14. 2. 2015 / Glasba

Festival MENT Ljubljana: petkov koncertni del

Koala Voice, Carnival Youth, Garbanotas Bosistas (Kino Šiška)

 

Če na koncu petkovega koncertnega večera v Kinu Šiška ne bi nastopili litvanci Garbanotas Bosistas, bi lahko uvodni del večera podnaslovili s »teenage sklop«. Kot otvoritveni akt so nastopili domači KOALA VOICE. Lanskoletni zmagovalci vseh mogočih naborov, izborov, natečajev in udeleženci klubskega maratona Radia Študent so zavoljo zmagoslavja na ŠPIL ligi ravno na dan nastopa izdali svoj prvenec z naslovom Kangaroo’s a Neighbour. Zasedbo je bilo lansko leto ravno zaradi omenjenega števila nastopov in pojavljanj nemogoče zgrešiti na domačih odrih. Čeprav še danes zvenijo najstniško simpatično, so najverjetneje tudi s pomočjo njihovega producenta Petra Dekleve precej razvili svoj glasbeni izraz. Njihov dosedanji luštkan melodičen kitarski indie počasi dobiva zrelejše poteze. Glasba postaja intenzivnejša in manj boleha za klišejskimi, predvidljivimi zvočnimi vzorci. Zaključna skladba nastopa »Wild Dancer« ponuja odlično izhodišče za nadaljnji razvoj.

Latvijci CARNIVAL YOUTH kot naslednji nastopajoči so bili predmet pogovora že dan prej v rock poslušalnici. Njihovo glasbo, predvsem skladbo »Octopus«, sta kritika Marko Godrnjavec – Jizah in John Robb umestila med stvaritvami »boy bendov s kitarami« in »fantkov, ki mislijo da igrajo alter glasbo«. In imela sta prav. Fantki v smokingih so nam postregli s šablonastim indie popom, ki je bil kvaliteten v izvedbi, a zaradi derivativnosti pomankljiv v ideji.

Kot zadnji so v Komuni nastopili že na začetku omenjeni GARBANOTAS BOSISTAS. Čeprav so za razliko od prvih dveh bendov zveneli zrelo, pa tudi oni trpijo za posebno stanje popularne godbe – biti v trendu. Bolje se sliši biti v koraku s časom, kajne? No, samo po sebi to še ne pomeni slabe glasbe. A v glasbi litvancev je bilo vse preveč slišati vpliva in glasbenih vzorcev avstralskih Tame Impala, legendarnih Led Zepov, dua Beach House in še koga. Retropsihedelika, igranje z zvočnimi valovi kitarskih fuzij, efekti in vodnati organski zvoki ne prinesejo nujno osupljive (inovativne) glasbe. Prijetno za poslušanje in sanjarjenje, a daleč od samostojnega avtorskega izraza. Včasih tudi zanimiv možicelj/kitarist v pajkicah ne pomaga.

——————
Rx:tx night at MENT: Borja Borka, Jimmy Pé, Žiga Murko, Dorian Concept, Pavemental, Boomhauer & Donkeyhorse (Gala Hala)

 

Domača založba rx:tx že vrsto let dosledno sprejema izbrane domače in tuje glasbenike pod svoje okrilje ter jih nato skladno s svojim formatom oddaja v svet. Vizualno in glasbeno selektivno močna si je ustvarila prepoznavnost, kateri vsaj na domačih tleh težko kdo konkurira, kljub temu da je veliko izvodov precej »underground« narave.

