25. 2. 2020 / Glasba / Reportaža

Festival MENT @različna prizorišča po LJ, 5.–7. 2020

Datum: 5.–7. 2020
Prizorišče: različne lokacije po LJ

Pa se je novo glasbeno leto le pričelo. Festival MENT. Še dobro pomnim njegove precej obetavne začetke in naše prvo pokrivanje festivala. V Koridorjevi takrat še številni glasbeni redakciji smo se ga lotili precej resno in sistematično. Festival je pokrivala peterica dečkov, ki so vsi imeli svoje zadolžitve. Nekateri so se cele noči potikali po metelkovskem klubovju, spet drugi so se udeleževali dopoldanskih konferenčnih omizij v Kinu Šiška in sosednjem M hotelu, tretji pa letali od tega družabnega dogodka do tistega res pomembnega špila. No, tokrat sem festival pokrival sam. Panika? Ah, kje. Že ko smo ga delali ekipno, ni bilo moč vsega pokriti, zatorej si tudi sam nisem predolgo belil glave s pokritostjo vsebin. Že zdavnaj sem ugotovil, da je festival vsebinsko tako raznoroden, da vsemu pozornosti ne gre in tudi ni mogoče posvečati. Vodilo pri izbiri vsebin je bila torej nekakšna mešanica osebnih zanimanj, po kuloarjih slišanih “must-see” dogajanj in lastne časovne razpoložljivosti.


Uradna otvoritev (foto: Aleš Rosa)

***

MENT je v času zimskega spanca v Ljubljani vsekakor prava popestritev. Njegova osnovna struktura je razdeljena na konferenčni in koncertni del. Slednji je že leta skrbno kuriran izbor zanimivih popularnih godb iz cele Evrope. Tu pa tam se v tej selekciji znajdejo še kakšna imena izven stare celine, a za razliko od Druge godbe to ni pravilo. Konferenčni del festivala je v svoji osnovi namenjen aktualnim glasbeno-industrijskim temam in predvsem mreženju. Zanimivo je skozi leta opazovati množenje delegatske množice, torej t. i. glasbenih profesionalcev. Čeprav so že sami naslovi konferenčnih omizij privlačni in razmeroma precej povezani z glasbenim “biznisom”, se ta množica ljudi v Ljubljano povečini ne zgrinja zaradi omizij. Poleg tega, da je Ljubljana z leti pridobila na slovesu kot izrazito gostoljubno, kulinarično potentno in prijetno mesto, poteka v ozadju festivala kopica dogovarjanj, ki seveda niso omejena samo na dogajanje v naši regiji.

***

Z leti se je moj osebni odnos do MENT-a spreminjal. Sicer nikoli nisem pod vprašaj postavljal njegovega obstoja, a na trenutke sem dvomil v njegov nekoncertni del. Postavljala so se mi različna vprašanja v smislu: komu je ta festival zares sploh namenjen (samemu sebi?), imajo od njega res korist domači glasbeniki in z njim povezanimi profesionalci, ali pa je to še en evropski projekt, kjer zares uživa in ima od njega koristi le elita svoje niše, svojega ceha. No, vmes sem imel še mnogo ostrejše pomisleke do same ideološke podstati poslovno naravnanega dela festivala (pred leti se je na konferenčnih panelih res zdelo, kot da gre samo za to, “kako prodati glasbo”), a mednarodni festival teh razsežnosti lahko za to ceno pri nas obstaja le na ta način.

Danes gledam na festival v celoti precej bolj pozitivno. Kot sem dejal že v samem napovedniku, gre pri MENT-u tudi za to, da s svojim obstojem svet pripelje v Slovenijo in slednjo predstavi svetu. Morda je res, da se pri nas v času festivala kakšna glasbena živina ustavi predvsem zaradi užitka, a obenem MENT s svojo pojavnostjo v medijih, ki ni vezana samo na koncertno dogajanje, temveč tudi na konferenčne teme, in z delovanjem omogoča številnim domačim profesionalcem zgoščen in živ kontakt s svetom, poleg tega pa še čez leto s svojimi serialkami skrbi oz. se vsaj ukvarja z nekaterimi perečemi problemi domače glasbene infrastrukture.

