Mladi virtuozi: Duo Vita & Žan in Dendrocopos duo @Viteška dvorana Križank, 28. 3. 2019

Prizorišče: Viteška dvorana Križank
Datum: 28. 3. 2019

Festival Ljubljana že vrsto let ponuja več kot le poletne prireditve, saj lahko različnim glasbenim ustvarjalcem prisluhnemo tudi med letom, ko nastopajo v različnih ciklih. Eden zanimivejših in hkrati pomembnejših za uveljavljanje in prihodnost glasbenikov mlajših generacij je gotovo mednarodni glasbeni cikel Mladi virtuozi. Ta poteka od oktobra do aprila, ko se v Viteški dvorani Križank predstavijo najobetavnejši mladi glasbeniki, “ki so že okusili tako domače kot tuje glasbene odre ter dosegli zavidljive rezultate na različnih pomembnih glasbenih tekmovanjih.” Cikel ponuja tako nastope komornih skupin kot solistične nastope.

V četrtek, 28. 3. 2019, smo na 11. koncertu cikla tako najprej prisluhnili vse bolj uveljavljeni kombinaciji glasbil, in sicer violončelu in harmoniki – Duo Vita & Žan, ki ga sestavljata Vita Peterlin na violončelu in Žan Trobas na harmoniki. Nato smo prisluhnili še tolkalcema Janu Čibeju in Luki Poljancu, ki nastopata pod imenom Dendrocopos duo. To, da se imenujeta po ptiču, ki ga v naravi prepoznamo po značilnih ritmičnih vzorcih, ko s kljunom trka v les, gotovo ni naključje.

S programom, ki se je raztezal kar preko treh stoletij, vse od mojstra fuge J. S. Bacha do mojstra tanga A. Piazzolle, sta v prvem delu Vita in Žan pokazala, da se violončelo in harmonika res dobro ujemata in da sta inštrumenta kos tako tehničnim kot predvsem zvočnim izzivom, ki se kažejo v vseh obdobjih. Uvodoma sta odigrala Sonato za violo da gamba in čembalo v G-duru št. 1 J. S. Bacha. Izjemen smisel za vodenje linij v kontrapunktu ter izmenjavanje v dinamičnih kontrastih, pri čemer je nekoliko bolj izstopal violončelo, sta nam že na samem začetku napovedala visok nivo kakovosti koncerta, ki smo mu bili priča. Razlike v karakterjih sicer niso bile povsem dodelane, vendar to še vedno ni povzročilo monotonosti ali celo dolgočasenja ob poslušanju. Ob tem velja izpostaviti, da je bil tretji stavek sonate izjemen, saj je v dvorani za nekaj trenutkov zavladal občutek lebdenja v času – minevanje v brezčasju, ki ga lahko na tako specifičen način pričara samo glasba prepletanja fraz povsem umirjenega in enakomernega utripa.

Bachu je sledil R. Schumann, in sicer Skladbe v ljudskem tonu (I., II., IV.). V stilu romantike so bile skladbe odigrane prefinjeno in elegantno, čeprav je šlo za ljudski melos. Na račun te elegantnosti je na trenutke umanjkalo nekoliko “pristne strasti” ali robatosti igranja na strune; preveč je bilo civiliziranosti in premalo “šlagerja”. To je sicer s strogega tehnično glasbenega vidika seveda zelo pohvalno, vendar če pogledamo nekoliko širše na možnosti izvedbe, ki so jo nudile skladbe, se kljub dobri izvedbi kažejo možnosti za izboljšave na področju raziskovanje meje med “visoko in ljudsko” estetiko.

