Festival MENT @Kino Šiška, Švicarija, Mestni muzej, 3.–11. 6. 2021
Datum: 3.–11. 6. 2021
Prizorišče: Kino Šiška, Švicarija, Mestni muzej
MENT 2021 se je naposled le srečno izšel. A pojdimo po vrsti. Zaradi epidemije dolgo časa ni bilo znano, ali se bo festival sploh zgodil. Dokaj hitro je že zgodaj jeseni postalo jasno, da zavoljo koronavirusnih razmer festival ne bo mogel potekati v klasičnem februarskem terminu, zato nas ni prav nič čudilo, ko se je časovno prestavil v sredino junija. A čas je tekel in razmere so se slabšale, mi pa smo zamujali s cepljenjem, ki se izkazuje za edino pravo orožje v boju s korono. Sredi zime nihče ni vedel, kaj se bo zgodilo v spomladansko-poletnih mesecih. Marca in aprila so se razmere le začele izboljševati, in čeprav sta industrija srečanj ter kulturno-kreativni sektor na vse pretege kričala, da rabita pomoč in/ali pa vsaj jasne časovnice sproščanja ukrepov, se do sredine maja ni kaj dosti premaknilo s strani državnih institucij. Različni živi dogodki so bili bolj kot ne odpovedani in prestavljeni ali pa prepuščeni sami sebi. Pri MENT-u so tako na podlagi umirjanja epidemije in verjetno nekaterih indicov s strani države sredi maja sprejeli drzno idejo in festival s treh dogajalnih dni raztegnili na devetdnevno dogodje med 3. in 11. junijem.
Zaradi situacije je bilo tudi že kar nekaj časa znano, da bo letošnji festival bolj fokusiran na domače in regionalne izvajalce, a glede na dane razmere selekcija sploh ni bila pomembna. Glasbeni navdušenci in celotna koncertna scena si je predvsem želela, da bi se živa kultura lahko ponovno vzpostavila. V tem oziru je MENT-u potrebno priznati nekakšno pionirsko pozicijo ali pa vsaj vlogo tistih, ki so se prvi navkljub vsem težavam in predpisom spopadli z novo realnostjo. In to jim je uspelo odlično.
Ekipa MENT-a je brez dvoma ena izmed najbolj uigranih in kreativnih prireditvenih ekip v Sloveniji. Res je, da je bilo letos navkljub bolj primernim temperaturam manj festivalskega vzdušja kot prejšnja leta, a mnogo tega, kar smo na MENT-u doživeli tudi pretekla leta (kako nenavadno: MENT 2020 je bil tako rekoč prvi in zadnji popolno izpeljan dogodek v preteklem letu), je bilo prisotno v vsaj nekaj deset odstotkih tudi letos. Videli smo 30 glasbenih dogodkov, glasbeniki in drugi glasbeni profesionalci so bili deležni delavnic, ponovno je v Dobri vagi potekala razstava glasbenih plakatov AppointMENT 5.0, seveda pa ni manjkal tudi konferenčni del, ki pa je letos potekal v res skromnem obsegu, a je po kvaliteti prekašal marsikateri dogodek iz preteklih let, ko so na njem sodelovali bolj znameniti mednarodni glasbeni profesionalci.
