Festival MENT 2023
Datum: 29. - 31. marec 2023 Prizorišče: različne lokacije po Ljubljani
Ljubljanski festival MENT, ki je že zdavnaj presegel okvir domačega mesta in dežele, je v tokratni deveti ediciji s svojim pestrim programom v goste privabil več kot 6000 obiskovalcev in 76 izvajalcev iz 20 držav. Prevladovali so sicer domači, a vseeno je bilo na vsakem koraku moč slišati pogovore tudi v tujih jezikih, saj je v Ljubljano pripotovalo tudi 700 delegatov in glasbenih profesionalcev iz Hrvaške, Slovaške, Srbije, Češke, Avstrije, Madžarske, Nemčije, Estonije in Litve. Slednji dve sta poleg Latvije imeli poseben status, saj je MENT poseben fokus namenil spoznavanju baltskih izvajalcev, festivalov in organizatorjev. Nedvomno smo bili priča najuspešnejši ediciji do sedaj, tako zaradi širokega starostnega spektra publike, ki je prišla po dozo novih glasbenih odkritij, kot tudi zaradi raznolikega profesionalnega ozadja, iz katerega je izhajala. Dva od treh razprodanih večerov le potrjujeta relevantnost festivala in pravo smer, v katero festival vzgaja domače in tuje poslušalstvo. Posebnost letošnjega konferenčnega dela festivala je zagotovo izredno dobrodošla iniciativa »NOVE FACE,« ki je ena izmed redkih v našem prostoru, namenjena mladim glasbenim profesionalcem do 30. leta, ki ustvarjajo glasbeno sceno iz ozadja in so njen nepogrešljiv del, tj. organizatorjem, koncertnim bookerjem, novinarjem in glasbenim urednikom. Na pobudo Mentovih prijateljskih festivalov Kontakt (Srbija), SHIP (Hrvaška) in PIN Music Conference (Severna Makedonija) se je na razpis prijavilo preko 100 kandidatov ziz območja bivše Jugoslavije, med desetimi izbranci pa sta se znašla tudi naša koncertna organizatorja Lana Bauman (Lacha) in Nik Drozg (Kino Šiška, Channel Zero).
Najbolj mamljiva koncertna napoved je bila gotovo otvoritvena poslastica francoskih plesno-psihedeličnih zapeljivcev La Femme. Festivalu primeren časovno tempiran nastop je še vedno odlikovala energična odrska prezenca vseh petih nastopajočih, ki so svoje oboževalce nagradili z uspešnicami, kot sta Sur la planche 2013 z njihovega debitantskega albuma Psycho Tropical Berlin (2013) in Cool Colorado (Paradigmes, 2021), nekaj srečnežev pa tudi s plakati, ki so ob koncu koncerta leteli z odra. Ne glede na široko uspešnost zasedbe se je v njihovem nastopu vse prej kot zvezdništvokost čutila pristna naklonjenost do publike, ki jo je zasedba z isto intenziteto vračala nazaj na oder, kljub na trenutke rahlo zamazani zvočni sliki z neizstopajočimi vokali. Poleg La Femme je na otvoritvenem večeru močan pečat pustil tudi estonski duo Puuluup, o nastopu katerega smo lahko z navdušenjem poslušali tudi naslednje dni na konferenčnem delu festivala. S svojo mešanico estonske tradicionalne glasbe in razgibanega vokaliziranja s pomočjo looperjev sta ustvarila pristen stik s poslušalci, razbila četrti zid, se pomešala mednje in sicer dokaj prazno šišensko Katedralo napolnila z razgibanostjo estonske glasbene energije.
Kljub poznemu zaključku prvega Mentovega večera se je naslednji dan v dopoldanskih urah s polno paro začel že ustaljeni konferenčni del festivala. Letošnji program je poleg klasičnih poslušalnic, intervjujev z uveljavljenimi glasbenimi avtoritetami (Igor Vidmar) in hitrih mreženj, ki so zanimiva predvsem za izvajalce, založbe in bookerje, ponujal tudi širok sklop predavanj in gostov, ki se ukvarjajo z glasbo na digitalnih medijih in socialnih platformah. Zavedanje pomembnosti digitalnega razvoja za glasbeno industrijo v prihodnosti je na vsa ta predavanja in pogovore privabilo veliko množico glasbenih profesionalcev, ki so prostore v M hotelu napolnili do zadnjega kotička.
