Hiatus Kaiyote – Choose Your Weapon (2015)
Neo-soul je nastal v devetdesetih in zgodnjih dvatisočih, ko se je znova okrepilo zanimanje za soul, tako pa se je rodila nova generacija ikoničnih vokalistk in vokalistov, ki so z ljubeznijo do starega soula žanru skušali vdihniti novo življenje. Čeprav se tovrstna žanrska recikliranja zdijo kot produkt lenega in neustvarjalnega uma (kar pogosto tudi so), nikakor ne smemo izključevati možnosti, da določene žanrske osnove z novimi prijemi in novo, odprtoumno mentaliteto lahko vodijo v nekaj prav tako zanimivega, če ne celo zanimivejšega od osnove same. Morda je neo-soul zanemarjen prav zaradi te večne primerjave s svojo soimensko osnovo, kar zagotovo ustvarja problem. Ta primerjava nikakor ni nesmiselna, pogosto pa je premočno poudarjena, posplošena in omejujoča. Neo-soul namreč ni le brezumna kopija lastne preteklosti; lahko je izredno žanrsko neobremenjen in kompleksen. Pogosto svojo osnovo pusti daleč za seboj ter z novimi prijemi glasbi skuša dodati svojstven pečat. Še vedno ostajajo meje, ki jih ustvarjalni glasbeniki počasi premikajo ter tako med poigravanjem z jazzom, funkom ter hip-hopom iščejo in vedno znova najdejo še nedotaknjena rodovitna tla. Eden najočitnejših dokazov za živahnost žanra je avstralska zasedba Hiatus Kaiyote, ki je že pred tremi leti navdušila s prvencem, s katerim so si kot prva avstralska zasedba prislužili celo grammyjevo nominacijo.
Na letošnjem skoraj 70 minut in 19 komadov dolgem albumu svojo ambiciozno eksplorativno mentaliteto pripeljejo do novih ekstatičnih rezultatov. Kljub temu da je album bolj kompleksen in bolj zapolnjen z raznimi bizarnostmi, se zdi lažje poslušljiv. Priča smo barvitemu, z detajli nasičenem albumu, na katerem se vsi glasbeniki dodobra razigrajo, pri čemer številne elemente usklajujejo na najrazličnejše načine. Skupaj z raznolikim in razgibanim vokalom pevke Nai Palm stvari zaplavajo v emotivne metafizične pripovedi ter se že v drugem trenutku razvijejo v nekakšno idealizirano futuristično eskapado. Zasedba si igrivo postavlja ritmične zanke, iz katerih se hitro reši in se nato še hitreje zopet zaplete. Tako se mestoma igrajo s poslušalčevimi pričakovanji, obenem pa stoično demonstrirajo svojo vsesplošno uigranost, v kateri prehajajo med udarnimi, plesu dobrodošlimi komadi ter prostranejšim razvodenelim raziskovanjem. Pri tem je soulovska osnova vsekakor vedno prisotna, a na plošči skozi razgibano eklektičnost v ospredje pridejo tudi elementi prog rocka, sambe in različni elektronski zvoki, ki pogosto spominjajo na zvočne efekte arkadnih videoigric. Tovrstni elementi gradijo zdravo mero samoironije in humorja, ki zasedbi prislužijo oznako odštekanosti in zaradi česar v glasbi kljub hitrim tempom začutimo izrazito sproščenost. Ta je prisotna kljub strogo zastavljenim strukturam, ki jim kvartet v svojem tako nastalem svojevrstnem prog soulu vestno sledi.
Sproščenosti navkljub izobilje zvokov, skupaj z jukstapozicijo različnih idej in odrezavim prehajanjem med posameznimi gruvi, z začetka lahko izpade nekoliko frustrirajoče. Plošča zato mestoma zahteva več pozornosti ter potrpljenja, da se nam vsi njeni detajli dodobra usedejo v spomin. A tudi takrat, ko dobro vemo, kaj pričakovati, smo lahko vedno znova pozorni na nove podrobnosti, ki se nam postopoma razkrivajo ob vnovičnih poslušanjih. Plošča je torej ogromna sestavljanka različnih idej, ki ji uspe ohranjati zanimivo ravnovesje med sproščenostjo in kompleksnostjo. Če letos poslušate samo en neo-soulovski album, naj bo ta.