Festival je bil izpeljan na treh prizoriščih. Prvi del je potekal na zagrajenem prostoru pred Kino Šiška, drugi del festivala na dvorišču pred Švicarijo. Med prvim in drugim delom je en dan potekal v Mestnem muzeju, kjer je na sedmi dan MENT-a potekal tudi konferenčni in delavniški del festivala. Na obeh glavnih lokacijah je že ob prihodu na prizorišče izrazito izstopala skoraj desetmetrska oddaljenost odra od obiskovalcev. Ti so bili skoraj vse dni (zadnje dva dneva se je deloma spremenila postavitev) po največ štirje naenkrat posedeni okoli miz pred odrom, ki so bile druga od druge oddaljene vsaj dva metra. Številka obiskovalcev naj bi se gibala med 150 in 200 na dan. Glede na to, da je v istem tednu na slavju Tadeja Pogačarja po osvojitvi Toura po Sloveniji v Novem mestu v majhnem prostoru pred odrom za zmagovalce slavilo toliko, če ne še več kolesarskih navdušencev, so tako strogi ukrepi za živo kulturo na prostem izpadli izrazito pretirani, še posebej ob dejstvu, da smo vsi obiskovalci in tudi nastopajoči morali imeti ob sebi potrdilo PCT (preboleli, cepljeni, testirani). Da je bila situacija še nekoliko bolj groteskna, so pričali tudi številni mladi obiskovalci, ki so prve dni festivala ostali brez kart in koncerte spremljali izza ograjenega prostora pred Kino Šiška. Zanimivo bi bilo tudi slišati, kako je vsakodnevno sedenje obiskovalcev vplivalo na njihovo festivalsko izkušnjo. Ker prvi dan še gre; ko pa se to začne ponavljati iz dneva v dan in to na glasbo, ki ni narejena za sedeče spremljanje, to vsekakor zareže v spomin obiskovalca.
Vendar v kolikor so podobne distance za obiskovalce le neprijetna kurioziteta, je za glasbenike tovrstni problem precej zahtevnejši. Pisec tega besedila se je na letošnjem MENT-u udeležil vsaj dveh tretjin koncertnega dogajanja in po videnem sodeč (pričakovano glede na okoliščine) lahko reče, da so imeli številni bendi in glasbeniki navkljub velikemu trudu in nekateri tudi posebnemu odrskemu angažmaju težave pri vzpostavljanju stika s publiko. Seveda, obiskovalci smo bili veseli, da se sploh kaj dogaja, a le redkokateri nastop se je na ravni vzdušja približal čemu podobnemu, kar nam je bilo poznano iz obdobja pred koronavirusno epidemijo. Temu so se morda še najbolj približali domači SBO-jevci, ki so s svojo TRANSgresijo poskrbeli za mini evforijo med veselo poplesavajočimi obiskovalci na drugi festivalski dan. Festival MENT je glede na starost publike in predvsem selekcije nastopajočih daleč od sedeče prireditve. Le upamo lahko, da smo bili temu priča zadnjič. Da pa ne ostanemo le pri splošnih očrtih »preddogajanja«, smo pri Koridorju pripravili skrben pregled vsakodnevnega dogajanja na letošnji verziji MENT-a. J. P.
1. DAN – četrtek, 3. 6. 2021 – IN THE ATTIC, TROKUT, IMMORTAL ONION (Kino Šiška):
Uvodni večer je potekal zelo prikupno in sproščujoče, čeravno je bilo na začetku že zaradi specifičnih postavitev sedežev pa tudi mini nervoze zaradi prvega koncertnega večera po dolgem času čutiti določeno mero vznemirjenosti. Že prva zasedba, trio In the Attic, je pripravila fino zvočno kuliso, ki pa je imela ta problem, da je bila pretiha. Sčasoma se je zvok popravil, a se v polni meri ni razvil do zadnje zasedbe večera. In the Attic so v kratkem in razmeroma sramežljivem nastopu prikazali, da gre za zanimiv sestav artističnega pop postpunka, ki zna rokovati tako s hrupnim kot tudi z umirjenim. Čeprav je vokalistka postregla z odličnim vokalom, je mestoma emocionalna izpovedna interpretacija prehajala v polje patetičnega zanosa, ki pa mu bend ni bil povsem kos. Slednje pa ne velja za zadnjo skladbo nastopa “Everybody Always Dies”, ki je bila izvedena vrhunsko in nam še nekaj časa odzvanjala v ušesih.
Skupini In the Attic so sledili Trokut, ki so nam postregli s počasi odvijajočo se kompleksnostjo spoja rocka, jazza in elektronske glasbe. Njihov nastop je vseboval marsikaj. Od govorjene besede do kozmičnih saksofonskih vložkov. V enem momentu nastopa so celo obudili spomin na zvočenja noise glasbe. Meditativna glasbena izkušnja. In slednje ni manjkalo niti pri zadnji zasedbi, poljskih Immortal Onion, ki so navdušili s progresivnim math rock fusionom. Zasedba, ki je po profilu močno spominjala na BadBadBadNotGood ali pa GoGo Penguin, je navdušila z melodičnim introspektivnim glasbenim popotovanjem, ki je proti koncu nastopa vedno bolj začel pridobivati plesne konotacije. V kakšnih drugih časih bi večer vsekakor zaključili v pozibavajočem se koraku tesno dotikajoče se preznojene množice. J. P.
