besedil posameznih skladb. Zdi se, da besedilna sporočilnost v prejšnjih stvaritvah ostaja na stranskem tiru, v dotičnem albumu pa z osredotočenostjo na osebno in sociološko orientirana področja prehaja v samo središče. Posebej je treba izpostaviti skladbo “Peur des filles”, v kateri vokalistka Flore Benguigui kritizira odnos glasbene industrije do žensk. V skladu z omenjenim se skladba začenja s prestrašenimi kriki, ki spominjajo na Jacksonov znameniti Thriller. Krikom sledi spevna vokalna melodija, opremljena s ciničnim besedilom, ki žensko postavlja v vlogo pošasti, nevarne nasprotnemu spolu, hkrati pa so tu še melanholične, počasnejše, osebno izpovedne skladbe, na primer “Submarine”, s katerimi zasedba preseneti in doseže nov nivo ustvarjanja.

Skladba “Peur des filles”:

Vse zapisano je izraženo že v začetni skladbi “Anomalie bleu”. Anomalija je v celostni kontrastnosti dela, večjem pomenu besedila in samem glasbenem materialu. L’Imperatrice z albumom Tako Tsubo predstavijo precejšnje odstopanje od vsega, kar so ustvarili v preteklosti, in s tem posežejo onkraj oznak klubske zasedbe.

L'imperatrice - Tako Tsubo