Seveda ob vsem naštetem ne gre pozabiti na odlično sprejeti koncertni del. Letos so bile prav vse kategorije vstopnic razprodane. Čeprav je festival (zaenkrat še) premajhen, da bi lahko rekli, da mesto diha z njim (in se tudi ne dogaja v temu posebej naklonjenih mesecih), ima že samo ime festivala po zgolj šestih letih obstoja med domačim občestvom pomemben vpliv. Vedeti je namreč treba, da na MENT-u ne nastopajo znamenita imena angloameriških območij, ki jih lahko poleti vidimo na obalah in v glavnem mestu južne sosede. Ne, tu nastopajo glasbeniki iz vseh kotov in lukenj Evrope. Malokateri glasbenik je že predhodno znan, pa še ti so ponavadi le gosti prvega izmed treh večerov.

***

Predno preidemo na samo dnevno dogajanje, bi posebej rad izpostavil organizacijo festivala. Ker MENT ni klasičen festival tipa poletnih šotorjad, skratka prizorišč, kjer je vse na enem mestu, ampak je (sicer smiselno) razmetan po celi Ljubljani (in glasbeniki nastopajo v svoji glasbi primernih ambientih), bi lahko klical nase katastrofo in kaos. No, ne v tem primeru. Dualnost dogajanja med Kinom Šiška in drugim pomembnim festivalskim koncertnim prizoriščem, ljubljansko Metelkovo, se je pred leti vzpostavila že na eni izmed edicij Druge godbe, a so jo MENT-ovci najprej primerno “skopirali” in nato še nadgradili z novimi lokacijami in z brezhibno prometno operativnostjo: mestni avtobusni prevoz (LPP) je za časa festivala za obiskovalce zastonj, poleg tega so tu še posebni prevozi na Grad in po potrebi na kakšno drugo lokacijo. Drugi pomembni organizacijski dosežki so še: koncerti se začenjajo vedno ob predvidenem času, tekom festivala je mnogokrat preko ekipe MENT-a ali pa tujih promotorjev poskrbljeno za kulinarične užitke, žeje se ob hektolitrih vode in sokov ni bati, tehnične težave na odru so dobro skrite oz. hitro odpravljene, prostovoljska služba je dejansko sposobna primernega usmerjanja, da o spletni promociji in aplikaciji MENT ter hitro posredovanih pomembnih informacijah ne govorim. Vsi organizacijski okvirčki so obkljukani z oznako “odlično”.

***

SREDA

MENT-ov konferenčni del se tekom let v svoji programsko zastavljeni vsebini ni kaj dosti spreminjal. Konferenčni paneli so zastavljeni privlačno in nosijo izrazito aktualne vsebine, ki se tičejo različnih evropskih scen in glasbene industrije vobče. Je pa precej napredovala sama izvedba konference. Če se je v prvih letih še dogajalo, da govorci na panelih niso bili na primerni ravni govorne angleščine, ali pa da se tisti, ki so zastavljali vprašanja, niso pripravili v zadostni meri, se to zdaj dogaja precej redkeje. V zadnjih dveh, treh letih se je vzpostavil standard, ki sem mu bil priča tudi letos.


Konferenčni panel “Attention, Here Comes HEMI” (foto: Kaja Brezočnik)