Ni presenečenje, da je bil domači založbi dodeljen večer s headlinerjem zadnjega dne festivala v Gali Hali. Obisk Dorian Concepta je povzročil razvedrilno osvežitev, tako na programu festivala Ment kot nasplošno na glasbenem dogajanju pri nas v zadnjih časih. Prvi njegov nastop pri nas pa je prinesel tudi novost, kar se tiče njegovega nastopanja v živo. Nastopil je v triu, skupaj s Cid Rim na bobnih ter The Cloniusom na basu. Power trio dunajskih dečkov je v nabito polni hali že s prvo minuto igranja naznanil, da to ne bo običajen koncert elektronskih artistov. Sicer so, z izjemo baterije bobnov, uporabljali izključno inštrumente, ki jih pogosto vidimo v sobah bedroom producentov, nekaj kar vsak od njih tudi je. Tekom nastopa pa se je celotna izkušnja bolj približala jazz koncertu kot še eni predstavitvi nekih elektrončkarjev. K temu so pripomogli tudi izvajalci pred njimi. BORKA je poskrbel za otvoritvene ritme večera, ki so se nato zlili s produkcijo slovaškega gosta JIMMYja PÉ. Slednji je poskrbel za mešanico temačne in evforične elektronike, ki je na momente sličila na vzdušje dubstepa v svojih zgodnjih oblikah. Še vedno pa je bilo zadosti trenutkov, ko je njegova k sodobnejšim ritmom usmerjena glasba našla svoj prostor v tem tematskem večeru in poskrbela za primeren most med DJ setom Borke ter nastopom za njim. Na vrsti je bil ŽIGA MURKO, ki je na festivalu končno prišel do klubskega ozvočenja in tako resneje pokazal, čemu vsa stara oprema, ki jo sam uporablja. V primerjavi s prejšnimi akti je bil Žigatov nastop prestava v nižje. Tempo se je spustil in občasno surovost računalniške produkcije je zamenjal zvok, obarvan z magnetnimi trakovi. Bobni niso več suvali, temveč so publiko začeli zibati. Gre za glasbo, na katero se težko pleše intenzivno, kot smo tega po klubih navajeni, a vseeno te premika. In po takšnih zvočnih ekskurzijah, kot jih pripravi Murko, je bolje iti počasneje, drugače postane trud spregledljiv. Počasnejši ritmi so tudi nekako značilnost rx:tx založbe in ni presenečenje, da se bo v prihodnosti založbi pridružil tudi Žiga.

Padec v počasnejši tempo in zavoj stran od vztrajnosti klubske plesne glasbe je bil tudi odličen uvod v koncert tria DORIAN CONCEPT. Vodja tria, ki je prej pod tem imenom nastopal sam, je pred leti dvignil prah s svojim Youtube posnetkom preigravanja majhnega Microkorga. S tem je nekako ujel val hajpa bedroom producentske scene, ki se je takrat še oblikovala. Koncept je bil enostaven. S poceni naborom opreme delati glasbo v svojem domačem studiu v dnevni sobi ali kar v spalnici, za poslušanje doma, v dnevni sobi ali spalnici. Sledile so izdaje EP-jev, Redbull nastop in različne kolaboracije, ki so mu prinesle svetovno prepoznavnost na elektronski sceni. V petek v Gali Hali je šlo korak dlje. Znan po svojih live nastopih in virtuoznemu igranju vseh vrst tipkal je s pomočjo svojih soigralcev na koncertu prinesel nekaj, kar so se številni glasbeniki trudili že desetletja pred njim. Elektronski sodoben jazz, ki jemlje iz preteklosti znanje o harmonijah in improvizaciji, a jih vseeno naredi dovolj dostopne, da se da na njih plesati in poslušati brez prenaporne pozornosti. Dorian Concept trio ima verjetno pri tem to prednost, da so vsi člani benda relativno mladi. Za razliko od starih mojstrov tipa Miles Davis, Chick Corea, Herbie Hancock itd., ki so morali narediti preskok iz akustičnih inštrumentov, so se Dorian Concept razvijali skupaj z elektroniko. Njihov odnos do elektronike tako nikoli ne sliči na znanstveno fantastiko ali na nekaj, kar bi bilo potrebno ljudem približati, da bi lažje sprejeli. Poigravanje po inštrumentih je bilo lahkotno in uigrano. Vsak element slišanega je dal slutiti glasbeno podkovanost in veselje do svojega dela, kar je publiko pričakovano navdušilo. Tako se je tudi po končanem nastopu, kot se za pravi jazz koncert spodobi, zgodila uslišana zahteva za bis.

Sledil je domači PAVEMENTAL, ki pa je z odsotnostjo melodičnosti prejšnih nastopov publiko rahlo odtujil. Resnost večera sta na sproščeno raven spustila šele BOOMHAUER & DONKEYHORSE, duo, znan po svojih dinamičnih setih, prepletenih z napol izdelanimi lastnimi komadi, ki z vsakim live nastopom dobijo novo podobo.