Tretji skladatelj, ki smo ga slišali, je bil I. Stravinski: Tango. Skladbo sta za violončelo in harmoniko priredila izvajalca sama, zato ni odveč pohvaliti tudi same priredbe, ki jo odlikujejo predvsem številne različne tehnike igranja, ki zvočno nadgradijo izvirno kompozicijo. Tangu je sledil še znani El gran tango A. Piazzolle. Obe skladbi sta bili odigrani z izjemno energijo “osvajanja”, s čarobnostjo skrivnosti plesa, ki jo pričara le tango. Čeprav je nekoliko manjkalo nasprotje tej zgolj intimni energiji, so popolna komunikacija med glasbenikoma in izjemno naštudirani vibrati ter agogični pristopi pričarali svojevrstno kuliso glasbenih večerov, ki so bolj v domeni zasebnega kot javnega poslušanja. Vita in Žan sta vseskozi od prve točke do dodatka, s katerim sta se zahvalila navdušenemu občinstvu, gradila občutek neklasičnega koncerta v dvorani, temveč bolj zasebnega salonskega poslušanja izvrstne glasbe, ki te ne pretresa, ampak kvečjemu pomirja ter na trenutke sili k sproščenemu razmišljanju.

Drugi del koncerta sta obogatila glede na dosežke zelo mlada tolkalca, združena v Dendrocopos duo. Z vidika koncerta klasične glasbe nasploh je bilo zanimivo, da so vsi trije skladatelji, katerih skladbe smo slišali, še vedno živi. Vendar je to po svoje tudi razumljivo, saj tolkala dolgo časa oz. praktično do prejšnjega stoletja niso bila prepoznana kot solistični inštrumenti, ki bi jim skladatelji namenjali veliko pozornosti.

Občinstvo je bilo navdušeno že po prvi skladbi, ko je bilo ob skladbi J. Veldhuisa: Goldrush priča številnim bolj ali manj znanim tolkalom, ki so v zvočni kombinaciji pričarala pravo vzdušje neskončnih zvočnih sfer. Pretanjena dinamika in tehnično natančno igranje je prikazalo neverjeten razpon, ki ga lahko ponudijo le glasbila, ki v prvi vrsti asociirajo na strogi ritem in temu primerno omejenost ustvarjanja. Čeprav sta Jan in Luka v načinu igranja in sledenju frazi različna, ju ravno to združi v izjemno kombinacijo, kjer se gre za “ustvarjanje” in ne “sestavljanje” glasbe.

Druga po vrsti je bila skladba Wind sketch II K. Abe, ki je napisana za dve marimbi – precej ustaljen komorni sestav. Svojevrsten občutek plavanja med harmonijami se je nadaljeval, vendar so bile nekatere fraze nedodelane, niso imele pravega zaključka oz. nadaljevanja ali gradacije. Iz tega razloga so ostale v zraku kot neodgovorjena vprašanja, ki bi potrebovala odgovor. Kljub temu pa ne smemo zanemariti dejstva, da je sama izvedba temeljila ne zgolj na zvočnem slikanju, ampak že kar na pleskanju.

Zadnja na sporedu in hkrati zadnja točka večera je bila skladba N. J. Živkovića: Ultimatum II. Tudi ta je napisana za duo marimb. Izvedbo je v prvi vrsti odlikovalo peljanje vodilnih melodij, pri čemer so bile celotne fraze nekoliko zanemarjene. Izpostaviti pa je treba tudi dejstvo, da izvajalca nista izgubila pozornosti poslušalstva, ko mogoče ni šlo toliko za ritmično motivirana dela, ampak bolj za celosten vtis zvočnega lebdenja, kar je sploh pri modernejših kompozicijah včasih izjemno težko.

Po slišanem lahko brez dvoma zaključimo, da vrhunski mladi glasbeniki na odru kažejo ne le tehnično dovršeno igranje, ampak predvsem visoko stopnjo zrelosti igranja. Hkrati je zelo vzpodbudno dejstvo, da se tudi klasična glasba, čeprav se na trenutke zdi že kot zakrnel žanr, razvija in odkriva nove možnosti zvočnosti. Prav tako ni odveč poudariti, da dejstvo, da so koncerti cikla Mladi virtuozi brezplačni, ne pomeni slabše kakovosti, kvečjemu priložnost, da si razširite obzorja, ki jih glasba ponuja.