Prvi dan je dogajalno v celoti postavljen v Kino Šiška in se vedno prične s konferenčnim omizjem. Lansko leto so besedo dobili obiskovalci MENT-a, letos pa je bil prvi in edini konferenčni panel dneva naslovljen s Pozor, prihaja HEMI”. Na njem je bilo govora o novi glasbeni iniciativi HEMI, sestavljeni iz organizacij in festivalov iz držav osrednje in jugovzhodne Evrope. Z novo finančno perspektivo Evropske unije je le-ta več denarja namenila tudi glasbeni industriji. Ker pa vzhodni del Evrope še ni tako razvit in močan kot njen zahodni del, je za organizacije iz teh predelov sveta smiselno, da se združujejo in na evropskem trgu nastopajo skupno ter na ta način pridobijo potreben denar za izvedbo različnih projektov. Čeprav je bil sam panel na momente voden kanček nestrukturirano, so udeleženci poudarjali podobne stvari: pri novi iniciativi naj bi šlo za to, da bodo profesionalci (festivali, managerji, bookerji, organizatorji itd.) iz omenjenih držav vzpostavili trajnostno sodelovanje, ki vključuje predvsem medsebojno pomaganje z znanjem in povezavami, ob tem pa bodo skrbeli tudi za skupno podporo glasbenikom iz teh držav.

Po panelu se je festival šele zares začel sukati. Najprej zakuska na Sprejemu v prvem nadstropju Kina Šiška, ki so jo s svojim godbenim pohodom po Šiški še dodatno zabelili domači Pantaloons, katerih pravo dozo smo sicer dobili nekaj ur kasneje. Ekipa MENT-a nas je tokrat nagovorila kar na odru velike Katedrale, sledil pa je nastop nevarnih ukrajinskih Dakh Daughters, ki naj bi bile v Rusiji celo prepovedane. No, že prva skladba, ki je govorila o Donbassu, je bila v prej izrečenem kontekstu pomenljiva. Njihov performans je bil res vse to, kar smo lahko o njih brali. Pred nami so uprizorile eklektičen preplet teatra in koncerta, ki je vključeval najrazličnejše glasbene prvine, od kabareja do šansona, od rocka, etna do govorjene poezije. Vse to je bilo pred nami uprizorjeno v izvrstni obrtniški formi, ki je še posebej navdušila z rotacijo performerk po različnih inštrumentih in vlogah na odru ter njihovimi vokalnimi razsežnostmi. Žal so nekateri odseki njihovega nastopa izpadli ceneno, kičasto in na prvo žogo.


Lalalar (foto: Urška Boljkovac)

A na prvo žogo (za zahodnega poslušalca – orientalni zvoki in močan bas) so ciljali tudi naslednji nastopajoči, turški Lalalar, ki pa so bili pri tem precej bolj uspešni. Prva polovica koncerta je sicer minila v razmeroma umirjenih, počasno razvijajočih se in celo zamolklih tonih, ki pa jim je sledil totalen, malodane klubski odlom. Sodobne turške etno psihedelične podlage podkrepljene z močnim groovy basovjem so množico v nabito polni Komuni spravile v pravi plesni trans. Slednji je pri naslednjem nastopajočem, Kamaalu Williamsu, dobil hipnotični nadih. Londončan Henry Wu nam je namreč z ekipo pripravil pravo filingaško mojstrovino, polno subtilnih podtonov, ki klubsko elektroniko spreminjajo v jazz in obratno. Nastopajoči so z mehkobo izraza in lahkotnostjo igranja ponazorili, kaj pomeni virtuoznost na odru, ki ne izpade vsiljivo ali ceneno.

Večer so nastopaško zaključili domači Pantaloons. Letos najbolj izstopajoči klubski maratonci so z živo glasbeno ustvarjalnostjo, ki je segala vse od brass melanholije do bolj poskočnih plesnic tipa Volkulja obudili plesno energijo, ki smo ji bili priča že na Lalalar. Vitalen organski dialog med tubo in saksofonom, ki sta s svojim groovom in melodijami vzbujala draž in skomine po kompozicijah kakšnega Shabake Hutchingsa, nas je v zaključnih dveh skladbah pripeljal do prave slušne ekstaze. Prvi večer festivala se je zaključil naravnost perfektno. No, to sicer še ni bil prav zaključek zaključka, ker je v preddverju Kina Šiška potekal še DJ nastop, ki pa je na nek način lepo zaokrožil tisto, kar je začel bend s svojim otvoritvenim godbenim pohodom.

***

ČETRTEK

S četrtkom se je konferenčni del šele zares pričel. Letošnjega programa ni povezovala kakšna posebna rdeča nit, temveč je bilo v njem najti najrazličnejše tematske sklope, ki se jih vseh ni bilo mogoče udeležiti že samo zato, ker so se časovno prekrivali. V četrtek je bil eden izmed pomembnejših vsekakor tisti, ki se je ukvarjal s platformami pretočnih storitev (streaming services). Poleg tega so bili še paneli, namenjeni mreženju na različnih nivojih (mednarodni festivali, domači klubi in organizatorji …), posebej zanimive pa so vsako leto Poslušalnice, kjer različni glasbeni profesionalci dajejo ocene povečini njim neznanim in ravno izdanim skladbam glasbenikov, ki jih imamo tudi sicer priložnost slišati na MENT-u.

Med manj zanimivimi je bila zame predstavitev značilnosti različnih koncertnih trgov bivše skupne države, saj je šlo tu bolj kot ne samo za naštevanje različnih faktografskih podatkov, posebej pa me je razočaral panel z naslovom Glasbeni mediji v Centralni in Vzhodni Evropi. Glavni problem te konference je bil nekompetenten izpraševalec omizja, ki se več kot očitno ni dobro pripravil na srečanje. Namesto, da bi govorce in govorko na panelu predstavil v stavku ali dveh, so se sami predstavljali prvih dvajset minut, temu pa so sledila tako bedasta vprašanja kot na primer: kaj naredijo pri svojem mediju, če se nek glasbenik pritoži čez slabo kritiko, ki so jo objavili. Tudi sicer je bilo vodenje omizja, ki bi lahko tematiziralo res kopico pomembnih vprašanj današnjega glasbenega žurnalizma (od izobraževanja novinarjev, načinov kritike, finančne in materialne infrastrukture medijev, prekarizacije, do trendov v glasbi in novinarstvu …), površno in prepredeno s posiljenim duhovičenjem. A povsem zaman ta panel vseeno ni bil, saj nam je obenem pokazal, kako zelo različni so določeni medijski pristopi k pokrivanju glasbe. Na eni strani smo imeli glasbenega urednika Radia Študent Žigo Puclja, ki je očitno človek, ki o glasbenem novinarstvu in glasbi, njeni produkciji in pogojih obstoja kompleksno in resno razmišlja, in na drugi strani predstavnika strani Muzika.hr Edo Plovanića, ki je v enournem panelu bolj kot ne govoril o glasbi samo kot o nekakšnem prodajnem artiklu.


Konferenčni panel Stanje in perspektive Ex-YU trga (foto: Pia Klančar)

Panel z naslovom Stanje in perspektive Ex-YU trga je bil mnogo kvalitetnejše pripravljen. Voditelj je smiselno usmerjal sicer zelo živo debato, na platnu so se na grafikah izmenjavali relevantni podatki in tudi sicer so bili v sam pogovor povabljeni ljudje iz ceha, ki se nanj res spoznajo. Povedanega je bilo tekom te konference ogromno, udeleženci so obdelali vse od tega, kako mora imeti bend, če želi resno delati glasbeno kariero, pripravljen plan z več kratkoročnimi, srednjeročnimi in dolgoročnimi koraki (ob seveda nujnem pogoju – kvalitetni glasbi), potem kako je danes še vedno za izvajalce naše Ex-YU regije pomemben “copyrighting”, a da ga mnogi udeleženci glasbene industrije še danes ne razumejo, ter da je internet realnost in ne več prihodnost (“Digital is not the future anymore, digital is here, digital is now”). Pretočne storitve na našem ozemlju še vedno nimajo zares opaznejših finančnih učinkov, tudi sicer večina ljudi za primarni vir poslušanja glasbe uporablja Youtube, od koder pa, če nimaš desetmilijonskih ogledov, ni možno dobiti denarja. Zanimivi so bili še tisti deli debate, kjer so govorili o navadah poslušalcev in obiskovalcev koncertov, ki so npr. pripravljeni dati več denarja za majico nekega benda kot za karto za koncert taiste skupine. Skratka, ta panel je kar buhtel od znanja in živosti dogajanja.

