Kratkice (12. teden): morvern, Psychedelic Porn Crumpets, Puma Blue, The Weather Station
morvern – Not What I Heard (jan ’21, Š.O.P. Records):
Jan Cizej pod imenom morvern beleži izredno plodovito ustvarjanje, saj je Not What I Heard že tretji dolgometražni izdelek v zadnjih treh letih. Njegov izraz postaja vedno bolj izdelan, a hkrati ohranja v sebi primarno željo po odkrivanju novega in drznem preizkušanju meja. Od začetka plošče prisoten značilen indie kitarski zvok v vsaki sledeči skladbi dopolnijo nove zvočne plasti sintov in kitarskih efektov. Sem in tja presenetijo tudi domišljene saksofonske linije, a v svoji srži Jan ostaja zvest ležerni indie izpovedi, s kančkom predrznosti (Jesus Saves). Enostavnost efektov je pri tem izdelku prej prednost kot ovira, kar se odraža tudi v podajanju besedil, ki slonijo na hitro razumljivih kratkih verzih brez olepševanja. E.V.
Skladba “Die”:
Psychedelic Porn Crumpets – SHYGA! The Sunlight Mound (feb ’21, Marathon Artists):
Živahna peterica iz Avstralije se je spoznala preko skupnega dilerja in kaj hitro začela družno vaditi v konjskem skednju. Z mesecem obsijan četrti album združuje štirinajst skladb v štirideset minut. Priložnost galopiranja čez melodične pokrajine halucinacij nam lahko zaradi svojih bliskovitih ritmov zdrsi med prsti. Eksplozivni bobni, mnogoterost kapricioznih kitarskih melodij in zasvajajoč McEwanov vokal nam stopijo misli ter nas odpeljejo v energično gmoto barv in tonov. Tako nas psihonavtski progresivni rockerji premamijo in absorbirajo v svoj alternativni svet. M. R.
Skladba “Mr. Prism”:
Puma Blue – In Praise of Shadows (jan ’21, Blue Flowers Music):
V dobi osamljenosti in izoliranosti, ko spalnice predstavljajo enega redkih zatočišč tudi za glasbenike, je v poplavi DIY bedroom izvajalcev izredno težko izstopati. Puma Blue (pravo ime Jacob Allen) se svoje glasbe loteva premišljeno ter z izrednim občutkom za izpovedovanje intimnih težav z depresijo in nespečnostjo. A vse ni tako pesimistično – produkcija marljivo kontrastira minimalistične balade in bolj živahne štiklce, kjer se sliši jasen vpliv jazza in hip hop beatov, mednje pa se prikradejo tudi občasen saksofonski solo in godala v ozadju. Intimnost dodaja Allenov nežen tenor, ki ga rad plasti in na njem preizkuša različne efekte. Album je nadvse primerno pomirjevalo za vse nespečneže in nemirneže, ki iz kakršnihkoli razlogov ponoči ne morejo ubežati svojim švigajočim mislim. E.V.
Skladba “Opiate”:
The Weather Station – Ignorance (feb ’21, Fat Possum Records):
Ignoranca izgine, ko namesto zanikanja izberemo razumevanje. Kanadska eksperimentalna folk skupina The Weather Station, s Tamaro Lindeman v ospredju, se s četrtim albumom zaskrbljeno odziva na klimatske spremembe. Lindemanin nežni glas nas skozi besedila o žalovanju ob dejstvu, da narava več ne izgleda enaka kot v času našega otroštva, nagovarja k premisleku o skrbi do planeta. Album je inštrumentalno intenziven, polnijo ga saksofon, flavta, sint, kitara, bas in dvoje bobnov. Slednja sta uporabljena predvsem zato, da se ustvari bolj poln, zgoščen zvok. Sicer pa nas Lindeman želi peljati na pot spremembe, a je dinamika albuma preveč uravnovešena, da bi v nas vzbudila občutek premika. M. R.
Skladba “Robber”:
