Festival MENT Ljubljana: četrtkov konferenčni del
GLASBENIKOV VODIČ DO GLASBENIH MEDIJEV
Prvo četrtkovo predavanje je bilo namenjeno seznanjanju operativnosti glasbenih medijev kot glasbenih posrednikov. Glavna ugotovitev konference je bil predstavitev današnjega »paketa«, ki ga mora glasbena skupina kot taka danes vsebovati, da čim bolj zadovolji zanimanje. Zgrajeno mora imeti spletno stran ali pa biti prisotna vsaj na Facebooku, nujen je profil na Youtubu, Soundcloudu … S tem postajajo glasbeni mediji in njihovi pisci svojevrstni selektorji, ki delujejo po svojih promocijskih principih – govorilo se bo o tovrstnih skupinah, ki ustrezajo novinarskemu modelu. Poudarek je tu na oddaljenosti muzikološko-sociološkega pristopa do glasbe in pogled na glasbo kot tok sprememb (glasbenega) izražanja. Na konferenci se je kazalo zgolj spodbujanje podjetnosti glasbenih akterjev. In seveda, če se glasbenik ne trži po pravilih trga, je za svoj neuspeh kriv sam.
Klemen Košak je 21. aprila 2014 zapisal v Mladini: »Podjetnost ni isto kot podjetništvo. Podjetništvo je poklic nekaterih, podjetnost pa je osebnostna lastnost, ki naj bi jo imeli vsi.« Podjetnost se pri glasbenikih in založnikih interpretira kot odprtost za pogovor, samoiniciativna komunikativnost, sposobnost ustvarjanja kontaktov in aktivno mreženje. Na tem mestu se nam odpira vprašanje motiva – je »biti slišan« res bolj pogojeno od tega, kakšna zgodba te obkroža in manj od pomena tvoje ustvarjene glasbe? Mora glasbenik res priti na dan z vsemi zanimivimi podatki o samem sebi (če tovrstne zanimive podatke njegova zgodba sploh premore), da je lahko slišan sploh kot glasbenik? Na konferenci se je tako izkazalo, kot da glasba pri mnogih akterjih ostaja v drugem planu ter da se medijski prostor namenja zgolj določenemu tipu glasbenih skupin, ki delajo glasbo, ki ustreza njihovim predstavam. Šele ob vprašanjih iz publike se je ugotovilo, da sta »mainstream« glasba in »underground« glasba danes že tako prepletena pojma, da vsak zase hitro izgubljata svoj prvotni pomen. Na konferenci smo torej lahko poslušali eno uro stalne rabe tovrstnih pojmov, a prostora za debato o njihovih spremenjenih pomenih enostavno ni bilo.
POVEZOVANJE SCEN (OD BALKANA DO BALTIKA)
Okrogla miza že v imenu polaga moč v vzhodnoevropsko glasbeno sfero, jo pooblašča za prevzem iniciative in enači s prevladujočim zahodom. Izredno informativna debata strokovnjakov iz pripadajočih scen je od samega začetka ne le pozivala, temveč tudi podajala razloge za podiranje zahodnega mita in prepraševala željo po uspehu tam. Poudarjalo se je, da je treba preseči klišejske ambicije po uvozu in izvozu izključno z zahoda, ko je v vzhodnem delu Evrope takšen potencial in toliko profesionalnih ljudi, pripravljenih delati in delovati. Primat anglosaksonskih glasbenih osi temelji izključno na slepem sledenju vedno istim praksam, zato je bila močno argumentirana usmeritev pozornosti na možnosti vzhoda zelo, zelo dobrodošla.
AGENTI ALI ANGELI
Zadnja dopoldanska konferenca pa se je glasila »Agenti ali angeli?«. Na njej smo uspeli izvedeti marsikaj o delu agentov in agent ter kako se le-ti z načrtovanjem koncertov povezujejo z glasbeno industrijo. Agent naj bi s pomočjo strategij, promocij, sodelovanja s preostalimi akterji pripravljal »dober gig«, kar naj bi predstavljal cilj vseh, tako organizatorjev kot nastopajočih. A glavni problem, s katerim se je ta konferenca soočala, je bilo dejstvo, da je vsaj obseg držav, ki jih je festival pokrival, operiral v večji meri brez njihove eksplicitno definirane vloge. Smiselnost te konference je zato vprašljiva. Težnja po »vzetju stvari v svoje roke« in »izgradnji novega neodvisnega glasbenega trga«, zaradi katerih naj bi tudi nastajali showcase festivali, s tovrstnimi debatami spodbuja zgolj kopiranje dosedanjega zahodnjaškega tipa trga glasbene industrije. Vloga agenta je iz tega vidika zgolj prikazovala njegovo uveljavljeno funkcijo v anglo-saksonskih državah.
