14. 4. 2021 / Glasba / Recenzija

Lana Del Rey: Chemtrails over the Country Club

Datum izida: 19. 3. 2021
Založba: Interscope / Polydor
Produkcija: Jack Antonoff, Lana Del Rey, Rick Nowels

Od Laninega prvega singla “Video Games”, ki ji je omogočil preboj med velike zvezde, je minilo že debelo desetletje. V tem času smo z njo odraščali, prejokali številne noči ob “Summertime Sadness” (Born to Die, 2012), preizpraševali naše ljubezenske odločitve z “Off to the Races” (prav tako Born to Die, 2012) ali se preprosto počutili neopisljivo neskončne ob prvem udarcu “Love” (Lust for Life, 2017), po vsej verjetnosti v zgodnjih jutranjih urah neke poletne noči. Vsekakor so to samo drobci večjega mozaika podob, ki ga je Lana v vseh teh letih nanizala, a dejstvo je, da je za številne pozne milenijce postala glas in skoraj ikonična podoba ameriškega sna. Prav tako, kot so ob njej odraščali poslušalci, ki jih je z začetkom svoje kariere ujela ravno v najobčutljivejšem najstniškem obdobju, je ona odraščala pred njimi. Od dekleta, ki zmore v enem mahu poosebiti svetniško podobo z rožno krono na glavi in tigroma ob strani, že v naslednjem kadru pa zapeljivko, ki se ljubi na ozadju ameriške zastave, je postala ženska, ki poletne dneve preživlja s prijateljicami v luksuznem podeželskem dvorcu, ponoči pa se skupaj z njimi spremeni v volkuljo. Ekscentričnost in bogata domišljija se še vedno kažeta v njenih vizualnih izdelkih, glasba pa tudi na njenem sedmem studijskem albumu ostaja zavezana bogati poetiki besedil in minimalistični uporabi instrumentalnih sredstev.

Že uvodna skladba “White Dress” zveni kot presenečenje. Najprej slišimo preproste harmonske postope na klavirju, ki bi se zlahka znašli tudi na zadnjih dveh albumih še ene pop princese Taylor Swift. Petminutna balada nastavlja celotno misel albuma, ki se odmika od Laninih prejšnjih podob sončne Kalifornije in mesta angelov v bolj odročne kraje ameriškega podeželja in predmestij. Vrača se v življenje, preden je Elizabeth Woolridge Grant postala Lana Del Rey. V svojem izjemno gostem pripovednem slogu nariše filmsko sliko devetnajstletne sebe v beli obleki, ki služi denar kot natakarica, v resnici pa je njena edina želja uspeti v velikem svetu glasbene industrije. Kar pripoved naredi še bolj živo, je uporaba skrajno visokega vokalnega registra v refrenu. Pevski poznavalci bi ga zlahka označili za pretirano zračnega in estetsko neprimernega, a Lana tu na robu svojih zmožnosti doseže želeni pripovedni učinek. Ostaja zvesta svoji sanjavosti in nostalgiji po pogumu in mladostni moči.

Skladba “White Dress”:

Omembe vredna je tudi naslovna “Chemtrails over the Country Club”, ki prav tako prinaša gosto pripovedno tkanino, sestavljeno iz zanjo tako značilnih elementov ameriškega načina življenja višjega belega sloja. Skozi prizmo malomeščanskega okolja ubeseduje svoja kompleksna ljubezenska in eksistencialna čustva ter nam v istem dihu zatrjuje, da tu ni zdolgočasena in da se še vedno počuti divjo in posebno. Prepričljivost njene trditve je na tem mestu vprašljiva, saj nas na koncu pusti z že velikokrat izrabljeno mislijo, da nikoli ni prepozno in da nikoli ne smeš obupati, četudi si še tako izgubljen.

Vrtenje okoli tematik iskanja se pojavlja tudi v ostalih izdelkih na albumu (“Wild at Heart”), najbolj pa v ušesih ostanejo naslovne besede skladbe “Not All Who Wander Are Lost”. Na prvi posluh se sicer zdi, da bo citat našel mesto v izgubljeni Tumblr generaciji, ki je svoje eksistencialne stiske utapljala v Lanini glasbi (Born to Die, 2012) in neskončnem “reblogganju” podobnih “wanderlust” citatov, a v kontekstu celotnega albuma spoznamo, da Lana še vedno živi realnost potovanj, turnej, slave in obenem težkega iskanja svojega umetniškega izraza. Ravno to je srž njene poetike, v katero so spretno vpletene večne teme ljubezni, osamljenosti, nostalgije in pozabe.

Kot celostna umetnica je imela Lana vajeti v rokah tudi pri zvočni podobi in produkciji albuma, že drugič pa je velik del zaupala zvezdniškemu producentu Jacku Antonoffu. Brez prevlade počasnih skladb si Laninega albuma skoraj ne gre zamisliti, zato so tudi na tem v večini minimalistično opremljene balade, nobena krajša od treh minut. Manifestirajo se kot uglasbena poezija, kar še dodaja težo Laninemu kultu osebnosti, katere življenje imitira čisto umetnost. V zanimivo in pri Lani še ne toliko raziskano smer kreneta “Dark But Just a Game” in “Wild At Heart” z nekoliko polnejšim zvokom celotnega banda, ki se izmenjuje z deli, opremljenimi samo s kitarsko podlago. Razločno so slišni vplivi zemeljskih akustičnih kitar, značilnih za country, kar se primerno povezuje tudi s tematiko besedil. Lana s pridom izkorišča tudi vse registre in barve svojih glasovnih danosti, ki so ravno na pravih mestih podkrepljene z angelskimi spremljevalnimi vokali. Ob koncu albuma se ji pri dveh skladbah pridružijo še pevke Nikki Lane (“Breaking Up Slowly”) ter Zella Day in Weyes Blood v “For Free”, ki je hkrati priredba skladbe Joni Mitchell.

Zgled klasičnih pripovedovalk in pripovedovalcev ameriškega pop izročila je zagotovo botroval Laninemu preteklemu in pričujočemu ustvarjanju, hkrati pa ji je uspelo ohraniti lasten izraz in ga nadgraditi z oddaljitvijo od blišča polnega Los Angelesa. A obrat v intimo in pretirana sanjavost hitro vodita v nepregledno, valečo se gmoto baladnih izpovedi, zato so skladbe z izrazitejšim ritmom vsekakor dobrodošle. Mesto v Laninih medvrstičnih popkulturnih referencah zopet najdejo številne svetovne zvezde prejšnjih generacij, vprašanje časa pa je, ali je Lana Del Rey še vedno ime, zazrto v prihodnost, ali se je tudi že sama uvrstila v zakladnico klasičnih ameriških kantavtoric.

Skladba “Chemtrails Over The Country Club”:

Lana Del Rey - Chemtrails over the Country Club