Prvi, ki je predstavil detajlen uvid v razvoj digitalnega glasbenega trga in glasbe, je bil novinar in urednik Chris Cooke, ki s svojim podjetjem CMU (Complete Music Update) na dnevni bazi spremlja trende v digitalnih glasbenih medijih in s tem pomaga izvajalcem pri usmerjanju in razvoju svojega glasbenega posla preko svojega podkasta, novičnika in spletne izobraževalne platforme. Najprej je v konkretnih številkah predstavil trenutno stanje na digitalnem glasbenem trgu, ki ga v največji meri obvladujejo plačljive pretočne platforme (Spotify, Apple Music, Amazon Music, YouTube), ki pa izvajalcev še vedno ne plačujejo pravično. Poudaril je, da je v prihodnje pomembno model izplačevanja preoblikovati tako, da bo izvajalec v središču, na kar je opozarjal tudi izvršni direktor družbe Universal, Lucian Grainge. Poleg pretočnih platform v zadnjih dveh letih največ za prepoznavnost glasbe in glasbenikov naredijo t. i. UGC-platforme, torej tiste, kjer vsebino kreirajo posamezni uporabniki, ki s tem postajajo sam svoj medij. Med najbolj obiskane spadajo YouTube, Facebook, Instagram in TikTok, ki je v zadnjih dveh letih doživel poseben razcvet. Vprašanja, ki se jih je Cooke dotaknil v zvezi z novimi medijskimi igralci na trgu, so naslavljala boljši izkoristek socialnih platform, kako bi na boljši način lahko spremljali statistiko uporabe glasbe na teh platformah ter ali je možno direktno licenciranje več ustvarjalcev vsebin. Kljub dejstvu, da te platforme primarno niso ustvarjene samo za glasbene vsebine, lahko po Cookovem mnenju dobro služijo za promocijo in doseganje širše publike ter za vzpostavljanje čim bolj pristnega stika z oboževalci, česar se veliko glasbenikov že poslužuje in pri čemer so tudi uspešni. V drugem delu smo lahko poslušali tudi trenutno najbolj vroča vprašanja o umetni inteligenci v glasbi in o ChatGPT-ju, ki tako v glasbi kot v drugih kreativnih sektorjih že zbujata strah pred dominanco nad človeško kreativnostjo. Po Cookovem mnenju je sicer do popolne nadvlade umetne inteligence nad človeško kreativnostjo še dolga pot, a verjetno bodo ta orodja lahko pomagala skrajšati marketinške procese v glasbi s hitrejšim ustvarjanjem drugih multimedijskih vsebin, kot so npr. videi za socialna omrežja, kar se dogaja že v tem trenutku. Glede ustvarjanja glasbe samo z umetno inteligenco je bil Cooke zadržan, saj se mu zdi, da zaradi svojih pomanjkljivosti verjetno nikoli ne bo mogel popolnoma zamenjati nečesa tako človeškega, kot je glasba. Predavanje je bilo izredno zanimivo za prihodnost celotnega glasbenega sektorja in tudi izjemno informativno, ob koncu že skoraj tako nabito z informacijami, da jim je bilo že težko slediti, kar je tudi samo po sebi odraz hitrih sprememb in poplave informacij v času, v katerem živimo.
Vsebina na socialnih omrežjih glasbenikov je bila tudi glavna vroča tema pogovorov z naslovoma #Vsebinajemajka in TikTok: Zaveznik ali nebodigatreba?. Vezna člena med obema pogovoroma sta bila Dominika Maša Kozar, ki upravlja s socialnimi omrežji Kina Šiška in festivala MENT, in Alek Bošković, ki skrbi za odnose z glasbeniki v podjetju Believe Music. Najprej sta se z Lano Čulig in Connie Rose pogovarjala o prednostih in pasteh predvsem Facebooka in Instagrama. V zelo detajlnih odgovorih so poudarili pomembnost vsakdanje prisotnosti na socialnih platformah, a obenem izpostavili tanko mejo med pretiranim in zadostnim objavljanjem vsebin. Hkrati so ponudili nasvet glasbenikom, ki morda niso vešči vseh socialnih platform, naj bodo konsistentno prisotni vsaj na eni izmed njih. Prav tako so se sogovorniki dotaknili pomembnosti načrtovanja objav in kreiranja vsebin ter poudarili močan učinek t. i. »teaserjev« pred uradnim izidom albuma ali singla. Primer Sama Smitha in Kim Petras, ki sta že z anticipacijo skladbe Unholy izzvala veliko zanimanje publike na TikToku, je dokaz, da lahko zanimanje vzbudi tudi le kratek izsek iz prihajajočega singla.