2. DAN – petek, 4. 6. 2021 – TSUJIGIRI, Z++, SBO (Kino Šiška):
Petkov večer je odprl Tsujigiri, Gregor Kocijančič, znan tudi kot član kolektiva Your Gay Thoughts. Na odru so se mu pridružili člani zasedbe Matter, s katerimi skupaj ustvarjajo pod imenom Better. Poza kaotične zagretosti je počasi začela greti obiskovalce in s tem načela ozračje dobrega koronskega festivalskega srečevanja. Drugi je nastopil Z++, Zvonimir Husnjak, hrvaški glasbenik iz Osijeka, ki svojo besedilno, glasbeno in produkcijsko podobo oblikuje sam. Melanholičen trap in plesne melodije so premostile vmesni prostor, ki je vzpostavljal distanco med sramežljivostjo nastopajočega in statičnostjo publike. Obiskovalci so zares oživeli šele s tretjim aktom, z razvpitimi SBO-ji, ki so prodrli v odmaknjeno publiko s svojim cinično distanciranim nastopom. V nekem trenutku je član skupine Vid Greganovič stal na mizi s prižganima baklama ter s tem še bolj zarezal v samo performativnost. Nesprejemanje trenutne politične situacije je bila velikokrat izpostavljena tema, pridružilo pa se ji je pozorno komentiranje ljubljanske družbene scene – ta pa je evforično poskakovala med in pred njimi. M. R.
3. DAN – sobota, 5. 6. 2021 – NIKSON, ŽENA, VAZZ (Kino Šiška):
Niko Komac – Nikson, mlad samosvoj stvaritelj govorice velikih plesnih mest, prinaša na slovensko sceno osvežilni zrak elektronske avtentičnosti. Presenetljivi ritmi, katerim so koronske omejitve naredile krivico, ko se publiki ni bilo dovoljeno izgubiti v melodijah in brezskrbno zaplesati. Žena žen, Neža Mihelič, ki jo je na odru pospremil producent David Erak, je kljub tehničnim težavam korektno izpeljala nastop. Ko se je zalomilo, je brez zapletanja svoje komade prikrojila za acapello in s tem prevzela publiko. Z njo je nastopil tudi kolega Janči. Žena s svojim pripovedovanjem nagovori poslušalca, z njim vzpostavi intimen odnos in dialoškost, četudi je okoli nje veliko več kot samo ena oseba. Sobotni večer je zaključil Vazz, Mark Jacob Cavazza, ki je na oder povabil Emkeja, Ženo in za Neskončno dolge objeme še Manco Trampuš. Močna performativna prezenca brez posmeha, kjer je vsak del premišljen in kjer se protagonist iskreno izriše publiki. Za inštrumentalen užitek sta zaslužna basist Peter Smrdel in bobnar Jan Štefančič, ki sta ustvarila atmosfero pravega festivala, tako da so se ljudje brez premisleka in kljub omejitvam zdivjali. M. R.
4. DAN – nedelja, 6. 6. 2021 – predstavitev SENZORAMA VOL. 1: NITZ, ROUGE-AH, 1983, NICE TRICK (Mestni muzej):
V nedeljo je bil koncertni dan v sklopu Menta v Mestnem muzeju posvečen projektu ambientalne in eksperimentalne elektronske glasbe z naslovom Senzorama vol. 1. Prisluhnili smo lahko štirim različnim glasbenim zgodbam, ki so bile izvedene s strani veščih rok. Pot skozi ambientalni svet je odprl oče kompilacije Tine Vrabič, znan pod imenom Nitz, ki nas je peljal čez občutke spokojnosti, nemira in trpljenja, vse do občutka ponovne stvaritve sveta v nas. S tem je pokazal, zakaj je pomemben člen slovenskega klubskega življenja. Hitro zatem se je s publiko napolnil cel prostor pred nastopom glasbenice in harfistke Rouge-ah. Vzpostavil se je eksperimentalni elektronski navdih, ki so ga vsi občutili čez žice njene harfe. Tretjo ambientalno zgodbo nam je predstavil glasbenik 1983, ki se je pokazal kot mojster v svojem eksperimentalnem izrazu in nas je pripeljal v nov abstraktni svet. Na koncu smo poslušali Nice Trick, novo ime lokalne eksperimentalne in ambientalne glasbe, ki se je s svojo glasbo odzval zelo zrelo, v njegovem nastopu pa so odzvanjale tendence aktualnih sprememb v elektronski glasbi. M. D.