Na debati je kot mnogo drugod umanjkala perspektiva bandov – govorci so lahko govorili o borbi za višje dobro, nujnem sodelovanju, promociji singlov, a na koncu poslušalci nismo bili deležni nobene konstruktivne debate, kako njihovo funkcijo umestiti v lokalni prostor.
KAKO ZASLUŽITI Z BREZPLAČNO GLASBO
Kljub globoko finančni konotaciji v naslovu je bilo osredotočenje služenja z brezplačno glasbo prej duhovno kot materialno. Zaslužek je se je štel v socialnem uspehu, v širjenju fanbasa, v kreiranju identitete, ki kasneje potencialno prinese zaslužek. Debata je sicer (pre)večkrat skrenila s poti v anekdotična pripovedovanja recimo Scotta Cohena (ustanovitelja distribucijske in marketinške firme The Orchard), ki je poskušal hkrati doumeti in razložiti, kako današnja mlada generacija uporablja glasbo kot sredstvo za ustvarjanje lastnega imidža za razliko od prejšnjih. Hkrati je velik del nasvetov izhajal iz premise zgrajene infrastrukture (tako državne kot čisto bendovske (manager, agent itd.)), ne iz popolnega začetka, kar je povzročilo, za razliko od anekdot, precejšnjo odtujenost poslušalstva.
KAKO DELUJE GLASBENI POSEL
Okrogla miza, ki bi morda morala biti na vrsti prva, je predstavila osnovne relacijske strukture v ekosistemu glasbenega sveta. Predvsem so bile predstavljene strukture, ki obstajajo v zdravih, zrelih in razvitih glasbenih scenah po svetu, ki uživajo podporo obstoječe infrastrukture in gospodarsko-političnega sveta. A vseeno je šele zdaj začela vreti konferenčna koristnost, saj je šele tokratna okroglica izhajala iz dejstva, da so v publiki povečini (slovenski) glasbeni polprofesionalci, ki do sedaj še niso bili v situaciji, ko bi lahko srkali neko osnovno znanje o zaodrju glasbene industrije. Na tem/tovrstnem pogovoru, ki vseeno ni bil dovolj regijsko kompleten in koheziven za bolj celostno razumevanje (kar je logično glede na enourno dolžino), bi morda moralo biti več poudarka, saj je bila potreba po osnovah med poslušalstvom precejšnja.
POSLUŠALNICA – ROCK
Koncept poslušalnice je bil sila preprost: novinarji, organizatorji festivalov in preostalih nekaj izbranih glasbenih profesionalcev nepripravljeno komentira na skupinskih poslušanjih njim povečini neznane skladbe zasedb in izvajalcev s festivala, katerih imen se ne razkrije do konca instantnih sodb. V sobi so seveda prisotni tudi glasbeniki, katerih delo je komentirano. Vsekakor zanimivo, a v realnosti, z nekaj rockerskimi izjemami, vse preveč mlečno in brezjajčno. MENT-ov opis je obljubljal “iskreno seciranje” in “analizo brez zadržkov”, “odkrite kritike in komentarje”, dobili pa smo “good”, “bad” in pa “has marketing potential”, k čemur je morda botrovala tudi slabša podkovanost v angleščini samih komentatorjev.
Komad danskih Get Your Gun je takoj predstavil komentatorjem nekonvencionalno plat rockerskih odvodov, kot sta gotski country in doom rock, nepoznavanje scene pa je bilo očitno že takoj, ko je bil opis skladbe npr. “a little bit of metal kind of music”. Vseeno je bil po večini dobro sprejet, še posebej v objemu legendarnega Johna Robba.
Naši All Strings Detached sta se predstavili z melanholično skladbo, ki vso svojo vsebinskost stavi na vokal. A ta je bil, kljub določeni plodovitosti predvsem pri ženskem delu gostov, označen za precej klišejskega, preveč tipičnega, za “še enega”, kljub odobravanju same odličnosti vokala.