Posebej navdihujoče pa je prvi dan izstopal pogovor z v Sloveniji živečim Američanom Chrisom Eckmanom, ki je spregovoril o zgodbi založbe Glitterbeat. Ta izdaja in pokriva povečini najrazličnejše avtorje t. i. “world music” žanra. V začetku so bili sicer res omejeni na Afriko in tamkajšnje zasedbe, a danes so prisotni tudi npr. na Poljskem (Trupa Trupa) ali pa v Turčiji (Altin Gun). Eckman je v prijetnem pogovoru s čudovito moderatorko Miriam Leah Brenner pojasnil osnovne principe delovanja založbe in kako je do nje sploh prišlo. Pri Glitterbeatu gre glede na povedano očitno za “label of love”, kot se je poetično izrazil Eckman. Pomembno jim je tesno sodelovanje s samimi glasbeniki, poslušajo njihove želje ter jim poskušajo ponuditi kar se da dobre pogodbe, kjer na prvem mestu še zdaleč ni zaslužek založbe, ampak dobrobit muzičarjev. So neke vrste levičarska založba, saj do svojih glasbenikov ne gojijo orientalističnega odnosa ali kolonialističnega podrejanja. Zanimiva je bila tudi njegova izjava, da je danes dobra tista založba, ki preživi. Posebej se je razgovoril tudi o pomembnosti koncertov za bende (in o težavah pri urejanju dokumentov za nezahodne bende), saj da se danes vsi borijo za “syncing” (sinhronizacijo zvočnih vsebin v filme, oglase, itn.) in je v tem gneča, po drugi strani pa je tudi denar, ki pride iz digitalnega predvajanja, zelo slab.

Med bolj zanimivimi paneli sta po predstavitvenih zapisih izstopala po vsebinah tudi ekološka Green Metaldays, kjer se je alfa in omega dotičnega festivala Slobodan Milunović razgovoril o tem, kako so se pri Metaldays lotili zmanjševanja ogljičnega odtisa, in okrogla miza, ki se je dotaknila klubskega dogajanja.

***


Buč Kesidi (foto: Kaja Brezočnik)

Ko sem doma prisluhnil kompilaciji skladb glasbenikov, ki jih je bilo kasneje možno slišati na samem festivalu, sem dobil občutek, da je festival letos krenil v veliko bolj elektronsko in etno smer kot pretekla leta. No, moj razpored za prvi dan festivala je pričal o nečem drugem: kitare na kitare na kitare in šele v nočnih urah nekaj sintetike. Glede na pravkar povedano sem seveda začel kje drugje kot v Orto baru na Buč Kesidi. Malo mi je bilo žal zamujene Alicie Edelweiss in letošnje nove lokacije dvorane Tabor, o kateri sem s strani drugih udeležencev festivala slišal izbrane reči, a življenje poteka tudi v času MENT-a. Buč Kesidi so bili pravi otvoritveni šus drugega dne. Večurne konference človeka utrudijo in uspavajo, zatorej je bil beograjski dvojec kot naročen za dvig razpoloženja in energije. Te namreč na koncertu ni manjkalo. Garažni indie rock’n’roll prepreden z nalezljivimi melodijami je povzročil pravo malo “Euforijo” v prenabiti hali Orto bara. Priča smo bili samozavestnemu pristopu mladcev, ki sta po izgledu svetila nekje iz petdesetih, a na odru pričarala polnokrvni sodobni odtenek garažnega indie rocka.