Naslednja okrogla miza, ki je bila vsebinsko logično nadaljevanje prejšnje, se je bolj detajlno dotaknila TikToka, ki je v zadnjih treh letih doživel največji vzpon števila uporabnikov med vsemi socialnimi mediji in ga za promoviranje vsebin uporabljajo praktično vse industrije. Za glasbeni sektor je platforma pomembna predvsem z vidika poudarka, ki ga namenja glasbi, saj ima vzpostavljeno svojo glasbeno knjižnico, poleg tega pa tedensko spreminjajoče se vizualne trende na platformi spremlja pripadajoč avdio, ki v veliko primerih doseže svojih pet minut slave. K pogovoru sta že prej omenjena moderatorja povabila Frana Vasilića, mladega hrvaškega kantavtorja in producenta, ki je nepričakovan uspeh dosegel prav na TikToku. Devetnajstletnik iz Krka je koronsko zaprtje družbe izkoristil za ustvarjanje in s svojim neobremenjenim pristopom do glasbe in snemanja ter urejanja videov uspel v svojem kotičku interneta vzpostaviti pristno skupnost oboževalcev, ki (zaenkrat) šteje 4,4 milijona sledilcev. Danes priznava, da živi samo od glasbe, njegov koncertni koledar je napolnjen z veliko datumi, obiskuje pa vsa večja mesta v Nemčiji, Italiji in Švici. Kljub uspehu, ki ga je doživel na TikToku ni zmogel podati konkretnega recepta za uspeh na platformi, sogovorniki pa so poudarili, da je bila morda njegova prednost v še ne tako raziskanem in ne tako zasičenem balkanskem TikTok prostoru. S sogovorci so ponudili nekaj nasvetov za boljši izkoristek tega medijskega prostora, kjer naj bo vedno v ospredju pristnost posameznega ustvarjalca ter vzpostavljanje čim boljše komunikacije s sledilci preko komentarjev in drugih oblik nagovora. Zopet so poudarili tudi konsistentnost objavljanja, ker pa je TikTok za večino še vedno relativno nova in nepoznana platforma, so svetovali najprej enomesečno opazovanje dogajanja in trendov na njej, saj s tem lažje ugotovimo, kaj je naša niša in posebnost. Največja prednost ustvarjanja je zagotovo v relativno nizkih stroških produkcije, ob koncu pa so izpostavili tudi pomembnost odklopa od socialnih omrežij in kreiranja vsebin zanje, saj lahko to konkretno vpliva na izvajalčevo kreativno energijo.
Ena od prednosti spremljevalnega programa konference so sprejemi, zato nas je pot po končanem predavanju vodila v prvo nadstropje Kina Šiška, kjer nas je pričakala hrvaška delegacija s predstavitvijo njihove glasbene izvozne pisarne We Move Music Croatia in showcase festivala SHIP, ki se bo odvijal septembra v slikovitem Šibeniku. Za dvig razpoloženja pred večernimi koncerti so poskrbeli z njihovimi lokalnimi ponudniki ter povabili na koncerte njihovih izvajalcev ###, Bad Daughter, litl itali in Frana Vasilića. Slednji je nastopil v veliki dvorani Kina Šiška, ki je bila sicer slabše zapolnjena, a je bilo to pričakovano glede na bogato dogajanje po celotnem mestu. Mladenič je s svojim rezkim glasom, ki sicer izjemno spominja na Clemensa Rehbeina (Milky Chance), in s spremljevalno skupino (bobni, bas, kitara) dodobra vzbudil čustva prisotnih s svojimi tenkočutnimi besedili in interpretacijo, ki nagovarjajo s svojo neposrednostjo in vsakdanjostjo. Njegov nastop je bil vse prej kot le melanholično trpljenje mladega Frana, saj je svojo živahno plat pokazal v svojih »bedroom-indie-pop« himnah, ob katerih so poleg njega začeli poplesovati tudi navzoči. V spodnji dvorani se je predstavila še ena mlada izvajalka, dvajsetletna Uche Yara, ki sicer ustvarja v Berlinu. Kljub mladosti je že nastopala z večjimi svetovnimi imeni, kot so Parcels, Marc Rebillet in Bilderbuch, s slednjimi je pa celo odprla koncert samim Rolling Stonesom na njihovem lanskem dunajskem koncertu. S svojo mešanico udarnih kitarskih rifov ter predvsem dobre odrske prezence in komunikacije s publiko smo ji vsi že po nekaj skladbah jedli z roke. Čeprav še ni izdala niti enega uradnega singla, je publika očarano spremljala njene glasbene zgodbe, ki jih je podajala z bogatim in mehkim altovskim vokalom. Zagotovo eno od lepših presenečenj letošnjega Menta.
