Jonathan Bree, ManMachine @Kino Šiška, 14. 6. 2019
Prizorišče: Dvorana Komuna, Kino Šiška
Datum: 14. 6. 2019
Koncert zamaskiranega novozelandskega posebneža Jonathana Breeja, ki se je pretekli petek odvil v dvorani Komuna Kina Šiška, ne bo ostal v spominu kot kaj posebnega. To pravim deloma zaradi efekta, deloma pa, ker se od posebneža že tako ali tako ne pričakuje česa drugega kot svojskost. Gre po eni strani za značilnost, ki jo Bree izžareva že z nenavadno podobo in ki se je z videom za “You’re so Cool” dotaknila velikega števila gledalcev (in seveda poslušalcev), po drugi strani pa tej ‘svojskosti’ navkljub zveni precej ‘znano’ – kakor poosebljen zbledel in na brezizrazno podobo zreduciran spomin na Iana Curtisa v pop različici.
Za ravno prav nostalgično uverturo v večer je bil zadolžen hrvaški ManMachine oz. “Roland XP50 in Goran Uroić” – mož, ki nas je letos presenetil že na MENT-u s svojim v preteklost zazrtim synthpopom, ki se že po vzdevku sodeč navdihuje tudi pri Kraftwerku. Z Jonathanom Breejem ju veže podobna fascinacija nad kultnimi glasbenimi akterji iz 70-ih, vendar pa so se obiskovalci v začetnem delu koncerta zdeli za samostojni ManMachinov performans manj dovzetni. Medtem ko se je iz Rolanda XP50 razvijala repetitivna linija in je Gorana razmetavalo po odru z besedami “I hate human race”, bi sodeč po odzivih prej rekli, da smo na zgodnjejutranjem afterpartyju, ko so se moči že porazgubile in ko vzhičenost že zamre.
Dvorana je oživela in se napolnila s prihodom glavnega nastopajočega in njegovih spremljevalcev; prav tako kot Jonathan sta popolnoma zakrinkana tudi bobnar in basist na način, ki ne razkazuje niti delčka kože, medtem ko sta spremljevalni pevki/plesalki zakriti s starinskima edvardijanskima pokrivaloma, izpod katerih jima skozi zakrita obraza gledajo samo oči iz ovalno izrezljanih lukenj. Ko so popršeni z nežno rožnato svetlobo tako začenjali nastop, je bil prizor kot nekakšna sanjska abstrakcija, ki te naenkrat tako očara kakor vzbuja čudno in nejasno nelagodje. V do vratu zapeti sivi srajci, hlačah z visokim pasom z naramnicami in v belih čevljih je bil Jonathan Bree večino časa srhljivo nepremičen, razen na določenih točkah, ko se vključil v nastop k robotski koreografiji plesalk, npr. na “Fuck it” in “Valentine”. Slišali smo lahko pesmi iz aktualnega albuma Sleepwalking, ki na pretanjen ali celo duhovit način delujejo mračno ali moreče. Ob največjem navdušenju ob skladbi “You’re So Cool” v drugi polovici se je nastop na žalost obiskovalcev sklenil precej prezgodaj, na zaključne ovacije in vzklike pa se Jonathan ni odzval s še nekaj dodatnimi skladbami, ampak je prišel kar nazaj na stojišče – zdaj me na nastop spominja tudi vstopnica z njegovim podpisom s srebrnim flomastrom. Morda malce banalno za konec, ampak nisem se mogla upreti, ne da bi ga na vroč junijski večer v nabiti mali dvorani vprašala, ali mu je kaj vroče – zelo zgovoren je bil njegov dolg “prikim”, pospremljen z gesto omedlevice – verjetno daljšega seta v danih okoliščinah in obleki niti ne bi mogel izvesti.