Najstniški Carnival Youth je niso dobro odnesli. John Robb jih je spljuval do obisti. Nadel jim je oznake “boy bend s kitarami”, “glasba za najstnike, ki so še predkratkim poslušali boy bende, zdaj pa mislijo, da poslušajo alter glasbo”. Posebno navdušen ni bil nad njimi niti domači Jizah, medtem ko je bil ženski del komentatorjev do zasedbe prizanesljivejši in poudarjal njihovo mladost in tržno sila zanimivo glasbeno (k)ost.
Za ŠKM banda in njihov inštrumentalen štiklc “Tri lejta” se je večina komentatorjev strinjala, da je skladba sicer prijetna, a da jim za vrednotenje pri inštrumentalnih zasedbah ena skladba ne zadostuje in da je potrebno slišati celoten album.
Sledili so še eni domačini – LUDOVIK MATERIAL. Po poslušanju skladbe “Model Generation” je sledila eksplozija navdušenja. John Robb jih je oklical celo za svoj najljubši najnovejši bend.
Garažna skladba “Ako Nisam dobra” Vlasta Popić je bila sprejeta povečini z odobravanjem. Komentatorji so se strinjali, da je takšno zvrst glasbe potrebno slišati še v živo.
ARTIST TALK:
JONO BRANDEL & LULLATONE STUDIOS: PATATAP
Oder Katedrale v Kinu Šiška sta v četrtek opoldne zavzela Jono Brandel in Shawn James Seymour, avtorja spletnega audio-video inštrumenta Patatap. Inštrument, ki je dosegljiv na patatap.com, omogoča instanten dostop do 156 različnih kratkih zvokov, razdeljenih v šest sklopov, vsak zvok pa ima tudi njemu pripadajočo animacijo. Ob odprtju patatapa vaša tipkovnica postane orodje za ustvarjanje glasbe, saj so zvoki in animacije vezani na posamezne tipke. Govor avtorjev, ki je sicer trajal slabo uro, je postregel z osebnimi podrobnostmi iz njunih življenj in dal uvid v proces nastajanja patatapa, (navidezna) sproščenost, s katero sta svoj prvi javni govor vodila, pa se je izkazala za dvorezen meč. Po eni strani sta se s tem približala občinstvu in tako ostala pod »umetniškim piedestalom«, po drugi strani pa se je zaradi tega porajal dvom, zakaj to sploh gledamo. Ali je njuna celotna življenjska zgodba res tako pomembna za nastanek patatapa, da sta ji namenila izdaten del svojega govora? In ali je pomembnejša od tehničnih aspektov, katerim sta sicer se površno posvetila, vendar pa sta ostala v neki čudni vmesni fazi, kjer sta bolj tehnične podrobnosti vpeljala na način, ki je nepoznavalce instantno odvrnil, ljudem s tehničnim in fizikalnim predznanjem pa vseeno ni ponudil nikakršne dodane vrednosti? Na koncu smo tako dobili prikupno predstavitev dveh ustvarjalcev, katere vsebina bi morda veliko bolje delovala, če bi se (po)govor odvijal nestrukturirano v hali Kina Šiška, ob dveh patatapih, ki sta bila na voljo za prosto eksperimentiranje obiskovalcev festivala.
ROBERT HENKE (AKA MONOLAKE)
Robert Henke, bolje znan pod umetniškim imenom Monolake, je predstavil svoj najnovejši umetniški projekt Lumière. Audio-vizualni performans smo imeli možnost videti večer prej v Katedrali Kina Šiška, v svojem govoru pa je predstavil tehnični aspekt ter filozofijo za projektom in svojim ustvarjanjem nasploh. Lumière je projekt, ki pri ustvarjanju vizualne podobe uporablja štiri laserje. Ti na platno izrisujejo različne podobe in oblike, enolično povezane z zvokom, ki ga hkrati ustvarja Henke. Tako po lastnih besedah doseže poenotenje izraza, saj nič več ne ustvarja glasbe za podlago vizualizaciji ali vizualizacije za dopolnitev glasbe, pač pa vsaka nota dobi pripadajoč zvok in podobo, ki tako postanejo ena entiteta.
