Ekspoze o sanremskem vprašanju
Dogodek: Festival di Sanremo 2024 Kraj: Sanremo, Italija. Čas poteka: 6.–10. 2. 2024
Februarja se je v evropskem škornju odvil najpomembnejši glasbeni festival leta, Festival Sanremo 2024 (Festival di Sanremo 2024), veselje in ponos italijanskega naroda. Gre za petdnevni spektakel, ki se tradicionalno odvija v Teatru Ariston, ter povzroča celotedenski kolektivni shut down, čigar znanilce je prepoznati že nekaj tednov prej, njegove odmeve pa še mesece kasneje. Našim zahodnim sosedom dotični festival ne pomeni le preprostega niza italijanskih skladb, tekom katerega se bo izbiral zmagovalec (ki bo posledično zastopal Italijo tudi na Evroviziji), temveč jim omogoča neprecenljivo možnost slavljenja italijanske kulture nasploh. Ob pesniških točkah (po navadi tridesetih) pevcev in pevk, se namreč odvije še množica intervjujev, gostitev slavnih osebnosti, humanitarnih akcij ter v zadnji instanci preko prostora marsikatera (italijanska) modna hiša (npr. Versace, Valentino, Armani …) svoje najnovejše kreacije prikaže ekstatični publiki.
Upoštevajoč vse pravkar navedene segmente je festival po eni strani odlično orodje prezentacije crème de la crème italijanske (v prvi vrsti glasbene, a tudi modne) produkcije in ponašanja s široko paleto izvajalcev zelo visokega ranga, seveda pa temu primerno po drugi strani festival postane bistveno dovzetnejši za škandale, ki jih tudi na letošnjem že 74. festivalu po vrsti nikakor ni manjkalo. A vse ob svojem času.
Festival Sanremo je kompleksen konglomerat in ekonomski mogotec per se. Tekom petih večerov se zvrsti kar 30 izvajalcev, pri čemer je program razporejen na pet dni po sledečem sistemu: prvi dan se odvijejo predstavitve vseh izvajalcev, drugi dan skladbe polovice izvajalcev (vse seveda pospremljene s tradicionalnimi sanremskimi filharmoniki, ki jim že dolgo pomaga tudi kakšna elektronska okrepitev), tretji dan nastopi druga polovica, četrti dan so na vrsti dueti, kjer lahko tekmovalci oz. izvajalci v goste povabijo druge pevce – najpogosteje stare mačke italijanske glasbe tipa Eros Ramazzotti, Laura Pausini, Giorgia, Ricchi e Poveri (ki jim garantirajo večjo gledanost, s tem večjo publiciteto in v zadnji instanci tudi večje možnosti za zmago), peti dan pa zopet nastopi popolna tekmovalna zasedba s svojimi skladbami. Vsak večer poteka glasovanje (pa naj glasuje strokovna žirija ali publika), v zadnjem večeru pa se po izteku glasovanja prvih pet uvrsti v nekakšen »ultimativni finale«, tekom katerega publika glasuje za končnega zmagovalca.
Ob vsem tem nikakor ne smemo pozabiti na resnično zvezdo večera, ki je utelešena v nikomer drugem kot sami umetniški vodji in hkrati dolgoletnemu voditelju festivala Amadeusu (v očeh javnosti kolektivnemu očetu izvajalcev), ki se mu je letos ob boku pridružil tudi Rosario Fiorello.
Skratka, programa je mnogo. Vsak od večerov je v živo predvajan na programu Rai 1 in se že v predvečerih finala razpotegne na celih pet ur, da o finalnem večeru kot takem sploh ne govorimo. Oboroženi s pravkar navedenim ozadjem se lahko podamo med prve bojne vrste oz. med same izvajalce. Letos so nas s svojim performansom blagoslovili številni titani italijanske glasbe, naj naštejem le najpopularnejše (in tiste, ki so doživeli največ medijskega prežvekovanja): Angelina Mango (ki je tudi uradna zmagovalka), Annalisa, Geolier, Irama, Ghali in Mahmood. Ker je vseh izvajalcev preveč, da bi lahko vse pokrili demokratično, se bom omejila na omenjeni – najbolj popularni, a hkrati tudi najbolj kontroverzni – izbor.