5. DAN – ponedeljek, 7. 6. 2021 – GAŠPER LETONJA, LELEE, INSAN (Švicarija):
Peti dan na Mentu je bil koncert na Švicariji, rezerviran za skupini Lelee in Insan ter za “last-minute” zamenjavo Gašperja Letonjo, ki je nadomestil Ano Kravanja in Sama Kutina. Gašper nas je s svojo kitaro hitro pripeljal v združene zvoke rock in folk glasbe, ki jih najdemo na njegovem nedavno izdanem solističnem albumu Ivy. Po njem je nastopila skupina Lelee, ki je med nastopom uspela vzpostaviti zanimiv preplet balkanskega rocka in odvodov post-punk obdobja. Proti koncu nastopa se jim je na odru pridružil tudi Blaž, ki je celotno glasbeno izkušnjo prebarval na novo. Na koncu smo poslušali tudi skupino Insan. Njihov nastop je bil hiperaktiven in surov. Čeprav se je poznalo, da vsi delujejo tudi kot glasbeniki, jim je še vedno umanjkal trenutek uigranosti. Njihov celoten nastop je potekal v duhu zanimivih tekstov, temperamentne pozavne in razgibanega synth zvoka. M. D.
6. DAN – torek, 8. 6. 2021 – IZTOK KOREN, IVAN GROBENSKI, GINERVA NERVI, LASER BROS (Švicarija):
Ker smo na ta dan malo zamujali, smo ujeli le zadnjih deset minut nastopa prekmurskega zvočnega poeta Iztoka Korena, ki ga poznamo tudi kot del tria Širom in benda ŠKM banda. Kljub temu smo lahko prisostvovali medtitativnim uvodnim taktom večera, ki jih je Koren izvedel s pomočjo mojstrske uporabe banja in kitare. Korenu je sledil Hrvat Ivan Grobenski, ki je pripravil enega izmed vrhuncev letošnjega festivala. Čeprav je bilo ob nastopu Grobenskega še precej svetlo, je uspel s svojimi elegičnimi stihi pri publiki vzpostaviti popolno koncentracijo in poslušalsko intimo. Oder se kar naenkrat ni več zdel tako oddaljen. Vsa ušesa so bila usmerjena v igranje hrvaškega kantavtorja, ki je po prvi skladbi dobil še pomoč trojice glasbenikov, ki so ga skozi celoten nastop odlično podpirali. V spominu je še posebej ostal saksofon ob koncu nastopa. Grobenski je dvorišče Švicarije očaral s svojo posebno verzijo melanholičnih etno godb Balkana, ki so bile povečini obarvane precej temačno in ki so vsebovale določena mitološka izročila ter sprožile trenutek privlaka, ki ga običajno poslušalci doživimo ob poslušanju sevdaha ali romske glasbe. Veličastno.
Naslednja je nastopila italijanska glasbenica in producentka Ginevra Nervi, ki je zasedla prostor pred Švicarijo. Svet etno vzdušja je zamenjalo polje zvočnega raziskovanja, ki je navkljub eksperimentalnemu igranju z raznoterimi zvočnimi tehnikami mestoma spominjalo na pravi klubski plesni prostor. Nervi je zvok vijačila, vozlala in se tehnično poigravala z nojzom in basovjem, a navkljub temu ji je uspelo ustvariti tudi emocionalni ambient. Večer je zaključil duo Laser Bros, pri katerem je bila tehnična plat izvajanja glasbe zanimivejša od glasbe same, ki je sicer na trenutke zvenela prav zgledno ritmično klubsko. Duo je glasbo produciral s pomočjo modularnih sintov, ki pa so v povezavi z laserskim projektorjem na velikem platnu uprizarjali domiseln grafični ples. J. P.