Neighbours Burning Neighbours (foto: Katja Goljat)

Za precej manj spolirane pa so se izkazali naslednji izbranci na moji časovnici, nizozemski Neighbours Burning Neighbours. Kvartet sestavljen iz dveh fantov, ki sta skrbela za ritem podlago, in dveh deklet, ki sta igrali kitari in peli, se je izkazal za enega izmed vrhuncev festivala. Njihov psihedelično zasukan razbijaški krautrock, preboden s kriki protagonistk na odru, je bil prava mastna zvočna poslastica. Neukročeno energijo so na odru na kanček bolj subtilen način nosili v sebi tudi Black Country, New Road. Nova angleška zasedba, ki v domovini velja za eno najperspektivnejših, založbo pa si deli z imeni kot sta black midi in lanskoletni vrhunec MENT-a Squid, je tudi v Ljubljani upravičila svoj sloves in obet. Skupina v nekakšni žmohtni melanholični jazz-rock-etno maniri vzbuja tekom svojih dlje časa razvijajočih se kompozicij cel spekter človeških čustev in občutij. Zdaj skozi krhek, wabi-sabi glas vokalista potuje milina, že v naslednji sekundi pa panika, groza in eksistencialna stiska. Pravi udarec sodobnosti, melanholije in eklektike.


Black Country, New Road (foto: Aleš Rosa)

Black Country, New Road je v Gali hali sledil težko pričakovani nastop tria Molchat Doma. Belorusi so pred nastopom veljali za pravi koncentrat vsega, kar se je v zgodnjih osemdesetih dogajalo na post-punk, new wave in synth pop sceni. In to tudi so, samo na precej generičen način. Njihov koncert je nenehno nihal med farso in slabim kopipejstanjem ikon osemdesetih (še posebej so posamezne skladbe spominjale na zgodnji New Order). Seveda jim je zbrane uspelo na momente lepo razplesati, a gibanje in mimika pevca, ki je želel biti nekakšna mešanica Iana Curtisa (Joy Division) in Samuela Herringa (Future Islands), je bolj spominjalo na slabo igro iz holivudskih b filmov kot na resnično doživljanje zvočnega. Noč je v Channel Zero zaključil FVLCRVM, ki je v svoj dinamičen set poln lučk, semplanja in (trash) popa vključil celo Britney Spears. Nagajivo in sproščeno oz. kot sem nekje v ozadju kluba slišal nekoga reči: “That was fun, boy.”


Molchat Doma (foto Aleš Rosa)

Ta dan je bil sicer še poln nastopov zanimivih zasedb oz. posameznikov, a če želiš imeti kaj od teh demo nastopov, se jih moraš v celoti udeležiti, pri čemer pa kaj več od šestih, sedmih zasedb ni mogoče videti. Žal sem tako na celem festivalu zamudil kar nekaj odličnih nastopov, ki so jih pohvalili drugi udeleženci MENT-a.

***

PETEK

Zadnji konferenčni dan je minil v znamenju številnih dogodkov namenjenih mreženju, festivalskim odzivom ali pa predstavljanju določenih projektov ali rezultatov delavnic. Ob tem je še posebej izstopalo Omizje agentov – dan po moMENT, ki se ga sicer nisem udeležil, sem pa slišal, da je bil precej dobro izpeljan in da so se v prvem delu pogovarjali o tem, kak vtis so na agente naredili bendi iz prvih dveh dni festivala, v drugem delu pa odpirali tudi take teme, kot je npr. čemu so sploh namenjeni showcase festivali. Glavna dogodka dneva sta bila vsekakor pogovora z booking agentko Clémence Renaut in Robom Challicem, ki so ga organizatorji oglaševali kot enega najpomembnejših figur britanske glasbene industrije.