Mahmood je verjetno ime, ki tudi v primeru nepoznavanja v tem prispevku obravnavanega glasbenega spektakla v popkulturi definitivno vzbudi nekaj asociacij. Nenazadnje je na sanremskem festivalu že zmagal (leta 2019) in Italijo na Evroviziji zastopal s skladbo Soldi. Letos smo se tekom njegovega nastopa zazibali v plesnih ritmih skladbe Tuta gold, ki je požela naravnost masovno navdušenje predvsem zaradi svoje neverjetne privlačnosti, relevantnosti in fuzije R&B-ja ter funk carioce (tj. brazilskega funka). Publiko je ganila tudi predzgodba omenjene »zlate skladbe«, saj v njej pevec Mahmood opeva svoja mladostniška leta, ki jih je preživel na obrobju Milana. V svoji pesmi – ki je zavoljo privlačnega (in nedvomno strateškega) koreografskega momenta požela veliko publicitete tudi na TikToku – problematizira tudi nastrojenost do svoje nacionalne preteklosti:
»Mi hanno fatto bene le offese
Quando fuori dalle medie le ho prese e ho pianto
Dicevi: “Ritornatene al tuo Paese”, lo sai che non porto rancore
Anche se papà mi richiederà di cambiare cognome.«1
Kljub rjoveči popularnosti in frekventni predvajanosti, pa je Mahmood svojo sanremovsko pot zaključil kot skupno šesti po vrsti. Na petem mestu je pristal še en, sicer modno nekoliko manj ikoničen, a glasovno toliko odmevnejši ljubljenec italijanske publike Irama, ki je tudi letos v svojem značilnem slogu obiskovalce očaral z balado Tu no kot »una stupida canzone per riuscire a riportarti da me«, pa vendarle »un’ultima canzone per riuscire a ricordarmi di te«.2 Irama je sicer stalnica sanremskih festivalov, na katerih pa – kljub naravnost osupljivemu glasu – ni bil še nikoli nagrajen z zmago.
Četrti je bil tridesetletni (t)raper Ghali, kot eden izmed redkih izvajalcev, ki je nastop na Sanremu izkoristil tudi za vpeljavo družbene kritike – kar je nenazadnje glavni imenovalec Ghalijevega ustvarjanja. V ušesih se nam še tedne po festivalu vrti njegova Casa mia. Skladbo je odpel ob nenehni prisotnosti svoje maskote, o kateri (in še marsičem drugem) več pove v reflektivnem intervjuju, ki se ga je nedavno udeležil. V svoj funkovsko zastavljen komad (z več kot ščepcem auto tune-a, ki mu ga je generalna javnost med drugim tudi očitala) je vpeljal tudi nekaj družbene kritike:
»Mi manca la mia zona
Mi manca il mio quartiere
Adesso c’è una sparatoria
Baby, scappa via dal dancefloor
Sempre stessa storia
Di alzare un polverone non mi va
Ma come fate a dire che qui è tutto normale
Per tracciare un confine con linee immaginarie bombardate un ospedale
Per un pezzo di terra o per un pezzo di pane
Non c’è mai pace.«3
Tekom večera priredb se je dotaknil (v njegovih skladbah tudi načeloma prisotne) tematike priseljenstva z miksom skladb »Italiano vero«, ki ga je otvoril s kitico v razkošnem arabskem jeziku ob spremljavi glasbenika Ratchopperja. S svojimi besedili – kot je izrazil tudi v intervjuju za prestižno revijo GQ – vedno ustvarja hommage takšnim in drugačnim periferijam človeške civilizacije. Kljub temu pa je v zvezi z njim vzniknilo nemalo kritike, saj naj Sanremo ne bi bil »politična platforma«, temveč je (teoretično, čeprav to ostaja predmet razprave) namenjen le iskreni, čisti ljubezni do glasbe.
Kot tretja se je nadalje uvrstila (za marsikatero najstnico nesojena zmagovalka) Annalisa s skladbo Sinceramente, ki je bila – sinceramente – zgolj povprečna. Generični produkt pop glasbe z ljubezenskimi konotacijami je Annalisa razumela kot neizpodbitni nosilec zmage; ker se to na žalost ni zgodilo, svojih solz ni mogla prikriti niti pred kamero, ko je bila za resnično zmagovalko na (njeno) žalost razglašena Angelina Mango. Annalisa se je na tiskovni konferenci za vedenjski spodrsljaj sicer opravičila, češ da naj bi šlo za solze razočaranja nad sabo, in nikakor naperjeno proti sami Angelini. Kaj je bil resnični vzrok solz, ostaja debakel nemalo katerega rumenega tiska.