7. DAN – sreda, 9. 6. 2021
KONFERENČNO DOGAJANJE
MUSIC SLOVENIA – JAVNA RAZPRAVA O STRATEGIJI ZA IZVOZ SLOVENSKE GLASBE (14:00, Mestni muzej):
Prvi konferenčni panel dneva se je odvijal na temo strategije izvoza slovenske glasbe v tujino. Dolgo mizo je vodil Peter Baroš, pri razvejani uro in pol dolgi debati pa so lahko sodelovali prav vsi prisotni, ki pa jih na ta izrazito vroč dan v atriju Mestnega muzeja sprva ni bilo na pretek.
Eden izmed glavni strateških vzvodov za izvoz glasbe po svetu so izvozne pisarne, zato ne preseneča, da jih imajo številni razviti svetovni in evropski narodi že leta vzpostavljene. Francozi tako v podporo svoje glasbe preko omenjenih pisarn namenijo pet milijonov evrov, Estonci in Islandci, ki so nam približno podobni po velikosti trga, pa dobrih 300 tisoč evrov. Namen nacionalnih izvoznih pisarn je, da v tujini kontinuirano in celovito skrbijo za promocijo svoje glasbe. To delajo na raznotere načine – od financiranja turnej, targetiranega marketinga do podpore pri mreženju v glasbeni industriji.
Dolgoletni koncertni organizator, vodja glasbene agencije R.O.K. in menedžer skupine Širom Rok Košir, je izpostavil, da naša država s svojim sporadičnim delovanjem pri podpori slovenske glasbe v tujini velikokrat kaže precej nejasne strateške nacionalne usmeritve na tem področju. Meni, da je za mednarodno prepoznavnost glasbenikov nujno nastopanje po različnih tujih festivalih, zatorej bi po njegovem mnenju morali država in izvozna pisarna poskrbeti predvsem za kritje stroškov poti, saj so te običajno največji strošek.
Vodja glasbene založbe Moonlee Miran Rusjan je izpostavil dejstvo, da glasbenikom pri odhodih v tujino vedno zmanjka predvsem sredstev za promocijo svojih nastopov. Zatorej bi potrebovali pomoč pisarne prav na tem področju. Glasbena urednica na Radio Študent Špela Cvetko pa je dejala, da je pri nas problem tudi osiromašena medijska krajina, saj založbe ali pa morebitna izvozna pisarna velikokrat nimajo s kom sodelovati. Poleg tega je pri medijih pomembna tudi razlika med uredniško-novinarskim delom ter marketinško dejavnostjo medijev. Vodja MENT-a Andraž Kajzer je dejal, da je po njegovem mnenju vlaganje denarja v mednarodne klubske turneje bendov metanje denarja stran in da bi morali vlagati predvsem v razvoj kadrov, ki bi potem zasedbam pomagali pri promociji in ostalih aktivnostih bendov.
Na okrogli mizi so povedali še marsikaj. Ena izmed zanimivejših tez je bila, da bi bilo bolje čim več vlagati v založbe, ki imajo know-how ter mrežo poznanstev in ne v same glasbenike. Založbe bi torej delovale kot nekakšen posrednik med izvoznimi pisarnami, glasbenimi ustvarjalci in izvajalci ter tujino. Govorilo se je tudi o vlaganju v pretočne storitve, ki bi na svetovni in lokalni sceni omogočile določen dvig prepoznavnosti posameznih glasbenikov.