V pogovoru z Robom Challicem (foto: Pia Klančar)

Challice je že skorajda štirideset let glasbeni profesionalec, delal je vse od booking agenta do organizatorja festivalov. V pogovoru je odprl številne pomembne teme glasbenega zaodrja, ki še zdaleč ni svet nebes, temveč gre za precej zahtevno delo. Challice trdi, da je v glasbeni industriji vedno težje delati in da so plačila vse manjša za opravljeno delo. Veliko je težav z izgorelostjo in psihičnimi težavami. Kot primer je navedel lanski smrti oz. samomora frontmana Prodigyjev Keitha Flinta in Davida Bermana (Purple Mountains, Silver Jews). Dotaknil se je še Brexita, za katerega je pravil, da ni dober za glasbeno industrijo, in pa vprašanja ogljičnega odtisa. Velike turneje velikih bendov namreč terjajo ogromno neke produkcije, ki jo je seveda potrebno pripeljati s seboj na različne lokacije. Vsega tega se glasbena industrija zaveda in se zato poskuša v zadnjih letih malo bolj ekonomično obnašati. Klasične turneje po klubih izpodriva še en vedno bolj relevanten del glasbene industrije: festivali. Teh je namreč vedno več in ljudje se jih udeležujejo v vedno večjem številu, saj jim festivali omogočajo poleg glasbenih še številna druga doživetja.

V tem oziru je potrebno omeniti tudi panel Festival med Alpami in Uralom, kjer so udeleženci govorili mdr. tudi o številnih dodatnih aktivnostih na festivalih, posebej pomenljivo pa je bilo desetminutno razpredanje predstavnice Inmusic festivala o kopiji Teslovega stolpa. In ko smo že pri festivalih, ne moremo mimo problema festivalskega turizma, ki ga lahko tudi v naši regiji spremljamo na obalah južne sosede. Ruski govorec na panelu je izpostavil problem »gentrifikacije« določenih festivalov, tako npr. Sziget sami Madžari sovražijo, ker se ga zaradi previsokih cen ne morejo udeležiti, s Primavero v Barceloni Katalonci nimajo več kaj dosti skupnega, Angleži pa itak vsak festival, kjerkoli že so, spremenijo v “shitshow”.

Istočasno s pogovorom z Robom Challicem se je odvijal vsaj po promovirani vsebini zanimiv panel z naslovom Glasbeni PR v 2020+. Ker se je časovno prekrival s Challicem, se ga sam nisem udeležil, je pa kolega, koncertni promotor, dejal, da je pogovor obdeloval reči, ki z našo domačo sceno nimajo kaj dosti skupnega, saj od npr. sinhronizacije glasbe v reklamah, filmih ali na televiziji pri nas ni mogoče živeti.

***

Petkov glasbeni program se je pričel mnogo prej kot četrtkov. V Big Nose, novi ljubljanski trgovini z vinili in še marsičem, so začeli že ob treh sukati raznoliki DJ-ji, malo pred sedmo pa se je s koncertom Bernharda Ederja pričel tudi program na Ljubljanskem gradu. Ta del programa sem sam pričakoval še s posebej velikim zanimanjem, ker me je že lansko leto navdušila prenovljena, akustično brezhibna Hribarjeva dvorana, v kateri je kraljeval francoski dvojec Jeanna Added.


Bernhard Eder (foto: Kaja Brezočnik)

Bernhard Eder je nastopil v t. i. Skalni dvorani Gradu, a lahko bi rekli tudi Skalna pobočja Gradu. Prostor je daleč od optimalnega; človek kar težko verjame, da tu vsak petek potekajo jazz večeri. Navkljub temu je Eder z dvema pomočnikoma (eden izmed njiju je bil Peter Piek, ki je dan prej nastopil v Hostlu Celica) opravil odlično delo, pravo odo sivemu, melanholičnemu in depresivnemu. Če je človek zaprl oči, je morda celo mislil, da na trenutke posluša Thoma Yorka. Ederju so v Hribarjevi dvorani sledili Poljaki Trupa Trupa. Nova zasedba na meniju Glitterbeata oz. njegove podzaložbe Taktil je izpadla precej povprečno. Že res, da so Poljaki obrtniško dobro izpeljali svojo verzijo psihedeličnega post punka, a dinamika posameznih pesmi je bila zelo podobna: slišal si tri skladbe, slišal si cel repertoar.