Ko že govorimo o debaklih – njihov neizpodbitni kralj je bil gotovo drugouvrščeni raper Geolier s skladbo I p’ me, tu p’ te, s katero je počastil svoj neapeljski dialekt. Kar naj bi bil trenutek praznovanja neapeljske besedne zvočnosti (ki ga napove tudi v intervjuju za Vanity Fair), je – ob naznanitvi njegove visoke uvrščenosti – poželo salve nezadovoljstva, žvižganja in negodovanja, kar je Amadeusa prisililo v (za kulturni dogodek tovrstnega kova naravnost smešno) discplinacijo publike. Tolikšno nezadovoljstvo nad precejšnjim uspehom Geolierjeve skladbe si nemalo kdo razlaga kot sovraštvo »severa proti jugu«. Geolier je s svojim popovsko zastavljenim komadom sicer seveda obveljal za junaka Neaplja. Po koncu Sanrema so ga domači počastili z veliko zabavo za zmagovalca v njihovih očeh in v znak nestrinjanja s končnim rezultatom (ki ga je tudi raperjeva mama označila za »skorumpiranega«) v celotnem bloku, kjer Geolier prebiva, obesili le črno perilo.
Ostane nam le še dvaindvajsetletna Angelina Mango, ki je postala zmagovalka. Njena skladba z glasbenega vidika (kot fuzija popa, cumbie (tj. kombinacije latinskih ritmov) in folka) nikakor ni bila dolgočasna (oz. noioso) kot sugerira naslov, La noia. Skladbo je mladenka spisala skupaj z Madame4 in Dardustom, kvalitetnima ustvarjalcema, katerih vplivi so definitivno močno slišni. Pevka tekom svoje La noie združuje parlato, a capella petje ter razgibano melodijo, ki pa na žalost javnosti ni pretirano navdušila. Z zmago njene skladbe se je usul (pričakovan, pa vendarle nenavadno nekultiviran) plaz obtožb, ki so zadevale raznorazne segmente njenega življenja.
Tisti najbolj podli ji očitajo, da je bila njena zmaga posledica usmiljenja. Njena mati in oče sta prav tako (bila) pevca, ki sta na Sanremu sicer nastopila leta 1985. Takrat se je Angelinin oče Giuseppe Mango etabliral v italijanskem glasbenem krogu, v središču katerega je tudi ostal vse do tragične prezgodnje smrti leta 2014. Neokusni posamezniki torej Angelinino zmago razumejo kot posledico usmiljenja, češ da ji je bila podarjena zaradi dejstva, da ji je že pri njenih trinajstih letih umrl (tako znani in spoštovani) oče. Pevka se je spominu na očeta poklonila v okviru večera priredb, kjer je z godalno spremljavo zapela Mangovo pesem La rondine.
Sicer se seveda pri vsakem tekmovanju pojavijo take in drugačne (bolj in manj okusne) pritožbe na dokončni rezultat. Na ravni glasbe pa La noia definitivno predstavlja svežo prevetritev že tako ali tako izredno plodovitega italijanskega prostora, ki s svojo raznovrstnostjo zvočnih in pevskih efektov Angelino definitivno riše kot znanilko novih časov in novih (ne tako zelo s tradicijo zaznamovanih) italijanskih glasbenih generacij.
- Obtožbe so mi dobro dele
Ko sem prišel iz srednje šole, sem jih pobral in jokal
Rekli ste: »Vrni se v svojo državo,« veste, da nimam zamer
Tudi če bo oče od mene zahteval, da spremenim svoj priimek. ↩︎ - Neumna pesem, ki te bo lahko pripeljala nazaj k meni.
Še zadnja pesem, da se te lahko spomnim. ↩︎ - Pogrešam svoje območje
Pogrešam svojo sosesko
Zdaj je streljanje;
Dojenček, pobegni s plesišča
Vedno ista zgodba
Nočem se razburjati
Toda kako lahko rečete, da je tukaj vse normalno
Narisati črto, z namišljenimi črtami bombardirati bolnišnico
Za kos zemlje ali za kos kruha
Nikoli ni miru. ↩︎ - Naj kot dodatno poslastico omenim dejstvo, da je Madame ne tako zelo dolgo nazaj sodelovala tudi z že omenjenim Ghalijem, skupaj s katerim sta ustvarila privlačen elektronski disko-tehno fusion Pare. Madame je definitivno šahovska figura enormnega pomena za prihodnost italijanske glasbe. Ne dvomim, da bomo od nje videli še marsikaj. ↩︎
Uredil: Maks Novak
Lektorirala: Tina Geč