V pogovoru so navrgli številne konkretne predloge o tem, kaj bi morala delati država ali pa izvozna pisarna pri podpori domačih glasbenikov v tujini, umanjkala je morda bolj teoretska zastavitev tega, koga sploh podpreti za delovanje v tujini oz. po katerih kriterijih bomo lahko rekli, da je nekdo primeren za podporo. Morda je še najbližje temu prišel nekdo, ki je dejal, da je treba podpreti tiste skupine in posameznike, ki jih tujina sama že brez resne promocije prepozna kot zanimiv produkt. Ob tem je bilo še izpostavljeno, da so za tujino povsem nesmiselne podpore glasbenih kopij drugih scen, še posebej anglosaksonskih bendov. J. P.
MONETIZACIJA YOUTUBA IN STREAMING PLATFORM V SLOVENIJI (15.30, Mestni muzej):
Naslednji panel je tematiziral monetizacijo digitalnih pretočnih storitev v Sloveniji. Medtem ko velik del prihodka v polju svetovne glasbene industrije danes predstavlja prav ta vir (z epidemijo in nemožnostjo koncertiranja se je samo še povečal), je pri nas ta donos tako rekoč popolnoma neizkoriščen. Digitalnim gigantom tako ostajata kar dva milijona evrov, ki bi si ju lahko razdelili slovenski glasbeniki in založbe.
Kar pet sogovornikov – Miran Rusjan (Moonlee Records, MENT), Darjo Rot (NIKA), raper Marko Kocjan – Emkej (Streamarnica), Urša Chitrakar (odvetnica) in Aleš Kozina (SAZAS) – se je zelo hitro po uvodnem nagovoru voditelja panela Rusjana zapletlo v poglobljeno debato o zgoraj opisanem problemu. Sprva so prisotni razjasnili, katere vrste pravic vse v glasbi obstajajo (avtorske, izvajalske in fonogramske), zelo hitro pa smo prišli do bistva problema. V glavni vlogi razlagalca problematike je bil povečini Aleš Kozina.
Medtem ko slovenski glasbeniki in založbe zavoljo mehanskih avtorskih pravic nekaj malega še dobijo od Spotifya, Appla in drugih ponudnikov streaming platform v Sloveniji, je pri YouTubu povsem drugače. Čeprav na tej platformi glasbo posluša velika večina Slovencev, ne dobijo slovenski ustvarjalci za to poslušanje skorajda nič (če skladbe prijaviš kot videoposnetek ali pa v posnetku izpostavljaš nek sponzorski izdelek, se da nekaj zaslužiti, a to so le obvodi). Zakaj je tako?
Razlog je v teh časih povsem nerazumen: YouTube s slovenskimi avtorji nima urejenega dogovora o izplačilih na podlagi avtorske pravice. In ker ta, ki je izključna, ni urejena, so neurejene tudi vse ostale, ki imajo poplačilni status (torej pridejo na vrsto, ko je urejena avtorska pravica). Avtorji lahko sicer sami stopijo v stik z YouTubom, a je v resnici to možno le na papirju, saj se YouTube s posamezniki na tako majhnem trgu, kot je slovenski, v praksi ne dogovarja posamično.
Edini, ki bi lahko v Sloveniji to spremenil, je verjetno SAZAS, ki skrbi za avtorske pravice. Pri nas ima namreč edini dovolj pomemben formalnopravni status in primerno strokovno znanje s tega področja, da bi lahko stopil v stik z Youtubom in uredil avtorska razmerja ter izplačila. Toda tu pridemo do drugega problema. SAZAS je pri Uradu RS za intelektualno lastnino (URSIL) že pred leti vložil prošnjo za pridobitev pravice za dajanje na voljo javnosti, s katero bi lahko kolektivno zastopal interese slovenskih avtorjev na YouTubu in jim zagotovil izplačila, a je URSIL, kot pravi Kozina, prošnjo zaradi čudnih in nepovezanih razlogov zavrnil.
Slovenija je edina država v EU, ki z Youtubom še nima urejene pogodbe. Situacija pa je še bolj bizarna, saj dobijo vsi tujci, ki jih Slovenci predvajajo na svojih računalnikih, tablicah in telefonih, izplačila, naši ustvarjalci pa niti evra. Vprašati se utegnemo, kako je to lahko državi v interesu. Na koncu debate je iz publike prišel še zanimiv predlog, da bi moral SAZAS vzpostaviti močan javni pritisk na URSIL in druge institucije slovenske države. Morda bi se ta potem le zganila in nekaj ukrenila glede tega problema. Čeprav SAZAS ne uživa ugleda niti splošne niti glasbene javnosti, bi ga ob podobni akciji obe vsekakor podprli, saj gre za interese vseh. Žal in začuda pri predstavniku SAZAS-a nismo zaznali posebej velikega navdušenja nad tem predlogom. J. P.