——————
Dojo., Sea Change, New Wave Syria, Kišobran (Channel Zero)

 

Channel Zero tokrat ni bil rezerviran zgolj za klubsko sceno. V petkovem večeru se je ta otvoril z dvema samostojnima nastopoma, ki so bili kot oblika glasbene prakse v zanimivem porastu prisotni tudi na MENT-u v večjem številu. Prva je nastopila srbska glasbenica DOJO, ki je z umirjenim nastopom ustvarila prijeten uvodni ambient. Mešanico umirjene melanholije in romantične uspavanosti je kreirala v glavnini s svojih meglenim glasom, ob katerem je večinoma s kitaro uspela ohranjati mirno vzdušje skozi celoten nastop. Sledila ji je Norvežanka SEA CHANGE, ki se je za razliko od svoje predhodnice zanašala na elektroniko. Njen stil je dodobra spominjal na tipičen skandinavski pristop do elektro-popa z mešanjem synth-popa in barvito ambientalnih zvočnih ozadij, ob čemer je bil njen vokal zasanjen, eteričen in docela razumljiv.

Sledil je domači dvojec NEW WAVE SYRIA, ki je tudi tokrat postregel s predvidljivim setom. Vseeno je bil njun koncert vrhunec dogajanja, kajti kot bend sta se publiki, prostoru in vzdušju dobro prilegala. Večinoma sta igrala komade z zadnjega albuma Summer, ki so z mešanico plesne in ambientalne analogne elektronike navdušili občinstvo do prihoda zadnjega, DJ kolektiva Kišobran, ki sta spodbujanje modernih glasbenih valov tokrat iz Beograda prenesla na Metelkovo. S komadi malce bolj medijsko prepoznavne plesne elektronike (recimo tipa Caribou) sta stregla do poznih nočnih ur.

——————
Without Letters, Ti, Foolish Green Music (Klub Gromka)

 

WITHOUT LETTERS iz Litve na odru izgledajo kot tipičen indie rock kolektiv. Dve kitari, bas in bobni, dodatno popestritev na prvi pogled nudi le pevec s svojim računalnikom. Zvočna slika, ki jo servirajo, pa naposled vseeno ni tako predvidljiva, Without Letters se namreč brezsramno ali bolje rečeno brez strahu lotijo širokega nabora žanrov in v svojo glasbo vpletajo psihedelične kitare, sanjave sinte ter tribal ritme. Temu navkljub pa se v povprečju vedno znajdejo na strani lahkotnih indie gruvov in tako zanimivost vzdržujejo predvsem nori brejki, v katerih ne umanjka ghettotech bas linij, laserskih stabov in za Neangleže izjemno prepričljiv »Cockney badboy« naglas.

Druga v večeru sta oder zavzela srbska TI. Dvojec iz Beograda se poslužuje precej minimalne odrske postavitve. Ena kitara, dva mikrofona in stari električni bobni skupaj ustvarjajo jugonostalgično zmes psihedelije in indieja, vse skupaj pa ima ob tem pridih morske romance. Tako se je v Gromki zgodil kratek izlet na jadransko obalo, z obveznim priokusom synthpop estetike, ki je tako pričaral večer za vse, ki se jim toži za zlatimi časi yu-rock balad.

Makedonci FOOLISH GREEN so začeli udarno. Gromko je preplavil masten surf rock, ki je na noge pognal tudi nestrpni in opiti del publike. Prvi komad pa je na žalost bil edini, ki je res zažgal. Po njem so Foolish Green namreč iz minute v minuto bolj izgledali in zveneli kot spinoff britanskih Oasis. Vokalistu lahko to sicer štejemo v plus, celokupno pa je navkljub nekaterim floydovsko obarvanim intermezzom koncert izpadel kot demo Oasis in bil s tem časovno povsem dislociran.

——————
LUDOVIK MATERIAL (Menza pri koritu)

 

Nastop tria LUDOVIK MATERIAL lahko postavimo ob bok nastopom Moveknowledgementov, Nikki Louder in Blaža, domačih vrhuncev na MENT-u. Ludoviki so uprizorili še en nepozabni ritualni rock’n’roll nastop. Frontwoman Tina Perić je s svojo madrfakin punk prezenco in zajebantskimi šalami na račun cocksuckerskih povprečnih muzičarjev držala pokonci celotno Menzo vse od začetka koncerta in tudi ko je počila struna na kitari. Koncert je bil en sam garažno naelektren direndaj in direkten obenem. Ludoviki so nastopili brez dlake na jeziku, strunah in bobnih. Njihova specifična mešanica najrazličnejših odvodov alter godbe je pripravila pristno »untergrund« magijo. Še. Še tega.

1463025_1775470456011293_6815087267317225820_n