Živahen četrtkov večer pred Kinom Šiška je bil logično nadaljevanje dnevnega dogajanja, kjer so se spletle nove in hkrati obnovile stare vezi med glasbeniki, glasbenimi profesionalci in glasbenimi navdušenci. Kljub dolgemu dnevu na konferencah se nikomur ni zares mudilo domov, zato smo se odpravili na naslednjo postojanko – Dijaški dom Tabor, kjer so nas pričakali birds of unknown. Zmes jazza, etna in svobodnega vokalnega izraza pevke Patricije Škof nas je vsaj za kratek čas odmaknila od dogajanja v zunanjem svetu in popeljala v skrivnostne svetove njihove nežne, a melodično inovativne in razgibane glasbe. Kaj kmalu nas je iz zamaknjenega poslušanja v prijetni dvorani zbudil varnostnik dijaškega doma in nas prijazno opozoril, da bo treba koncert počasi zaključiti in se premakniti na naslednjo destinacijo. To je bila seveda Metelkova, kjer smo začeli še zadnje dejanje četrtkovega glasbenega pohajkovanja. Vzdušje je tako v klubih kot pred njimi zopet pokazalo, kje je dom ljubljanske alternativne scene. Za začetek smo si izbrali Klub Gromka, kjer sta razgrajala Litvanca Superkoloritas. S svojim plesnim, z retrom navdahnjenim zvokom sta razgrela sicer že dobro ogreto publiko, ki je z navdušenjem spremljala vsak njun gib, še posebej izredno zabaven in usklajen plesni vložek na koncu nastopa. Potovanje po Metelkovi smo nadaljevali v Gali Hali, ki je bila kot vedno najbolj oblegana od prizorišč. Litvanski šestčlanski band Plié je postregel z bučno mešanico eksperimentalnega noise rocka, ki je naše glave odprl z donečimi kitarskimi zvoki in jeznim distorziranim vokalom, ki je popolnoma prevzel nadzor nad fokusom celotne publike. Večer smo zaključili s srbskimi proto tip, ki so nas pogostili z močno dozo basovsko donečega post-punka, obogatenega s pozavnističnimi improvizacijami.
Petkovo dnevno dogajanje se je, za razliko od četrtkovega, začelo nekoliko kasneje. Utrujenost prejšnjega dne je le zanemarljivo vplivala na glasbenike in ostale profesionalce iz sektorja, ki so poskušali v svoje mreže ujeti še nekaj novih kontaktov za bodoča sodelovanja, obiskovalci konference pa so z zanimanjem spremljali še zadnja predavanja in pogovore. Ena izmed takih je bila predstavitev natečaja Glasba za oglaševanje, na katerega so lahko glasbeniki prijavili svoja dela za umestitev v reklame in filme. Govorci in hkrati člani žirije Maša Pavković, Žiga Drofenik, Manca Ogrin in Markus Linde so poudarili redkost takih razpisov v našem prostoru in priznali, da se glasba za reklame po navadi izbira znotraj oglaševalskih agencij, med neznanimi odločevalci za zaprtimi vrati, njihova navada pa je tudi ta, da glasbo za take projekte izbirajo predvsem iz že obstoječih glasbenih knjižnic, kjer so avtorji neznani ali celo anonimni. Kot primer dobrega »briefa« so govorci izpostavili domačo vzhajajočo glasbenico Zevin, ki je na Mentu nastopila lani in svojo glasbo ter videopodobo snuje sama, s svojo ustvarjalnostjo pa želi prodreti tudi globlje na Balkan. Poleg nje je bilo za sodelovanje izbranih še nekaj drugih prijavljenih glasbenikov, a niso bili poimensko izpostavljeni.
Hiter skok na sprejem slovaške delegacije, kjer so se predstavili festivali Pohoda, Flaam, Mentov brat Sharpe in ter slovaška izvozna pisarna LALA Slovak Music Export, je v polnem prvem nadstropju Kina Šiška počasi pripravljal teren za dolgo petkovo noč. S svojim simpatičnim pristopom in pomočjo lokalnih alkoholnih zvarkov so zbrano glasbeno srenjo usmerjali na koncerte njihovih izvajalcev in spodbujali živahno mreženje. Pred začetkom večernega dela je bil obvezen še obisk delavnice mladega nemškega producenta Simona Leandra Raschena, ki je v navezi z Yamaha Music Europe predstavil osnove domače produkcije glasbe za začetnike. Kljub začetni zadržanosti in vidni tremi je uspel v predstavitev zajeti poglavitne vidike uporabe ustrezne računalniške opreme, snemanja in urejanja vokalov ter dodajanja različnih (tudi digitalnih) instrumentov in zvokov.
