31. oktober, 2019 / Glasba / Reportaža

Cellofest Ljubljana: Nova dela za violončelo @Palača Kazina, 20. 10. 2019

Neža Marija
Slosar

HIS F(X)
urednistvo@koridor-ku.si
Datum: 20. oktober 2019, 19.30
Prizorišče: Velika dvorana Palače Kazina
Nastopajoči: Zala Vidic, Nejc Rupnik, Neža Verstovšek, Gal Golob, Peter Kaiser, Ema Krečič, Kim Kozlevčar, Polona Soban, Barbara Nagode (violončelo); Matija Krečič (violina); Nejc Poljanec (harmonika); Meta Kokošinek, Anže Rupnik (klavir)

Cellofest Ljubljana ima mogoče nekoliko krajšo tradicijo, vendar se lahko kosa tudi z že uveljavljenimi mednarodnimi violončelističnimi festivali. Letos je potekal že tretji, ponovno pod umetniškim vodstvom mednarodno uveljavljene violončelistke Karmen Pečar Koritnik. Prvi Cellofest Ljubljana je bil organiziran leta 2016, drugi 2017, z letošnjim pa se uvaja bienalno obdobje, torej lahko naslednjega pričakujemo jeseni 2021. V obdobju med 15. in 25. oktobrom se je violončelo predstavilo občinstvu v najrazličnejših vlogah. Koncertno smo ga lahko slišali kot del čelističnega ansambla, v različnih komornih zasedbah (tudi žanrsko različnih, npr. jazz) in solistično z orkestrom. Potekali so najrazličnejši seminarji priznanih glasbenikov, ki so pokrili vse od baročnih do sodobnih pristopov in so bili namenjeni najmlajšim violončelistom ter mladim, že uveljavljenim glasbenikom. Ljubljana je teh deset dni ponovno intenzivneje začutila utrip čelističnega organizma.

V nedeljo, 20. 10., je bil na sporedu koncert z naslovom Nova dela za violončelo. Na njem so se predstavili čelisti in nekaj ostalih glasbenikov, prihajajoč pretežno z ljubljanskega konservatorija oz. ljubljanske Akademije za glasbo. Že uvodoma se je pokazala navihana obarvanost in radoživo ozračje koncerta, saj smo tik pred začetkom poslušalci izvedeli, da sta programu dodani še dve točki oziroma skladbi Tineta Beca in Gala Goloba. Vse skladbe so napisali slovenski avtorji – od že dobro uveljavljenih skladateljev (npr. Črt Sojar Voglar) do najmlajših, ki se šele preizkušajo v kompoziciji (Gal Golob, Nejc Poljanec …), zato smo lahko slišali veliko novitet. Tovrstni repertoarji vsaj deloma odpirajo tudi vprašanja o samih kompozicijah, saj ne govorimo o že večkrat obravnavanih delih, ampak skladbah, ki so plod trenutnega ustvarjanja. Vsekakor velja izpostaviti kot zelo dobro to, da skladbe raziskujejo meje tehnik igranja in odkrivanja najrazličnejših zvokov inštrumenta; da deloma naivno odkrivajo invencije v kompoziciji – tako harmonične kot stilske ali žanrske. Vendar ti »poskusi v skladanju« s seboj prinesejo tudi pasti, v katere so se skladatelji včasih ujeli: improvizacije, ki ne vodijo nikamor oz. so same sebi namen; zvočnost, ki je posledica hrupne akustike; “odkrivanje tople vode; ali preprosto nepoznavanje pravil kompozicijske obrti. Iz tega sledi, da so bile nekatere skladbe (Pavana, Valček, Cingalini) veliko bolj »oprijemljive« in lažje razumljive za izvajalce kot nekatere druge (Ples utrinkov, Immaculata, Jada št. 1), ki so same glasbenike včasih postavile pred nemogoč zid smiselnega vodenja fraze.

Čeprav smo lahko slišali vse od duov do ansambla čel, lahko potegnemo za celotni koncert nekaj skupnih ugotovitev. Ne da se prezreti dejstva, da se pri mlajših izvajalcih hitro pozna čustvena (ne)zrelost – torej kako dobro zna interpret izoblikovati idejo o skladbi in to sporočilo učinkovito predati občinstvu. To je bilo razvidno pri skladbah Ples utrinkov (Davor Lončar Petrovič), Pavani (Tineta Beca), No Walk No Talk (Matija Krečič) ter pri Blegošu za violončelo in harmoniko (Nejc Poljanec), kjer je eden od nastopajočih ostajal v senci drugega, v nekaterih delih pa bi lahko celo rekli, da je medlo capljal za njim. Komorno muziciranje namreč razkrije že najmanjše neskladje med glasbeniki, bodisi interpretativno bodisi tehnično. Po drugi strani se je v skladbah Hard rock cello party (Črt Sojar Voglar), Cingalini (Marko Mihevc), Immaculata (Žarko Živkovič), Jada št. 1 in Valček (Gal Golob) pokazalo veliko »sočutenje« in smiselno vodenje različnih melodij ter na drugi strani vloga spremljave. Še vedno se ponekod nismo mogli otresti občutka, da so nekateri postopki interpretacije nastali zgolj kot produkt učnega procesa, torej površinske izpeljave idej brez ponotranjenega vodenja fraze oz. želje poslušalcu predati neko vizijo ali sporočilo, kjer v zakup ne moremo vedno jemati tehnične zahtevnosti materiala.

Tovrstni koncerti dajejo priložnosti mladim glasbenikom, da se pokažejo javnosti na dogodkih, kjer ponavadi slišimo že uveljavljene glasbene mojstre, zato je tudi recepcija teh koncertov pomembna za njihov nadaljnji razvoj. Na tem koncertu je bilo poslušalstvo mladim glasbenikom zelo naklonjeno, še pomembneje pa je, da je bila publika številčna in je niso sestavljali zgolj družinski člani, temveč tudi številni predvsem mladi poslušalci, ki so se koncerta udeležili iz zanimanja za repertoar in za to, kaj lahko pokažejo tokratni nastopajoči. Čeprav je bil v središču pozornosti festivala čelo, smo kljub temu dobili širši vpogled v utrip mlade aktualne slovenske produkcije, ki po slišanem deluje vitalna in z lepimi obeti za prihodnost.

                                                                      
Cellofest Ljubljana