NOVE DIMENZIJE ŽIVEGA (17.00, Mestni muzej):
Zadnji konferenčni panel dneva je bil najpoljudnejši. Sogovorniki, voditeljica omizja Meta Česnik (TV Slovenija), glasbenik Tadej Košir, Blaž Gregorin (Tretji oder) in glasbena menedžerka Maša Pavoković so se pogovarjali o delovanju glasbene scene v času korone in o tem, kaj bo to obdobje izključitve vsega živega prineslo v prihodnosti. Vsi so se strinjali v tem, da je bilo koronsko obdobje zelo zahtevno in da glasba še enega podobnega kroga ne bi prinesla. Že zdaj je kolenih in se bo dolgo časa pobirala.
Res je, da so v času korone žive koncerte (in tudi gledališke predstave) zamenjali spletni prenosi, a ti so večinoma služili le za ohranjanje stika glasbenikov (in gledališčnikov) s publiko, nikakor pa ne morejo zamenjati samega koncertiranja in nastopanja v živo. Razloga sta vsaj dva: tak pristop ne ponudi prave izkušnje koncerta, poleg tega pa se že na srednji rok finančno ne splača. Maša Pavoković je poleg tega dejala, da je izjemno težko pripraviti dober spletni prenos in da gre lahko ogromno stvari močno narobe. Spomnimo se samo na letošnjo digitalno verzijo najpomembnejšega svetovnega festivala, Glastonburyja, na katerem jim jo je zagodla tehnika in desettisoče ljudi, ki so si kupili dostop do spletnega prenosa, za nekaj časa pustila pred praznim zaslonom.
Vseeno bodo pridobitve koronskega obdobja na posebne načine ostale z nami. Morda je epidemija le pospešila nekatere procese, ki so se nakazovali že nekaj časa. Mnogi koncerti bodo tako poleg žive forme dobili še spletni prenos za vse tiste, ki ne bodo mogli na sam koncert. Ta hibridna forma je verjetno ena izmed oblik prihodnosti spremljanja koncertnega dogajanja doma in po svetu. J. P.
AMELIE SIBA, NOT EXACTLY LOST, FREEKIND. (Švicarija):
V sklopu sedmega večera festivala MENT Ljubljana smo imeli priložnost prisluhniti trem različnim zasedbam, katerih izvedbe so dogodek zaznamovale s prav posebno energijo. Preden je sonce zašlo in se je dan prevesil v noč, je kot prva nastopila češka kantavtorica Amelie Siba. Poslušalce je v večer povedla z nežnim vokalom ob spremljavi električne kitare in jih s svojimi skladbami ujela v nekoliko romantično vzdušje, ki se je zlivalo s samim ambientom dogodka. Naslednja sta se predstavila domača glasbenika, vsestranski umetnik KALU ter skladatelj in pianist Bowrain, ki sta nastopila pod imenom Not Exactly Lost. Z izvedenimi skladbami sta prikazala zvočno polje, na katerem se prepletajo različni elektronski vzorci, digitalni in analogni zvočni elementi, instrumentalni parti in raznolika jasna besedila, ki mnogokrat odzvanjajo v zanimivem dvoglasju. V povezavi z vsem naštetim pa je izvedbam piko na i dodala vizualna podoba. Koncertna razsvetljava in postopna sproščenost glasbenega dvojca sta podprli tako glasbo kot tudi sam nastop, prežet z mističnim »tripi« vzdušjem, v katerem poslušalec nadvse hitro odplava v svoj svet. Sklep večera pa je pripadal zasedbi freekind., ki jo sestavljata hrvaška pianistka in vokalistka Sara Ester Gerdelj ter slovenska bobnarka Nina Korošak Serčič. Izvedbi sta vrsto skladb, ki se gibajo med polji soula, R&B-ja in jazza, v kombinaciji z razigrano interakcijo, ki sta jo izvajalki vzpostavili s publiko, pa so privedle tudi do poplesavanja in petja. Tako se je sedmi festivalski večer zaključil s spominom na čase, ko smo se pred odrom stiskali v množici in brezskrbno uživali v dogodkih, kakršen je bil ta. E. U.