Kljub slabi vremenski napovedi je razprodan zadnji festivalski večer na plano zvabil vse, ki so bili željni novih glasbenih odkritij. Dogajanje se je iz Kina Šiška počasi preusmerilo na druge ljubljanske lokacije, začenši s Cukrarno, kjer je odmevala sodobna jazzovska in klasična godba (domači Miha Gantar trio in Floex Ensemble) s primesmi polnokrvnega domačega krautrocka izpod prstov zasedbe Moveknowledgement. Prijeten moderen ambient najnovejše ljubljanske kulturne pridobitve se je izkazal za učinkovit in uporaben prostor, ki pa je skozi ostale dni v letu morda malo premalokrat uporabljen v koncertne namene. Poleg Cukrarne se je letos prvič kot gostitelj izkazal tudi bar Zorica, ki si je sloves v pokoronskih letih izboril z glasbenim in ostalim družabnim programom. Tokrat je bil njihov oder namenjen dvema izvajalcema, ki izhajata iz indie popa, Astrid-, ki je nastopila s skoraj »all-star« spremljevalnim bendom (Tomaž Zupančič – MRFY, Luka Flegar – Haiku Garden, Jan Kmet – Čao Portorož, balans), in Dzipsii (Jovan Živadinović), ki na srbski sceni vztrajno žanje uspeh z vsako izdano skladbo. Osrednji prostor je Astrid- zapolnila s svojo nebrzdano odrsko prezenco in zbrano družbo zapeljala tudi s svojo harfo, ki je sicer njen primarni instrument. Izkušenost nastopanja na različnih odrih ji je dala sicer nekaj prednosti pred Živadinovićem, ki je nastopil za njo, zato je morda pri svojem nastopu izpadel rahlo bolj zadržan.
Premik do osrednjega nočnega dogajanja v metelkovske klube je sicer pospremil dež, a za vrsto pred Galo Halo se je zdelo, kot da se sploh ne zmanjšuje. Podobno je veljalo za sosednji klub Channel Zero, a vseeno je bilo vredno počakati na DLKTek in DJ Lednicko iz Češke, ki sta s svojim setom navdušila in v spominu ostala zapisana kot najprijetnejše presenečenje petkovega večera. S svojim odbitim setom, ki ga je sploh težko umestiti v kateri koli elektronski žanr, sta nabit prostor s prijetno zakajenim in (ne)osvetljenim ozračjem spremenila v svobodno prepuščanje razlomljenih ritmov, ki so spominjali na mešanico jungla, podzemnega britanskega D&B-ja, breakbeata in dubstepa. Učinek odpiranja možganov ne bi bil enak brez invazivnih, a hipnotičnih svetlobnih učinkov, ki so dodali nepogrešljivo vizualno plat k nastopu obeh DJ-ev. Po intenzivnem izletu v neznano se je večer s prijetno utrujenostjo zaključil v zadnje čase klasičnem ljubljanskem slogu, saj sta plesišče v K4 zopet razgrevala znanca RotorMotor. Luka Lah (MATTER) in Nejc Pucko se v dokaj novonastalem DJ dvojcu hitro vzpenjata tudi po tuji klubski sceni. V Ljubljani ju lahko ujamemo vsaj enkrat na mesec, zato sicer obisk njunega seta ni bil zares nujen, a včasih se prileže nekaj domačega za zaključek pestrega festivalskega dogajanja. Domačnost sta vzpostavila tudi s »hitiči« Drava, Moje milo in pričakovanim MRFY remixom Zaljubila, ki so zabave potešene obiskovalce po koncu njunega nastopa v veliki meri pregnali s plesišča.
Ponavljanje dejstva, da se MENT vsako leto izkaže tako s koncertnim kot tudi s konferenčnim programom, se morda zdi nepotrebno, a po devetih izdajah to pač še vedno drži. Njegovo bistvo ostaja v odkrivanju nove glasbe, povezovanju glasbenih profesionalcev na domači in mednarodni ravni in v zanimivih debatah o spremembah v glasbeni industriji in o prostorih za izboljšave. Zdi se, da je ta bogata ponudba hkrati prednost in problem, saj se je zaradi velikega števila prizorišč, izvajalcev, predavanj in pogovorov treba organizirati, če si želiš zaužiti čim več kvalitetnih vsebin. Kljub vnaprejšnjemu planiranju pa čar Menta vseeno ostaja v naključnih srečanjih z novimi ali starimi znanci, ki jih druži ljubezen do glasbene umetnosti v vseh njenih pojavnih oblikah. Komaj čakamo, da vidimo, kaj bo prinesla Mentova 10. obletnica.
Uredila: Eva Vene
Lektoriral: Grega Pignar
