Festival Ljubljana @različna prizorišča po LJ, 2. 7.–30. 8. 2020

Festival Ljubljana se je s številnimi koncerti in dogodki odvil tudi v letu korone, čeprav mogoče še kakšen mesec ali dva pred njegovim pričetkom marsikdo ni verjel, da ga bo moč izpeljati. Čeprav so bila potrebna številna prilagajanja zaradi protikoronskih ukrepov, je organizatorjem Festivala Ljubljana z umetniškim direktorjem Darkom Brlekom na čelu uspelo pripeljati številne odlične in znane umetnike mednarodnega slovesa – od Dubravke Tomšič Srebotnjak do Ane Netrebko, od I Solisti Veneti do Filharmoničnega orkestra Milanske skale ter številnih odličnih komornih glasbenikov in slovenskih mladih upov.

Tokrat smo pokrili komorne zasedbe, in sicer ansambel Goffriller, komorni orkester Anima Musicae, kvartet Aïghetta, Boža Paradžika in Hanjacoba Staemmlerja ter Črtomirja Šiškoviča. Sestavom primerno so koncerti potekali v dvorani Križank oz. v Slovenski filharmoniji. Program je bil zelo raznolik, pa vendar je pokrival znane skladatelje, pri čemer so bile izbrane skladbe vedno tonalne in ne prezahtevne tudi za širši krog poslušalcev. S tega vidika Festival Ljubljana kljub velikim imenom sodi v zelo širok spekter festivalov, primernih za nekoliko manj zahtevno publiko kot tudi zahtevnejše poslušalce, saj slednje privabi z dobrimi izvedbami znanih del. So pa bile dvorane verjetno zaradi protikoronskih ukrepov ter razdalj med poslušalci še nekoliko bolj prazne kot sicer, vendar se je tudi številčnost poslušalcev močno spreminjala glede na izvajalce.

Zadnji dan v juliju je italijanski godalni kvintet oz. kvartet – ansambel Goffriller izvedel W. A. Mozartov “Klavirski kvartet št. 1 v g-molu”. Prva skladba je bila izvedena povsem korektno in dobro, vendar brez dodane vrednosti, ki se jo je dalo slutiti z opisa glasbenikov. Sledil je G. Puccinijev “Godalni kvartet v D-duru”, za katerega se je zdelo, da je na program postavljen zgolj z vidika, da se nam predstavi velikega italijanskega opernega skladatelja še v luči komorne glasbe. Kar pa ni izpadlo najbolje, saj skladbe niti ni v celoti spisal sam Puccini, pač pa je njegove osnutke sestavil nemški skladatelj Wolfgang Ludewig. Kljub dobri izvedbi je bil sam material nekoliko okoren in ni nudil polnosti umetniškega in tehničnega izražanja, ki ga lahko zasledimo v drugih delih Italijana ali pri ostalih skladateljih godalnih komornih sestavov. Po pavzi pa je sledila prava eksplozija oz. preporod glasbenikov, ki so zares zablesteli v izvedbi R. Schumannovega “Klavirskega kvinteta v Es-duru”. Občudovali smo igro “na pamet” pianista Epifania Comisa in odlično skupno energijo in igro ostalih članov ansambla. Za dodatek so glasbeniki poslušalce nagradili še z A. Piazzolovim “Oblivionom”, ki je lepo zaokrožil koncert.

V Slovenski filharmoniji so se 5. avgusta predstavili orkestraši z Akademije za glasbo Franza Liszta iz Budimpešte, ki sestavljajo komorni orkester Anima Musicae. Koncert romantičnih skladateljev so izvedli izjemno. Najprej je bila na vrsti suita iz Holbergovih časov E. Griega. Kljub klasičnemu “pop komadu” so bili poslušalci navdušeni, saj je bila izvedba izjemno natančna in polna energije. V Introdukciji in rondoju capricciosu C. Saint-Saënsa se je kot solist predstavil koncertni mojster László G. Horváth. Izvedba je bila lahkotna, suverena in precizna, za kar je violinist prejel ogromen aplavz. V zahvalo pa so poslušalci pred pavzo slišali še kratki, a sladki skladbi F. Kreislerja – “Liebesleid” in “Schön Rosmarin”. V drugem delu je sledila še “Serenada za godala v C‑duru” P. I. Čajkovskega – vrhunsko delo, ki je pokazalo natančno skupno igro in hkrati uživanje ob izvajanju vseh glasbenikov, kar je povzročilo tako poln zvok, da so imeli poslušalci občutek, kot da je pred njimi simfonični in ne komorni godalni orkester. Z dodatkom pa so Madžari pokazali, od kod prihajajo, ter izvedli Romunske ljudske plese B. Bartóka. Tako se je koncert zaključil z izjemno energijo in navdušenim občinstvom.