8. DAN – četrtek, 10. 6. – HAUPTMAN, SHARKTANK, TOYOTA VANGELIS:
Tudi osmi dan festivala je prinesel tri nove izvajalce, ki so imeli po dolgem času priložnost v živo nastopati pred publiko. Ta je bila tokrat omejena s strožjimi pravili glede gibanja in plesanja, saj je bil sprednji del sedišč na novo ograjen in namenjen zgolj sedečemu poslušanju brez možnosti vnosa hrane in pijače. Kljub strožjemu režimu je atmosfero idilične tivolske Švicarije najprej napolnil Žan Hauptman, jazz pevec in pianist. S spremljevalnim bendom je uigrano preigraval pesmi njegove debitantske plošče Finished, Not Perfect, ki je izšla letos februarja. Plesno-izpovedna mešanica jazza, modernega soula in R&B-ja bi bila morda primernejša za zaključek večera, a se je vrhunska glasbena zasedba dobro znašla tudi pred še ne tako razgreto publiko. Sledilo je pozitivno presenečenje večera, dunajska zmes indie popa, rocka in rapa, Sharktank. Ujemajoči se kombinezoni, zapomnljive melodije, ki ti ne pustijo stati na mestu, in prekopicavanje besed Michaela Lechnerja so le nekateri od razlogov, zakaj je to zasedba, ki jo bo vredno spremljati tudi v prihodnje. Večer se je zaključil v elektronskih vodah, po katerih je spretno krmaril Toyota Vangelis, češki producent in oblikovalec sintetizatorjev zvoka. Češka besedila so se stapljala z elektronsko podlago, intuitivno sledila vsem premikom in preskokom ter navdušila tudi tiste, ki jim sodobna elektronska glasba ni tako blizu. E. V.
9. DAN – četrtek, 10. 6. – Mladi raziskovalci IV. – LENART DE BOCK (steps), 72-HOUR POST FIGHT, ETCETERAL, YNGFIREFLY + VJ KASKO KARAMBOL:
Dežju in slabemu vremenu ni uspelo pokvariti niti zadnjega dneva Menta ter koncertnega nastopa skupin in projektov Mladih raziskovalcev IV. – Lenarta De Bocka (steps), Etceteral, italijanske skupine 72-Hour Post Fight in DJ-dua YNGFirefly. Koncert se je začel na malce nenavaden način, z a cappella izvedbo Mladih raziskovalcev, kar je bil verjetno poskus eksperimentalnega navdiha, ampak žal niso dosegli želenega učinka in končali na zelo neroden način. Poslušalci ob tem namreč nismo vedeli, ali smo pravkar prisluhnili tonski vaji ali pravemu nastopu. Italijanska skupina 72-Hour Post Fight je zelo hitro izboljšala splošno počutje občinstva. S pomočjo saksofonske jazz glasbe in eksperimentalnih elektronskih beatov je le poskrbela za koncertni večer, kot se za zadnji dan Menta spodobi. Njen nastop je bil kot nekakšna uvertura v nastop tria Etceteral, ki je nadaljeval z eksperimentalnimi elektronskimi beati, dialogi med baritonskim saksofonom in bobni ter unikatnimi vizualizacijami. Za konec celotnega programa sta bila zadolžena duo YNGFirefly in VJ Kasko Karambol, ki je mdr. združeval hiphop beate znanih sodobnih slovenskih glasbenikov (npr. Matter) in s tem prinesel katarzo mladim domačim obiskovalcem, ki so se v skupnem poplesavanju pred odrom končno le vrnili na normalo koncertnega udejstvovanja. M. D.
Lektorirali so: Zala Vidic, Grega Pignar, Nataša Martina Pintarič