Trupa Trupa (foto: Kaja Brezočnik)

Povsem drugače pa je bilo v prečudoviti Grajski kapeli, kjer je nastopila Irena Tomažin s svojim projektom Another Crying Game. Tako doživetega nastopa že dolgo nisem videl in slišal. Tomažinova uspe v roku le petih minut z matrico otroškega joka in svojim norim glasovnim poigravanjem obiskovalca emocionalno razpreti in ga prepustiti zvočnemu čudenju. Po vrnitvi v Hribarjevo dvorano pa smo spet prišli nazaj na ravnice povprečnega. Skinny Pelembe je bil po kvaliteti slišanega nekakšna folk pop verzija Trupa Trupa, nekaj kar smo vsi že velikokrat slišali in prežvečili. Malo luštkano, malo mellow, malo brezveze. Sto metrov nižje so Naked v globočinah Gradu zabavali ogromno množico obiskovalcev s svojo eklektično balkansko mešanico jazza, ska-ja, funka in etna. S podobnim groovom, a malo bolj formalnim, šolskim in obetavnim neo-soul obrazom so večer na Gradu v Hribarjevi dvorani zaključili domačini Wckd Nation.


Irena Tomažin (foto: Kaja Brezočnik)

Po Gradu smo se odpravili na Metelkovo. Prva postojanka je bila Menza pri Koritu in Beograjčani Šajzerbiterlemon. Trio zabavnega imena nam je pripravil pravo poslastico garažnega punk rocka. Iskrilo se je na vse strani, tudi med publiko, ki je že ob nekaj taktih zasedbe pričela z mošanjem. Čeprav je večina koncerta minila v tonih kitarske žagarije, je zasedba znala na trenutke tudi fino pogroovati in pojammati. Vsekakor mladca in mladenka, na katere je potrebno biti pozoren. Po koncu omenjenega nastopa pa sem se odpravil v Channel Zero, kjer sem ostal z vmesnimi pavzami do konca programa. Prvi je na sceno stopil Stadt, ki se je nosil in norel kot boemski ruski soldat. Če so večer pred tem v podobnem žanru Molchat Doma razočarali, pa je bil Soldat s svojo radikalnostjo v različnih ozirih uspešen. Darkwave in synthpop momente je mešal z industrialnimi zvoki, h katerim je še dodajal neumorne udarce po bobnu. Na momente je zadeva že prehajala v eksperimentalne tehno vode, s katerimi pa so potem kasneje nadaljevali Shekuza in pa Bratři. Med nastopi omenjenih glasbenikov sem skočil še do Gale hale, kjer so svoj testosteronski in udarni trap izvajali srbski mladci Zicer inc. Noč sem utrujen od treh dni festivala končal v K4.


Šajzerbiterlemon (foto: Urška Boljkovac)

***

Odlično organizirana šesta edicija Festivala MENT nadaljuje in poglablja lastno relevantnost, ki je še posebej v tem delu leta odmevna. Na konferencah so se odlično izkazali tisti deli programa, kjer je šlo za pogovor ena na ena, medtem ko je koncertni del prinesel kopico novih zanimivih imen za poslušanje in nadaljnje spremljanje. Ob vsem povedanem se toplo veselim prihajajoče, sedme edicije.

                                                                                                                                       
Šajzerbiterlemon (foto Urška Boljkovac)
Bernhard Eder (foto Kaja Brezočnik)
Uradna otvoritev (foto Aleš Rosa)
Lalalar (foto Urška Boljkovac)
Konferenca Stanje in perspektive Ex-YU trga (foto Pia Klančar)
Konferenca Attention, Here Comes HEMI (foto Kaja Brezočnik)
Irena Tomažin (foto Urška Boljkovac)
Buč Kesidi (foto Kaja Brezočnik)
Black Country, New Road (foto Aleš Rosa)
Molchat Doma (foto Aleš Rosa)
Neighbours Burning Neighbours (foto Katja Goljat)
Stadt (foto Katja Goljat)
Trupa Trupa (foto Kaja Brezočnik)
Wckd Nation (foto Kaja Brezočnik)
V pogovoru z Robom Challicem (foto Pia Klančar)