Poseben poudarek je namenil laserju samemu kot orodju za risanje. V nasprotju s sodobnimi programi za produciranje glasbe, kot je Ableton Live, katerega soustvarjalec je sicer Henke, ki ponujajo praktično neomejene možnosti zvočnega ustvarjanja, je laser kot medij mnogo bolj omejen. Prikazuje namreč le eno piko na zaslonu oz. eno daljico, če je med izvorom žarka in zaslonom megla, če pa želimo z njim risati podobe, je potrebno laserski žarek preusmerjati tako hitro, da preslepimo svoje oči, ki potem namesto premikajoče se pike vidijo obris neke oblike. V tej omejenosti je Henke našel navdih za raziskovanje svojega umetniškega izraza. Tako je, zaradi omejene količine podob, ki jih lahko z laserjem narišemo, iz polja neomejenih možnosti prišel do vprašanja kompozicije, kjer je nadalje iskal svoj izraz. Omembe vreden je nivo osebne vpletenosti, ki jo je pokazal tekom govora. Ne samo, da je praktično vso programsko kodo, ki jo uporablja pri Lumière, spisal sam ali bil eden od razvijalcev (pri nastopanju seveda uporablja Ableton Live), s poslušalci je delil tudi svoje poglede na ustvarjanje in kreativni proces. Nadobudnim ustvarjalcem je tako dal upanje z izjavo, da mnogokrat dvomi v svojo umetnost, da se mu je v času pisanja programske kode za Lumière pojavilo mnogo dvomov. Znašel se je v položaju, kjer je že nekaj mesecev pisal izključno programsko opremo, medtem ko bi lahko v tem času ustvaril za celotno ploščo glasbe, vendar pa je uspešen nastop v retrospektivi poplačal ves trud in vse dvome.
Henke se je tako pokazal kot izjemno prizemljen avtor, ki je DIY logiko pripeljal do profesionalnega nivoja, obenem pa ravno s tem uspel spodbuditi razmišljanja o unikatnosti kreativnega procesa ter o dvomih, ki se tekom le-tega pojavljajo.
MEGAFORCE COLLECTIVE
Megaforce je kolektiv ustvarjalcev iz Pariza, ki se specializirajo v snemanju videospotov. Z delovanjem so pričeli leta 2007 in že kmalu eksplodirali na širši glasbeni sceni, do danes pa so posneli videospote za mnogo poznanih glasbenikov, sodelovali so namreč s Kidom Cudijem, Madonno, Tame Impalo in drugimi, njihovi spoti pa so jim prinesli precej kritiškega odobravanja. Če vam do sedaj ta tekst izgleda kot reklamna puhlica, je to zato, ker zgolj povzema občutek, ki je preveval Katedralo Kina Šiška med pogovorom s polovico kolektiva Megaforce.
Potrebno je poudariti, da je občutek reklamnega sporočila še najmanj krivda samih ustvarjalcev, katerim je mogoče očitati le občasne splošne odgovore, glavni problem pa gre iskati v samem formatu pogovora. Vse skupaj je bil dobesedno le showcase izbora njihovih spotov, katere so post festum podkrepili s komentarji, ki pa niso uspeli dodati dovolj vpogleda niti v njihov kreativni proce, niti v bolj ekonomski del njihovega posla, da bi se pogovor zazdel smiseln v kontekstu glasbenega festivala. Tako je srečanje ostalo v mlačnih vodah psevdofilozofiranja o tabu tematikah, ki se pojavljajo v njihovih spotih, za kar pa gre krivdo iskati v voditeljici pogovora, ki ni znala pogovora preusmeriti drugam, ko je dobila zelo jasen odgovor, da se Megaforce ne obremenjujejo s sporočilnostjo svojih del, pač pa interpretacijo puščajo povsem v rokah publike. Na koncu se tako ni bilo mogoče znebiti občutka, da pogovor že sprva ni ciljal na odpiranje debate okoli zanimivih tematik, pač pa zgolj kot prikaz zgleda, kateremu naj bi sledili, češ »poglejte njih, ki jim je s trudom uspelo in se trudite tudi sami!« Sama po sebi sicer ne nujno slaba in problematična izjava, vendar pa je v kontekstu naše lokalne scene izpadla povsem odmaknjena, saj Megaforce očitno živijo v drugačem artističnem svetu, kjer je 100000-evrska investicija za videospot popolnoma normalna ali še celo drobiž.