Francoski kitarski kvartet Aïghetta je nastopil 10. 8. v Viteški dvorani Križank. Čeprav gre morda za nekoliko manj pogost sestav od kakšnih godalnih ali pihalnih komornih skupin, so tudi kitarske zasedbe pomemben del sodobnejše klasične glasbe. Na tem koncertu smo imeli priložnost slišati pretežno sodobnejše skladatelje in avtorske skladbe izvajalcev, ki pa so bile zelo spevne in smiselno uvrščene na program. Zanimivost koncerta je bila, da so glasbeniki med skladbami povezovali program, česar na klasičnih koncertih nismo vajeni, vendar je bilo to v celoti lepo izpeljano in je dobro podpiralo program. Najprej je bila na vrsti F. Carullijeva “Sonata št. 1”, ki je bila izvedena dobro, vendar brez pozitivnih presenečenj. Sledila je prva avtorska skladba Ph. Lolija – “Tango del mar”, kjer so bili izvajalci veliko prepričljivejši v svoji energiji, to so še bolj stopnjevali v G. Rossinijevi Uverturi k operi Seviljski brivec, kjer je bila priredba zelo dobra in je v nekaterih delih štirim kitaristom uspelo poustvariti celo zven orkestra. Pred odmorom je bila na vrsti še avtorska skladba O. Fautrata – “Granizado de limon”, ki je vsebovala modernejše skladateljske pristope, kot je ploskanje, in veliko virtuoznosti. Odmoru sta sledili “Pollyjina pesem” in “Balada Mackieja Noža” iz Opere za tri groše, ki pa ponovno nista izstopali ne v eno ne v drugo smer. Niz treh avtorskih skladb, “Senso O. Fautrata”, “Fuego Ph. Lolija” in “Casa de la fuente A. Del Faja”, si je bil podoben v stilu in izvedbi, kjer sta bila energija in povezanost izvajalcev zelo dobri, medtem ko je na trenutke trpela tehnična plat izvedbe, npr. artikulacija. Zadnji na sporedu je bil “Chanson Bohéme” iz opere Carmen G. Bizeta, izveden z izjemnim značajem, kar se je odražalo v tonu in polnosti izvedbe. Z dodatkom “Ph. Lolija Gypsy swing” so kitaristi nagradili občinstvo, ki je s koncerta odšlo zelo zadovoljno.

Pravo koncertno poslastico sta pripravila Božo Paradžik na kontrabasu in Hansjacob Staemmler za klavirjem 12. avgusta v Viteški dvorani Križank. Verjetno eden najboljših koncertov tega festivala. Že sam začetek z “Ogledalom v ogledalu” A. Pärta je polno dvorano popeljal v dimenzije, ki jih lahko odpre samo glasba. Sledila je znana “Sonata za violončelo in klavir št. 1 v e‑molu” J. Brahmsa, kjer je kontrabas brez težav premagoval zahtevne tehnične dele, pri tem pa se izvrstno ujel v dinamiki in vodenju fraz ter muzikalnem dialogu s klavirjem. Nezanemarljivo dejstvo je tudi, da je kontrabasist vseskozi igral brez not. Po odmoru je najprej sledila še “Sonata za violončelo in klavir v F‑duru” manj znane francoske skladateljice, ki se je podpisovala z imenom M. Bonis. Kompozicijski postopki, ki so bili blizu impresionizmu, so iz obeh glasbenikov privabili povezane tone in poln zvok, ki pa ga je obdajala intima posebne vrste. Za konec je bila na sporedu še specialiteta L. van Beethovna – “Sonata za violončelo in klavir št. 2 v g‑molu”. Z občutkom za kontrast so se dopolnjevale včasih nedokončane fraze, ki pa so kljub temu delovale povezano v smiselno melodično celoto, z lahkotno izvedenimi tehnično zahtevnimi deli. Navdušeno poslušalstvo je bilo nagrajeno še z dodatkom M. Bonis, ki je koncert podobno kot uvodna skladba zaključil v razmišljujočem značaju, ki je deloval pomirjujoče.

Naslednji večer je v Viteški dvorani Križank kot solist nastopil še Črtomir Šiškovič, ki je tržaški violinist. Ukvarja se predvsem z baročnim skladateljem G. Tartinijem, zato ne preseneča dejstvo, da so bile na sporedu same Tartinijeve sonate za violino, in sicer: “Sonata [št. 30] v d‑molu”, “Sonata št. 6 v e‑molu”, “Sonata št. 24 v D‑duru”, “Sonata št. 17 v D‑duru” in “Sonata št. 7 v a‑molu”. Prednost programa je gotovo v tem, da smo imeli priložnost slišati številne ne tako pogosto izvajane sonate velikega violinskega skladatelja, ki se je rodil v Piranu in od smrti katerega letos mineva že 250 let. Izvedbe sonat so se med sabo razlikovale, saj so bile nekatere izvedene nekoliko neritmično in površno, spet druge so pustile izjemno dober vtis, približek temu, kot so skladbe verjetno zvenele v Tartinijevih časih. Včasih je bilo harmonično vodenje fraz zelo dobro, pri nekaterih stavkih pa so se akordi čudno lomili in zato ostali brez vsakega zvena. Kljub mešanim občutkom po koncertu so poslušalci solistu namenili velik aplavz, ki je bil nagrajen še z dvema verjetno Tartinijevima stavkoma – hitrim in počasnim. Slednja sta zazvenela zelo dobro in pokazala lahkotnost in spevnost baročnih del.

Po vtisih z nekaj koncertov Festivala Ljubljana lahko zaključim, da je v trenutnih razmerah nujno izpostaviti dejstvo, da se je festival sploh izvedel. Ponudil je velik nabor najrazličnejših umetnikov, kar je izjemno pomembno. Kljub temu ostaja nekoliko grenak priokus v luči sodobnih razmer na kulturnem in glasbenem področju v Sloveniji, kjer močno pozicionirani festivali in institucije še vedno dobijo veliko večji delež že tako premajhne pogače, zato je bahanje z ognjemeti morda odveč. Kljub temu to ni kritiziranje, saj bi morala biti skrb za ureditev razmer v prvi vrsti odgovornost ministrstva za kulturo.

Festival se v teh dneh počasi zaključuje in verjetno je polepšal večer marsikomu, pri čemer ostaja eden glavnih ambasadorjev klasične glasbe ne samo v Sloveniji, temveč širom Evrope in ostalega sveta, na kar moramo biti ponosni. Ob tem lahko ponovno upamo, da se uresniči že romantična ideja o svobodi, miru, solidarnosti oz. bratstvu med narodi, ljudmi, ki je bila predstavljena na otvoritvenem koncertu z “Odo radosti” v deveti Beethovnovi simfoniji.